Piše: Marjeta Lindič
Akademska slikarka Rada Šuštar je bila moja sestrična po materini strani z veliko razliko v letih. Večkrat sva s humorjem ugotavljali, da je njo prinesel sveti Miklavž po prvi svetovni vojni, mene pa je prinesla druga svetovna vojna. Kot sestra domobranca, ki je bil mobiliziran 6 mesecev pred koncem vojne in ubit po vojni na neznanem kraju in ob neznanem času, je bila podcenjena in v možnostih podhranjena. Za časa njenega življenja imam v spominu dve samostojni razstavi in sicer v Tržiču in v Ljubljani v dvorani Krajevne skupnosti Krim-Rudnik na Rakovniku. Ob tej priložnosti je krajevna skupnost tudi financirala krajši dokumentarni film o njenem delu, ki predstavi njeno fizično pojavo in njene slike.
Vsi tisti, ki smo jo doživljali od blizu z vsem njenim žitjem in bitjem slutimo, da je njeno delo in njeno življenje vredno poglobljenega študija in s tem ovrednotenja njenega slikarskega opusa.
Življenje in delo Rade Šuštar
Rada Šuštar se je rodila 6.decembra 1920 v Ljubljani očetu Francu Šuštarju in materi Josipini, roj. Škrjanec. Oče je bil zelo sposoben veletrgovec z lesom in parno žago, doma iz Kamnika pod Krimom. Po prvi svetovni vojni in v novi državi SHS je bil podjetniški duh tako rekoč v zraku. In ta podjetniško ustvarjalni duh je v veliki meri podedovala tudi Rada. Po materi jo je spremljal še operetni duh cesarske Avstrije pomešan s porajajočimi zametki kmečkega turizma v maminem domačem Šmarju pri Ljubljani. Zacvetel je izletniški turizem s smučanjem pozimi in izleti v zeleno okolico skupaj z jedačo in pijačo v Škrjančevi gostilni, kjer so bila stalna omizja podjetnikov, pisateljev in ostale pisane študentske druščine. Velikega zanimanja so bila deležna arheološka izkopavanja na Magdalenski gori. Stalna gosta sta bila danes pozabljena pisatelja Milan Pugelj in dr. Ivan Lah. Med podjetniki pa je bil stalni gost tudi mladi lesni trgovec Fran Šuštar. Šlo je za prizorišče pristnega slovenskega žitja in bitja z narodnimi nošami, z ubranim večglasnim petjem starodavnih ljudskih pesmi, ki so danes mnoge že pozabljene. Pevci so kar tekmovali, kdo bo z lepšim in čistejšim tenorjem »potegnil čez«. In vse to je Rado obdajalo od otroštva. Bila je namreč prva vnukinja pri Škrjančevih v Šmarju, kjer je pogosto preživljala počitnice.
Med njenim odraščanjem se je v družini Šuštar rodil še brat Franci in sestra Lidija, atek Šuštar ( tako so ga klicali) pa je ustvarjal lesno industrijo, povečeval premoženje in večal bogastvo. Kljub temu so živeli skromno, a za pametne stvari kot so bili športni ali glasbeni rekviziti je na široko odprl denarnico. Tako je 11. maja 1945, ko so začeli neznanci pleniti po hiši, izginil poleg ostalega gramofon, fotoaparat nato smuči, sanke, kolesa. K sreči je čudovit Radin črn pianino z baročnimi svečniki ostal pri hiši. Najbrž je bil pretežak in ga je bilo težko kar odnesti.
