Piše: KudKdo.si
Kakor sem že omenil, je tema te študije posredovati bralcu podobo največje peripetije v zgodovini človeškega mišljenja, radikalni obrat, do katerega je prišlo okoli leta 1600. Vprašanje je nadvse pomembno, saj živimo v času izjemne krize, v katerem bo človek hočeš nočeš primoran vnovič storiti nov obrat. Zakaj? Mar ni samoumevna domneva, da sodobna kriza izhaja iz tega, da je nova »drža«, ki jo je človek zavzel leta 1600 – moderna »drža« –, izčrpala vse svoje možnosti, prispela do svojih najskrajnejših meja in zatorej tudi odkrila svoje lastne meje, svoja protislovja, svojo nepopolnost? Ena izmed stvari, ki nam lahko najbolj pomagajo pri »izstopu iz krize«, pri določanju novih smotrov in pri izgradnji nove drže, je, da se ozremo na čas, v katerem se je človek znašel v podobnem, hkrati pa nasprotnem položaju. Položaj je bil podoben, ker je bilo tudi takrat zanj nujno »izstopiti iz krize« ter zapustiti iztrošen in odmrl položaj. Nasproten pa je bil zato, ker moramo dandanes zapustiti ravno položaj, v katerega smo bili tedaj izstopili.
Takrat se je rodil novi človek, »različica« naše vrste, ki je bila dotlej nepoznana in ki se ne bo nikoli več ponovila: to je »moderni« človek, ki se začenja s kartezijanskim človekom. Zanimivo je pri tem ugotoviti, da se je ta kartezijanski človek popolnoma zavedal svoje novosti, da je človek, ki se je rojeval, ali bolje: človek, ki se je pre-rojeval. Skratka: preden je sploh v vsej polnosti obstajal, je ta novi človek predobčutil samega sebe in si celo poiskal ustrezno ime. Proti koncu 14. stoletja in skozi vse 15. stoletje se že govori o »modernosti«. V teologiji in v filozofiji na univerzah že ločujejo med »antičnim življenjem« in »modernim življenjem« ter tradicionalnim oblikam religioznega življenja že postavljajo nasproti tako imenovano devotio moderna, ki doseže svoj vrhunec okoli leta 1500.
Ta slutnja, da se bodo stvari radikalno spremenile, preden so se sploh dejansko spremenile, nas ne sme pretirano presenečati, kajti to se je dogajalo z vsemi velikimi zgodovinskimi spremembami, obenem pa je to dokaz, da taiste spremembe niso vsiljene človeštvu od zunaj, zaradi naključnosti zunanjega dogajanja, ampak izvirajo iz notranjih premikov, ki so zoreli v nevidnem jedru njegove duše. Pred petindvajsetimi leti sem vsevprek vpil, da je bila naša zgodovinska faza na tem, da se spremeni: to sem slutil ravno tako, kot naslutevamo podnebne spremembe. Ta napoved pa ni bila nekaj splošnega in nejasnega, pač pa se je zjedrila v konkretno pričakovanje nekaterih idej in ocen. Leta 1911 sem na Univerzi v Madridu imel predavanje o matematični misli.[1] To je bil čas absolutnega zmagoslavja »sosledičnosti« in »evolucionizma« v matematiki, fiziki, biologiji ter zgodovini. Kljub temu pa sem tedaj napovedal, da se bo kmalu v vseh teh disciplinah pojavila težnja po »nesosledičnosti«. O samem sebi na tem mestu govorim kot o morskem prašičku, nad katerim je bil izveden poizkus. Prav tako bi lahko govoril o kom drugem. Veliko preden je Einstein odkril svojo prvo obliko relativizma in z njo novo mehaniko, so že vsi napovedovali fiziko štirih dimenzij.
Več preberite TUKAJ.
