13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Ženi Lebl za šalo o Titu dobila dveinpolletno kazen

»Ali veste, zakaj je Jugoslavija osvojila prvo mesto na svetovnem cvetličnem sejmu? Ker je vzgojila stokilsko vijolico.« S to šalo je novinarka Ženi Lebl merila na pesem, ki je poveličevala Tita: »Druže Tito, ljubičice bela, tebe voli omladina cela. Tebe voli i staro i mlado, druže Tito, ti narodno blago.« (Tovariš Tito, bela vijolica, vsa mladina te ljubi. Ljubijo te stari in mladi, tovariš Tito, ti si ljudska dobrina.)

 

Zbudili smo se »v državo, ki je od danes brez predsednika«, sporoča novinarka RTVS Eugenija Carl, potem ko se je predsednik Pahor poklonil tudi italijanskim žrtvam Titovega terorja. Razkrinkala ga je kot »selfi hlapca fašistom« in »kolaboranta zgodovinskega revizionizma«. Bravo Eugenija, pogumno dejanje, pravzaprav herojsko v časih Janševe diktature. Tvega junakinja Hudo Jamo, Goli otok? Bo ob službo na TVS, ki jo prisilno financiramo državljani iz svojih (večinoma praznih) žepov? Ji bo šef Kadunc, ki hoče od nas še več denarja za »našo« RTV, pel levite? Nič od tega, se razume. Diktatura pa taka!

Janez Janša hoče vladavino prava, ne vladavine pravih

Novinar, ki mu je Brane Golubović, minister za šarcizme in norost pri Marjanu Šarcu, podelil spričevalo normalnosti, je kot vedno pričakovano normalno udaril po predsedniku vlade. Ta naj bi, piše, »te dni v Bruslju svojo zlorabo države dvignil na raven uradnosti«, zato možakar z licenco normalnosti poziva »novo koalicijo, naj preseka sramoto«. Zakaj že? Ker je »načelo vladavine prava eno najmočnejših in najbolj temeljnih načel od teh, ki sestavljajo EU« in, o groza, Janez Janša zahteva, da se ga EU drži kot pijanec plota …, tudi ko gre za Slovenijo.

Janez Janša se je očitno namenil zrušiti vladavino pravih in vzpostaviti vladavino prava. Tu je normalnež v popolnem sozvočju s Hribarjevo Spomenko, ki je normalnemu ertevejevcu v Studio City (29. junija) potožila: »Če bo Janez Janša še dve leti ali kolikor je do volitev predsednik vlade, bo v resnici spremenil duhovno podobo Slovenije. Ne vem, kako bo to, kako bomo potem živeli!« Se strinjam, njeni otroci bodo ob protiustavno pokojnino po njej, če Janši uspe salto mortale iz vladavine pravih v vladavino prava. Hopsa, malo me je zaneslo, hotel sem povedati samo to, da kljub diktaturi, janšizmu in podobnim nenormalnežem, ki ogrožajo vladavino pravih, se tako kot Eugeniji ni skrivil las nobenemu od teh novinarskih normalnežev; tudi Hribarjevi bo še naprej kapljala protiustavna pokojnina.

Judinji Ženi Lebl ni bilo najhuje v nacističnih, ampak v komunističnih taboriščih

Povsem drugačne obravnave je bila deležna 22-letna novinarka, Judinja Ženi Lebl, ki je preživela strahote nacističnih taborišč. A že pri prvem srečanju z osvoboditelji v Nemčiji je bila smrtno ogrožena. Rdečearmejci so namreč taboriščnice posiljevali, ona pa jim je za las ušla. Po vrnitvi v domači Beograd je dobila službo pri dnevniku Politika. Tam je nekoč ponovila neko šalo. A takrat še ni bilo janšizma niti diktature, takrat so bili Tito, komunizem in ljudska demokracija. Nič od tega pa ne prenese ne šale ne kritike, kaj šele svobodo govora.

Ženi Lebl za šalo o Titu dobila dveinpolletno kazen

Kasneje, ko ji je uspelo oditi v Jeruzalem, je Ženi Lebl v knjigi Ljubičica bela – Vic dug dve i po godine (Bela vijolica – Šala, dolga dve leti in pol) zapisala, da ni bilo najhuje v nacističnih taboriščih, ampak v komunističnih na Svetem Grgurju in Golem otoku. No, in sedaj šala, zaradi katere so jo poslali na Jadran. »Ali veste, zakaj je Jugoslavija osvojila prvo mesto na svetovnem cvetličnem sejmu? Ker je vzgojila stokilsko vijolico.« Šala je merila na pesem, ki je poveličevala Tita: »Druže Tito, ljubičice bela, tebe voli omladina cela. Tebe voli i staro i mlado, druže Tito, ti narodno blago.« (Tovariš Tito, bela vijolica, vsa mladina te ljubi. Ljubijo te stari in mladi, tovariš Tito, ti si ljudska dobrina.)