Šolanje Šuštarjevih otrok je bilo podrejeno družinskim podjetniškim načrtom. Tako se je Rada šolala na odlični trgovski akademiji, Franci na gradbeni fakulteti in Lida na obrtni šoli. V času med vojnama so veljale za odlične šole. Dale so veliko splošne izobrazbe, jezikovne in kulturne omike na slovensko podlago, predvsem pa poklicnega in praktičnega znanja. Danes je to že zgodovinska ugotovitev. Toda kljub tej pragmatični trgovski usmeritvi starši Rade niso omejevali pri njenem veselju do umetnosti. Tako je privatno obiskovala Goršetovo slikarsko šolo, šolo solopetja pri prof. Darijanu (imela je krasen sopran) in pouk klavirja pri prof. Lori Šebrovi. Sama je večkrat poudarila, da so bila to njena najsrečnejša leta. V spomin na ta leta so ji ostale čudovite anatomske študije, črn romantičen pianino in Concone, zbirka »50 lessons for high voice op. 9«, ki so še danes v uporabi. Zelo lep šolan sopran je imela. V težkih, duhamornih povojnih časih jih je oživljala ob spremljavi pianina s svojim zvonkim sopranom in arijo »Zdaj zapustimo te mračne zidove«.
Šuštarjeva družina je bila verna družina. Verovali so v nebeškega očeta, ki hudo kaznuje in dobro plačuje, starše so vikali še dolgo potem, ko je ta navada odšla v pozabo in vsako nedeljo so šli k službi božji v Šenklavž (stolnico) ali na Rakovnik. Skratka bili so zelo solidna tradicionalna družina, zavezana delu in študiju.
Na žalost je to normalnost kmalu nepreklicno izničila in uničila druga svetovna vojna. V Ljubljano so vkorakali italijanski vojaki. Kljub temu, da so bili Šuštarjevi bogati, niso prav dobro vedeli kaj storiti, kako se obnašati. Se potuhniti, ali kazati svoj gnev, še posebno, ker se je vedelo kaj pripada Bogu, ni se pa vedelo, kaj novim cesarjem. Bali so se šekcev, njih mutacij in spreminjanja barv. V času vojne je bila Rada Šuštar v cvetu svoje mladosti. Bila je lepo dekle in italijanski častniki, ki so hodili naročat les in kurjavo so Rado obsipavali s komplimenti in s tisto laško očarljivostjo. Starši so ji najstrožje prepovedali vračanje prijaznosti. Poslali so jo k stricu v Šmarje, misleč, da bo na varnem, bilo pa je le še slabše, saj je stric medtem postal župan in je imel vsak dan opravke z Italijani, ki so masovno pošiljali vaščane na Rab, v Gonars in druga taborišča. Po kapitulaciji Italije so Italijani izginili, prišli so Nemci, polni nadutosti in oholosti. Brez milosti je morala Rada Šuštar kopati grabne, brat Franci pa se je moral odločiti tik pred koncem vojne ali za Nemce, za revolucijo ali za domobrance. Odločil se je za obrambo doma in odšel k domobrancem. Nikoli več ga niso videli. Za vso družino je bil to nepopisen udarec. Nikoli niso zvedeli ne dneva, ne leta ne kraja njegove smrti. Klasičen neznani junak.
Po koncu druge svetovne vojne je bilo za Šuštarjeve zelo težko, izjemno žalostno in nečloveško ponižujoče obdobje. Franci Šuštar se ni nikoli vrnil, vojaško sodišče s sedežem Zagrebu pa je zaplenilo celotno premoženje kot sodelavcem okupatorja, čeprav to nikoli niso bili, kar jih je pahnilo v popolno bedo in sramoto. Reševale so jih neverjetne gospodinjske spretnosti, navajenost skromnega življenja in zvesti sorodniki iz Šmarja, ki so jim pomagali s hrano in kurjavo. V tem času so prodali v Ameriko vse narodne noše s prelepimi avbami. Ženskemu delu družine je pomagalo poznavanje ročnih del in kreatorske sposobnosti. Ob tem je Rada Šuštarjeva razvila kljubovalen mehanizem, ki jo je spremljal vse življenje in pozitivno vplival na njene kasnejše odločitve. Pri njej ni bilo v javnosti nikoli zaslutiti, kaj šele videti, da so pravzaprav reveži. V tistem času se je zgledovala pri Scarlett v romanu V vrtincu, v prizoru, ko potegne žametno zaveso in da iz nje sešiti novo razkošno oblačilo.
