Piše: C. R.
V Domu sv. Jožefa v Celju je umrl Peter Simoniti, Primorec na Celjskem, ki je močno zaznamoval kulturno dogajanje na Celjskem. 22. maja letos bi dopolnil 94 let.
Po rodu je bil iz Goriških Brd, rojen je bil namreč v Biljani na zahodu Slovenije. Takrat je kraj spadal pod Italijo, fašistični pritisk je pripomogel k številnemu izsiljevanju Slovencev. Njegova starša sta bila Roman in Hilarija Simoniti, ki sta se poročila leta 1929, imela sta še hčer Ivanko, živeli so pri Romanovih starših. Roman je bil zaveden Slovenec in velik aktivist, po italijanski ukinitvi slovenskih društev je začel pri sebi zbirati številne zavedne Slovence, kot sta denimo Filip Terčelj in Lojze Bratuž. Simonitijeva hiša je zato postala kamen spotike pri fašistični oblasti; od leta 1926 pa do 1934 je italijanska žandarmerija vsaj dvakrat na teden opravljala hišne preiskave. Sledil je ukaz za izgon družine iz Biljane in prepoved vračanja vanjo.
Pot jih je vodila na Gorenjsko, v Zvirče, kjer so imeli kmetijo, Roman pa se je zaposlil pri lesnem trgovcu. Tam se je rodil še tretji otrok, hči Cveta. Leta 1939 se je družina preselila v Topolšico, kjer je Roman dobil službo ekonoma v zdravilišču, otroka Peter in Ivanka sta obiskovala šolo v Šoštanju. Drugo svetovno vojno so preživeli v Topolšici, leta 1942 se je Roman kot aktivist priključil partizanom.
Zaradi selitev se je tudi Peter šolal po različnih krajih. Po končani srednji šoli je delal po različnih bančnih ustanovah pretežno na Koroškem in Štajerskem. Nazadnje je do upokojitve delal v Banki Celje.
Že zelo zgodaj je pokazal talent na kulturnem področju, zlasti na področju gledališča. V krajih, kjer je živel, v Topolšici, Šoštanju, Slovenj Gradcu in nazadnje v Celju se je vključeval v gledališke skupina. V Celju se je pridružil takratnemu Delavskemu odru, poleg tega pa je delal še v trnoveljski Zarji in Kulturno prosvetnem društvu Prebold, nato pri Amaterskem gledališču Celje, Amaterskem gledališču Železar Štore in nazadnje pri Ljubiteljskem gledališču Teharje, ki je že pred nekaj leti, ob njegovi 90-letnici, sprejelo ime po njem. V vseh naštetih društvih je opravljal poleg nastopov odgovorne društvene funkcije, za svojo dolgoletno gledališko dejavnost pa je prejel tudi Linhartovo zlato značko.
Odigral je preko 50 vlog, zrežiral pa preko 40 predstav in recitalov in hkrati v njih sam nastopal. Med njegovimi vidnejšimi vlogami velja omeniti Andreja v Kozakovi Vidi Grantovi, župnika v Cankarjevih Hlapcih in Kralju na Betajnovi, Zlodeja v Pohujšanju v dolini Šentflorijanski, Bonaventuro v Župančičevi Veroniki Deseniški itd. Med številnimi režiserskimi stvaritvami velja izpostaviti posebej dve: leta 1993 odrsko priredbo recitala sonetnega venca Venec spominčic možu na grob avtorice Ljubke Šorli – Bratuž, leta 1990 pa odrsko priredbo novele Alme Karlin Pod košatim očesom. V prvem primeru gre za poklon spominu na slovenske rodoljube, ki so trpeli in umirali v času fašističnega nasilja, drugo pa je nastalo ob 40-letnici smrti Alme Karlin in govori o drami človeške notranje izkušnje. Obe priredbi sta doživeli številne uprizoritve doma in v tujini ter številna priznanja, poroča portal Obrazi slovenskih pokrajin.
V času socializma je v decembru upodabljal tudi Dedka Mraza. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je opravljal povsem režimski posel, vendar ni bilo čisto tako, saj so partijski cenzorji opazili, da se je premalo vživel v duha tistega časa. Kot piše Srečko Maček na Kamra.si, je o njegovem neprimernem predstavljanju lika »dobrega moža« razpravljala vrsta celjskih družbeno-političnih organizacij, ki so enoglasno zahtevali, da Peter Simoniti ne sme biti več Dedek Mraz. “A takratna vodstva celjskih vrtcev, predvsem Anice Černejeve in Tončke Čečeve ter mnogih osnovnih šol, se niso ozirala na politični ultimat in mu še naprej na široko odpirala vrata, pa tudi okna, skozi katera je vstopal k otrokom, ki so ga nestrpno pričakovali.” Kot še piše, je oblikoval originalni lik dobrega moža, ki je »oznanjal« mir in razumevanje med ljudmi, učil ljubezni in medsebojnega spoštovanja med otroki in starši, vzgojiteljicami in učiteljicami, a tudi pravega odnosa do narave …
Peter Simoniti se je s svojim predanim kulturnim delom brez dvoma zapisal v umetniški in človeški spomin svojega mesta. Za dolgoletno predano delo na področju ljubiteljske kulture je leta 2000 prejel srebrni celjski grb. Bil je tudi velik podpornik slovenske pomladi.
Ob njegovi smrti izrekamo njegovi družini iskreno sožalje, prav tako tudi vsem, ki so z njim dolga leta sodelovali na področju kulture.