Jovanka Ženi Lebl (1927—2009) je bila srpska novinarka jevrejskog porekla.

U vreme WWII je uhapšena i odvenena na prinudni rad u Nemačku.

Posle rata je kao novinarka Politike uhapšena zbog VICA o Titu i poslata na Goli otok na 2.5 godine

Umrla u Izraelu. pic.twitter.com/IoZ3pWoU2n

— Jovan (@jovan984) June 7, 2019

Če je za to šalo dobila dveinpolletno kazen – kaj bi se zgodilo tistemu, ki bi kričal: »Ubi Tita!« ali nosil plakat z napisom: »Smrt titoizmu, svoboda narodu!«

Ja, zlati časi, po katerih se kolca petkovim politkolesarjem in njihovim dirigentom iz opozicije pa častilcem krvoločnega Kidriča iz SD s Tanjo Fajon na čelu …

Vsi množični pomori se dogajajo enako

Kako množično je to kolcanje, se je videlo tudi ob histeričnih reakcijah zaradi Janševe izjave, da »pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod«. Da gre za isto logiko pri genocidu v Srebrenici in povojnih pobojih na Slovenskem – ti še niso priznani kot genocid, vendar tudi Armenci čakajo že sto let, da se prizna otomansko-turški genocid nad njimi, ki ga danes že priznava vse več demokratičnih držav – pravi Mehmedalija Alić, ki so mu v Srebrenici ubili brata, pri nas pa je vodil izkopavanje posmrtnih ostankov pobitih v Hudi Jami.

»Po nekaj mesecih dela v Hudi Jami in vsakodnevnem razmišljanju ter analiziranju dogajanj v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. … Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka« (tj. izvajalcev povojnih komunističnih pobojev).

Nekdanji glavni haaški tožilec poziva mednarodno skupnost, naj obsodi vse vojne zločince in izvajalce genocida

 Kako pravilna in nujna je misel, da je treba brez izjeme obsoditi vsak genocid, vse množične poboje in zločine proti človeštvu in kaznovati vse hudodelce, je v Guardianu zapisal nekdanji glavni haaški tožilec Serge Brammertz.

Druže Tito, ljubičice bijela – video spot / Josip Broz Tito

»Potem ko sem delal več kot desetletje z žrtvami in preživelimi v genocidu, sem trdno prepričan, da ima mednarodna skupnost moralno odgovornost, da privede pred sodišče vojne zločince in izvajalce genocidov. Ne le zaradi srebreniških žrtev, marveč zaradi vseh žrtev množičnih pobojev. In mi vsi moramo opraviti svoj delež, da se obvaruje resnica in ohrani spomin na žrtve. To dolgujemo vsem žrtvam, vključno Almirju, Sakibu, Eminu in Fuadu, katerih družine vse do današnjega dne še kar čakajo, da bodo počivali v znanem grobu.«

Za spravo se morata odločiti tako žrtev kot hudodelec

Glede sprave pa je Brammertz za Deutsche Welle povedal, da je sedaj, po 25 letih sprava bolj oddaljena kakor pred desetimi leti. »To pa zaradi tega, ker vidimo danes poveličevanje vojnih zločincev in zanikanje, da se je zločin sploh zgodil. … Da bi sploh lahko začeli proces sprave, mora biti enako razumevanje preteklosti in enako razumevanje odgovornosti. Pravica sama ne more nikoli pripeljati do sprave. Sprava mora priti iz notranjosti družbe, iz različnih skupin – iz skupine žrtev in skupine hudodelcev. Da do tega pride, potrebujete odgovorne politike. Pregon, pravica in odgovornost so začetek, pogoj sine qua non, pogoj, brez katerega ni nobene možnosti za spravo.«

Velik del levice po svetu zanika komunistične množične poboje

Če ima nekdanji glavni haaški tožilec prav, se zastavlja vprašanje, kdo je tu potemtakem usekal mimo: predsednik države, ki si prizadeva za spravo z Italijani, in predsednik vlade, ki kaže na vir zla, ali kritiki in pljuvalci njunih spravnih prizadevanj? Mislim, da je odgovor na dlani.

V strokovni reviji, ki proučuje genocid in množične poboje (Journal of Genocide Research), je Marko A. Hoare objavil razpravo Genocid v nekdanji Jugoslaviji: kritika levega revizionističnega zanikanja (Genocide in the former Yugoslavia: a critique of left revisionism’s denial). Zakaj velik del levice po svetu zanika komunistični genocid in množične poboje?