Veliko huje je bilo z očetom Šuštarjem. Vse njegove podjetniške in družinske sanje so odplavale v Bosno. Čez noč je postal le bleda senca samega sebe. Kako tudi ne! Njegov lesni in nepremičninski imperij, ki je bil v izgradnji, je dobesedno izpuhtel čez noč. Gradil ga je 20 let. Uničila ga ni ne kriza, ne vojna, uničila ga je svoboda. Kako premišljeno je bilo premoženje ustvarjeno, se je pokazalo šele čez 60 let ob denacionalizacijski zakonodaji v novi državi Sloveniji in, ki je omogočala mukotrpno dolgotrajno vračanje zaplenjenega premoženja. Dedinja Rada Šuštar se je ob vsakokratnem zapletu spraševala, kako je mogoče, da so jim vse zaplenili čez noč, a vrača se desetletja. S tega sveta sta se tako Rada kot njena sestra Lida poslovili kot premožni dedinji. Brez novo nastale države Slovenije bi umrli kot beračici. Glede Šuštarjevega premoženja bi lahko rekli: prva svetovna vojna ga je dala, druga svetovna vojna ga je vzela in tretja vojna – vojna za samostojno Slovenijo, ga je vrnila.
Rada Šuštarjeva je bila po vojni decembra 1945 sprejeta na novoustanovljeno Akademijo upodabljajočih umetnosti kot tista, ki riše kot sam hudič. Odločilno je bilo pozitivno mnenje Božidarja Jakca, kljub temu, da ni imela gimnazijske mature, ampak končano trgovsko akademijo.
Po uspešno končanem študiju je kot profesorica risanja poučevala na gimnaziji v Kočevju, Ribnici in Logatcu. To so bila leta njene osebnostne obnove zaradi pokojnega brata domobranca in zaradi zaplembe premoženja v mučnem vojaškem procesu. Bil pa je tudi čas, ko so jo izmenjaje obkrožali nevidni sovražniki, opazovalci pa tudi prijatelji in občudovalci. Z družino Oražem in Košir so ostali v prijateljskih stikih do njene smrti.
Obdobju v Kočevju je sledilo poučevanje na ljubljanski osnovni šoli Prule, kjer se je počutila zelo slabo. Težko je krotila razrede z nevzgojenimi učenci, tudi v zbornici se ni nikoli počutila sprejeto, saj je postajalo risanje vedno bolj obroben in nepomemben predmet. Končno se je vendarle odločila za zelo tvegan status svobodnega umetnika. Zagotovljeno skromno eksistenco, ki jo je nudila profesura, je menjala za svobodno razpolaganje s časom in z izkoristkom ustvarjalnih moči. Zelo omejene stalne dohodke so ji zagotavljale ilustracije, voščilnice, pustne maske, panjske končnice, obenem pa ji je to omogočalo zelo zanimivo družabno življenje. Istočasno je izgrajevala svoja lastna estetska merila, jih preizkušala, opazovala odzivanje obiskovalcev njenega »ateljeja«. Veliko je podarjala, če je le zapazila v očeh pristno dopadenje.
