Thomas A. Harris, Amy Bjork Harris: OSTANIMO V REDU
Če sem jaz V REDU in če si ti V REDU – zakaj se potem ne počutim V REDU? Avtorja sta raziskala vse tiste ovire, ki nam preprečujejo, da bi se počutili V REDU in predpisujeta posebna orodja, s katerimi jih je mogoče odstraniti.
Knjiga je polna ganljivih anekdot, spretnih analogij ter preizkušenih praktičnih zamisli za razreševanje zapletov, prevzemanje nadzora nad časom, oblikovanje želja, nasvetov, kako obdržati ljudi ob sebi, namesto da jih izgubljamo, ter namigov, kako biti bolj učinkovit starš. Knjiga govori o tem, kako maksimirati dobre občutke in minimalizirati slabe ter zaživeti polno življenje.
Informacije v knjigi temeljijo na transakcijah, kakršne po navadi nastanejo v okviru terapevtskega procesa. Avtorja namreč še vedno navdušeno verjameta, da je kljub številnim novim dognanjem in vpogledom v človeško zavest transakcijska analiza še vedno zelo učinkovito orodje za vsakogar, ki želi praktičen vpogled v svoje lastno obnašanje in le-tega spremeniti.
Odlomek iz knjige
Zavedanje in pogum. »Ne pusti, da letalo vodi tebe – ti vodi njega!« Vse, kar manjka, je samo pogum, da naredim tisto, kar znam. In ko to naredim, takrat se počutim pogumno. Tudi v življenju se ne bomo nikoli odlepili od tal, če bomo čakali, da bo pogum sam od sebe priskočil na pomoč. Pozorno in prizadevno se učimo novih reči, potem pa v izbranem trenutku – čeprav nas je včasih na smrt strah – zberemo pogum in skočimo, ker je zadeva zabavna in vznemirljiva. Ker želimo poleteti, kot je želel Jonathan Livingston Galeb.
Veselo in zadovoljno življenje je življenje ne le s pametjo, pač pa tudi z vero, z zaupanjem. Ko enkrat krenemo po poti, pogum pride kar sam. In kako vzpodbuditi pogum, da se naseli v nas? Premagajmo odmaknjenost, bodimo hvaležni, uporabimo domišljijo, verujmo, bodimo pripravljeni in upajmo si leteti. Lepo je, če drug drugemu povemo, kaj nas ohranja na površju. Hvaležnost je naravno zdravilo za zavist, hudo nevarno čustvo, ki nas ropa občutkov lebdenja, videnja, ljubezni in življenja. Ruski pisatelj Aleksander Solženicin je v globinah osame in trpljenja odkril, »da je povsem dovolj že, če ne zmrzneš od mraza in če te žeja in lakota ne razžreta od znotraj. Če se ti ne zlomi hrbtenica, če še lahko hodiš, če lahko pregiblješ roki, če lahko gledaš z obema očesoma in slišiš na obe ušesi – komu bi potem zavidal? In za kaj? Zavist do drugih nas žre navznoter. Pomani si oči in očisti si srce in zahvali se vsem na svetu, ki te imajo radi in jim je zate mar.«
Knjigo lahko naročite tukaj.