Živela je v zaplenjeni očetovi hiši v pritličnem, obcestnem in temačnem delu hiše na Dolenjski cesti. Njeno domovanje je bila predsoba in prostoren salon, ki je bil hkrati spalnica, salon, atelje in galerija. Za dodaten glamur je poskrbel romantičen črn pianino z baročnimi svečniki in kitara na steni. Ko si vstopil s hodnika v sobo, ti je bilo takoj jasno, da si vstopil v svet umetnice. Ob dominantni steni je bilo ležišče, ki to ni bilo več, če je bila odeja z blazino zvita ob zidu kot naslonjalo, vse skupaj pa prekrito z živo oranžnim pregrinjalom. Delovalo je kot zofa, ki je bila ob strani podprta z mogočno očetovo pisalno mizo, ločnico med spalnico in ateljejem, obenem pa je služila kot delovna površina za slikarski in risarski pribor. Slikarsko stojalo ali štafelaj v slikarskem žargonu, včasih s sliko v delu, včasih brez je dajalo resen profesionalen vtis. V edinem prostem kotu je kraljevala starinska mizica z ogledalom čez katerega je bilo neresno navešeno razno pisano okrasje. Na sredi te prostorne sobe je stala na pol turška mizica z velikim medeninastim krožnikom, poleg pa še elipsasta baročna miza, na kateri so bile v poletnem času razkošne rože v na pol razbitem velikem vrču. Večkrat je prav ta motiv s sončnicami in hortenzijami deloval na slikah hkrati velikopotezno, a kljub temu naslikano z velikim občutkom za pravo mero. Posebne pozornosti so bili vedno deležni liliputanski prisrčni foteljčki z rumenimi pregrinjali, na katerih se je dobro sedelo. Imeli so svojo zgodbo. Za časa plenjenja je nekdo imel fiksno idejo, da sedi na zlatu. Začel je z bajonetom prebadati fotelje iščoč zlato, ki ga seveda ni bilo. Po nekaj letih so bili fotelji zakrpani in prenovljeni z rumenim platnenimi prevlekami. To je bilo zmagoslavje slikarkinih ročnih spretnosti.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja in v tistih časih na splošno, ko je bil človek človeku udbovec, je bila ta soba simbol kljubovanja zastraševanju, ozkosrčnosti, neinventivnosti. Ozračje in razpoloženje v tej sobi je izžarevalo ustvarjanje očarljivosti in lepote brez denarja, brez bolne ambicioznosti, brez hrupne angažiranosti. Kot simbol pobega iz nasilne in grde realnosti je predstavljala dominantna stena, ki je delovala kot razstavna in prodajna galerija. Enkrat so kraljevale sončnice (olje) in ožarjale ves prostor, dokler jih ni kupil prof. B. Stopar. Sorodnica, ki jih je nameravala kupiti, je silno žalovala, potolažena je bila z obljubo, da bo lahko kupila hortenzije, ki so po njenih besedah slikarsko bolj zanimive. Res jih je dočakala in zagledala na steni, ki so delovale razkošno in obenem umirjeno. Cvetje je rada slikala zaradi razkošja barv in estetskega učinka. Nasploh je oboževala vsakršno razkošje, bodisi oblačil, prostorov, pokrajin. Njene oči so z nezmotljivostjo registrirale lepoto, še najraje skrito in zanimivo. V tistem času, ko je bil v Sloveniji čas grafike, samorastnikov in naive, so bili taki estetski nazori pravzaprav anahronizem. Že leta 1955 je bil v Ljubljani ustanovljen grafični bienale, razvila se je grafična šola kot študijski center jugoslovanske grafike. Desetletja je bila grafična umetnost glavna likovna smer. Klasično slikarstvo je bilo ocenjeno kot marginalna slabokrvna likovna smer na umiranju. Počasi so ga začeli nadomeščati nešolani tako imenovani samorastniki in naivci.
Šuštarjeva je slikala v tehnikah, ki si jih je glede na svoje skromno denarno stanje lahko privoščila. Akvarel je dognala do mojstrstva. Mojstrovina je njen akvarel iz leta 1976, ki predstavlja mamino rojstno hišo v Šmarju predno so jo podrli. Kot poslednji pozdrav hiši, v kateri je preživljala počitnice ob stari mami in starem očetu in, ki jo je imela tako rada. Pod naslovom Hommage očevini je bil razstavljen na skupinski razstavi v galeriji firme Commerce za Bežigradom v Ljubljani in na razstavi njenih del v osrednji galeriji NOB v Tržiču.
Za abstraktne motive je uporabljala tehniko monotipije, ki je omogočala veliko izrazno moč. Za poročno darilo sestrični je podarila monotipijo z naslovom Žitje1967, ki prav prvinsko zemeljsko ponazarja sveti zakon kot dve rastlini rastoči iz globoke zemlje, dvigajoči se proti nebeškim višavam in s tremi poganjki. In res ta zakon je trajal 52 let in daroval tri otroke s potomstvom.
Druga izrazno močna monotipija iz leta 1978 z naslovom Ples čarovnic je neverjetno navdušila gospoda Lewitza, direktorja Donau Chemie na Dunaju, ob priliki njegovega poslovnega obiska zastopniške firme, kjer je delala njena sestrična. A slika je bila naslikana prav z namenom, da bi vsaj malo razsvetlila temačnost nad pisalno mizo. Pri priči jo je hotel kupiti in odpeljati na Dunaj. Hkrati je bilo omenjeno, da bo lahko imel težave na meji z obljubo, da mu bo dostavljena na Dunaj ob prvi priliki, kar se na žalost ali k sreči ni nikoli zgodilo, kupila pa jo je sestrična. Z abstraktno tematiko se je kar nekaj časa ukvarjala, ta opus pa je sama poimenovala »Psihogrami«.
Njeno glavno slikarsko področje je bilo portretiranje v različnih tehnikah in sicer kot slikarski in kot ekonomski izziv. Z današnje časovne perspektive so portreti, predvsem tisti v olju na platnu, ki jih je slikala Šuštarjeva v šestdesetih in sedemdesetih letih, še posebno zanimivi kot izraz slikarkine kljubovalnosti. V tistem času je bil portret, kot klasičen in večen slikarski motiv napram takratni favorizirani grafični umetnosti obravnavan kot buržuazna deviacija. Na seznamu portretirancev so tako sorodniki kot tudi prijatelji. Med sorodniki so teta Breceljnikova, stric Zvonko Gavrančič iz Zagreba, teta Pavla Rometova in Tejka Češnovar. Med prijateljicami so portretiranke Lea in Majda Oražem, Marička Žnidaršič, Darinka Omahen in hčerka, dr. Šavel Marta in hčerki. Med moškimi portreti je omeniti dramaturga Vladimirja Kocha, Rudija Podgornika in letalca Krumpaka in so navedeni na njenem seznamu. Rada Šuštarjeva je imela portretiranje za zelo zahtevno slikarsko zvrst v smislu psihičnega napora. Po njenih besedah pomeni nekoga portretirati, da ga v celoti spoznaš. Po portretiranju tete Pavle se je vedno čudila, kako da že prej ni opazila, kako odločno brado ima. Vsekakor lahko mirne duše zapišemo, da je bil portret ves povojni čas v nemilosti in podcenjen, a se Šuštarjeva na to ni ozirala, kar je pri kolegih in kolegicah veljalo za slikarsko poštenost.
Njen šmarski opus, kot bi ga lahko poimenovali, je poln čustvenega naboja, ki niha med tragiko izginotja v modernizaciji kraja in željo po ohranitvi starožitnosti vsaj na slikah. Povezavo lahko najdemo v njenih otroških in mladostnih prijetnih spominih na počitnice in obiskovanja starih staršev. Šuštarjeva, kot prva vnukinja, je vse to še lahko doživljala pred izbruhom vojne. To šmarsko vezivo je preko šmarskega sorodstva trajalo do njene smrti. Preden je bila rojstna hiša njene matere in tete Pavle porušena, jo je ovekovečila na slikah v akvarelih, oljih v vseh letnih časih. Hiše ni več, ohranjena je na slikah Rade Šuštarjeve. Na slikah ji je uspelo ohraniti še nepozidan »farovški hrib«, krajinsko idilo Za curkom v olju, Turnček s cerkvijo preden je v pogled nanj zarezala avtocesta.
Zanimivo ustvarjalno obdobje je dalo prijateljstvo s slikarjem Rajkom Slapernikom, ko sta poučevala na amaterski slikarski šoli »Ivan Rob« v Ljubljani. To je bil zlati čas, ko je lahko slikala v naravi, daleč od nepovabljenih zijal, v tišini barv in svetlobe. To je omogočala mlada Ada (verjetno učenka), ki je oba slikarja vozila s staro »škodo« na izbrane lokacije. V tem obdobju so nastali akvareli z motivi izginjajoče stavbne kulturne dediščine od kozolcev do starih, nekdaj mogočnih hiš in krajinskih motivov tik pred pozidavo in uničenjem. V njenem opusu so tudi številni akvareli z motivi iz Dalmacije in seveda Pirana kot tudi Cerkniškega jezera. Izpod njenega čopiča je nastalo nešteto daril. Naj omenim darilo meni osebno v obliki akvarela z gladiolo ob rojstvu našega Roka in miniaturo angelca za god naši Barbki in seveda prelepe voščilnice – vrtnice.
Ko so gradili nov Karlovški most in ob tem s podiranjem gostilne Češnovar in ostalih starih zgradb ter s prestavitvijo železniške proge spremenili pristni izgled, je Rada Šuštarjeva vse to spremljala in ovekovečila v pastelih in risbah.
Med umetniško-slikarsko srenjo in tudi na splošno je bila znana in priljubljena, kar dokazuje na desetine božičnih in novoletnih voščilnic, razglednic s pozdravi s počitnic in potovanj. Zvesta slikarska prijatelja sta bila zakonca Alenka in Marko Šuštaršič, po njuni smrti pa je to prijateljstvo ohranjala z vso pieteto njuna hčerka arhitektka Nina Šuštaršič. Prav tako je arhitektka Metka Zajc še ohranjala do slikarkine smrti spomin na svojo mamo, prijateljico od mladih let, gospo Darinko Gaglovo. Med kolegicami slikarkami je treba omeniti Marlenko Stupica, Marjanco Kraigher, Marjanco Božič, Maričko Koren, Melito Vovk in njeno hčerko Ejti, pa sošolke s trgovske akademije. Nekaj posebnega je bilo prijateljevanje s pisateljico Mimi Malenšek, ki je stanovala v neposredni bližini.
Kot slikarka je bila Rada Šuštar v svojem času dokaj neopažena. Iz vabila na njeno razstavo v Tržiču leta 1978 je razvidno, da je imela leta 1976 samostojno razstavo v Jadranovem pri Crikvenici, v Ljubljani leta 1977 in v Tržiču leta 1978. Omeniti je treba še intervju s slikarko v Jani, ki ga je z njo naredila Lada Zei in kratek dokumentaren film o njenem slikarskem delu avtorja Jožeta Jeromna v izvedbi Mini filma leta 1975 in, ki ga je omogočila Krajevna skupnost Krim-Rudnik.
Kar se tiče slikarskih tehnik je bila slikarka Rada Šuštar omejena glede na skromna denarna sredstva s katerimi je razpolagala. Sicer pa nikoli ni nikomur dovolila vpogleda v svoje denarne stiske. v njenem opusu prevladujejo akvareli, oglje, tuš, tempere. Vzdihovala je po akrilnih barvah, ki si jih ni mogla privoščiti. Tudi ni nikoli z besedo omenila svojih občutkov, ko je marsikdaj brez ficka hodila mimo nekdaj svoje velike zaplenjene hiše na Cojzovi cesti. Večkrat je na vprašanje, zakaj se ni poročila, lapidarno odgovorila: «Enkrat sem bila prebogata, drugič pa prerevna.«
Za konec se lahko le zdrznemo ob ugotovitvi, da je bilo akademski slikarki vse odvzeto, a ona je s svojim obsežnim slikarskim opusom vse dala.
Še nekaj o vračanju Šuštarjevega premoženja
Nekaj let pred osamosvojitvijo in nastankom nove slovenske države so pričeli slikarko obiskovati njej neznani stanovalci iz njene zaplenjene hiše na Cojzovi, se ji neokusno dobrikati s čokoladami, kavo in podobnimi darilci in nato predlagali odkup »svojih« stanovanj, še posebno, ko so ugotovili, da pravzaprav živi v bednem, starem stanovanju. Očitno so bili dobro poučeni o prihodnosti njene zaplenjene hiše. In res, prišla je vojna za samostojno Slovenijo, prišla je država Slovenija in z njo zakon o denacionalizaciji in z njim nori časi za denacionalizacijsko upravičenko akademsko slikarko Rado Šuštar. Tudi za odvetnike in za izvedence različnih smeri so bili denacionalizacijski zakoni zelo zahtevni, kot da bi hoteli čim bolj zagreniti vračanje. Težko je bilo slediti spremembi miselnosti upravičenke, saj je bila prepričana, da bo vse vrnjeno čez noč kot je bilo čez noč zaplenjeno. Kje pa! Začelo se je z velikim denarnimi stroški, česar ona, pristaš poštene kmečke pameti, ni mogla ne dojeti, ne razumeti. Odslovila je več odvetnic že zaradi generacijskega prepada, stroški pa so rasli. Končno je morala prevzeti, čeprav nerada, postopek oz. zahtevek za vračanje zaplenjenega premoženja tudi zaradi tete njena sestrična pravnica, ki jo je povezala z odvetnico, s katero je lahko vzpostavila njej všečen človeško-profesionalen odnos.
Istočasno so se vrstile ena za drugo težave v njeni domači hiši na Dolenjski cesti, ker so problematični stanovalci začeli uničevati hišo. Tako je enkrat izbruhnil požar in zahteval smrtno žrtev, drugič je hišo zalivala voda zaradi počene vodovodne cevi, Rada Šuštar pa je postajala vedno bolj ogrožena in v smrtni nevarnosti. Tako je slikarka v starosti ostala sama v postaranem neogrevanem stanovanju. Bratranci in sestrične so uvideli, da je nujna preselitev na varno v modernejše ogrevano stanovanje. In kot v pravljici – denar ni bil problem. Zelo težko se je na stara leta odločila za selitev tako kot vsak starostnik. Na koncu je pomagalo dejstvo, da je v neposredni bližini stanovala njena še edino živeča teta in sestrična v Prijateljevi ulici. Še vedno je bila po telefonu v stiku z gospo Leo Oražem, še vedno si je dopisovala s prijateljico Mimi iz Amerike. V marcu 2003 ji je Mimi pisala, kako zelo je vesela, ko je iz njenega pisma ugotovila, da je z njihovim premoženjem vse rešeno in, da se ji je življenje izboljšalo. Ob preselitvi, ki je bila po požaru in poplavi nujna zaradi njene varnosti, je bila stara preko osemdeset let, kar je bil zanjo kot za vsakega njenih let velik šok. Je pa ta selitev vsaj za nekaj let odložila odhod v dom za ostarele in nemočne, kar se je na koncu tudi zgodilo. Pristala je v Domu starejših kjer jo je čakal nov šok. Odpovedati se cigaretam, pomeni za strastnega kadilca, kar je Šuštarjeva vsekakor bila, skoraj smrtni udarec pa čeprav ji cigarete niso bile povsem prepovedane.
Nič več ni bilo tako kot si je zamišljala, da bo. Tolažilni so bili obiski duhovnika in njegove duhovne opore, ki jo je pomirjala. Počasi se je poslavljala in se dokončno preselila v večnost v njej tako ljubem mesecu maju. Umrla je 25. maja leta 2007 v 87. letu starosti. Pokopal jo je gospod Jože Kokalj, župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani.