Marko A. Hoare naštel grozodejstva komunizma, ki niso splošno obsojena

»Da bi razložili ta paradoks, se moramo vrniti v leta 1917–1920 in v rusko državljansko vojno. V njej se je še nezrel boljševistični režim, v katerega so svoje upe polagali milijoni socialistov po vsem svetu, začel spreminjati v diktaturo, obenem pa je svojo vladavino še naprej upravičeval z ‘revolucionarnim socializmom’. Ta paradoks se je neizpodbitno pokazal, ko so boljševiki zadušili upor revolucionarnih mornarjev in delavcev v Kronstadtu leta 1921 v imenu ‘delavske’ države. Ti dogodki so pomenili, da se je odtlej bolj leva usmerjenost prenehala boriti proti krivicam in se je namesto tega postavila za komunistične režime, ne glede na to kako brutalni so bili.

Ko je Stalin izvajal pomore ali stradal milijone do smrti v letih 1930 in 1940, levičarji po vsem svetu tega niso hoteli verjeti ali pa so to upravičevali z ‘višjimi’ cilji. Uničevanje ‘kulakov’, montirani procesi proti staroboljševikom, sabotiranje antifašističnega boja v španski državljanski vojni, nacistično-sovjetski pakt, sovjetski napad na Poljsko, Finsko in baltske države, pokol v Katinskem gozdu, predaja nemških komunistov gestapu, genocid Čečenov, Ingušev, Balkarcev, Karašajev, mesketinskih Turkov, Kalmikov, krimskih Tatarov, sovjetskih Korejcev, volški Nemcev, sovjetskih Fincev in črnomorskih Grkov, sabotiranje varšavske protinacistične vstaje, pomor desettisočev sovjetskih in jugoslovanskih protikomunističnih vojnih ujetnikov, izgon milijonov Nemcev in Poljakov iz njihovih domov …

Vsega tega levo usmerjeni niso hoteli videti ali pa so upravičevali zaradi solidarnosti z domovino socializma. Tako se je nadaljevalo tudi v naslednjih desetletjih: sovjetsko zatrtje madžarske revolucije leta 1956 in praške pomladi leta 1968, štirideset milijonov umrlih Kitajcev zaradi Maove umetno povzročene lakote, Pol Potova eksterminacija dveh petin kamboškega prebivalstva, sovjetska invazija na Afganistan in umor (komunističnega) predsednika vlade … Zaradi nobenega od teh zločinov ni komunizem izgubil svojega ‘naprednega’ značaja v očeh večine na levici.«

Zanikanje, upravičevanje, odobravanje oddaljujejo spravo

V dokumentarcu o KGB – meč in ščit v torek zvečer je bil tudi govor o tem levem revizionizmu. »Nekateri pravijo: ‘Berija in njemu podobni niso bili prasci,’ a so bili. Drugi pa ubirajo drugačen ton: ‘To je bil žal čas, ko smo potrebovali prasce.’ To je drugačna, a še bolj škodljiva oblika revizionizma.«

Na osnovi slovenske izkušnje in sedanjosti pa moramo dodati: res, slabše od zanikanja je upravičevanje, a še bolj zavržno od tega je odobravanje. To se kaže v ponavljajočem: »Še premalo smo jih pobili,« ki se je sedaj prelevil v: »Ubi Janšu!« in »Smrt janšizmu, svobodo narodu!« in kar je še temu podobnega.

Umetno povzročene lakote so vzele več življenj kot obe svetovni vojni skupaj

Lani je zgodovinar Thierry Wolton objavil raziskavo Levi negacionizem (Le négationnisme de gauche), v kateri temeljito razišče pojave, vzroke in mehanizme tega zanikanja. Celo o politiki eksterminacije, ki so jo vodili vsi komunistični režimi, vemo zelo malo, čeprav so te umetno povzročene lakote pobrale več življenj kakor obe svetovni vojni skupaj. Toda to zanikanje ni le moralno zavrženo, marveč je usodno za sedanjost in prihodnost. Po eni strani zaradi te ideološke zaslepljenosti nismo sposobni razumeti pojavov, kot sta kitajski ekspanzionizem in vzpon islamskega džihadizma, po drugi strani mlade generacije, ki se jim ne sanja o sovjetskih, maoističnih, titoističnih in drugih strahotah, vidijo edino zlo v »kapitalizmu«, v marksističnem komunizmu pa odrešilno alternativo.

Ženi Lebl ne piše zaradi avtoterapije, ampak da bi drugi vedeli

Ob vseh carlovih, fajonovih in drugih normalnih ima mladi rod vendarle pravico, da izve resnico tudi o komunistični revoluciji in njenih žrtvah. Ko bi prebirali zgodbe brezštevilnih Ženi Lebl, bi jih mogoče začaranost s komunistično retoriko in obljubami minila. »Zastavljalo se mi je vprašanje, ali je sploh treba obelodaniti spomine ali jih pozabiti. Če bom trmasto zavračala, da izpovem, kaj se mi je zgodilo in dogajalo, neljudje ne bodo imeli pravice zanikati, kar sem opisala, negirati vsega, kar sem doživela in opisala jaz sama in meni podobni. V nobenem primeru nisem skoraj ničesar pozabila, niti tega ne, kaj boli in kje ne pomaga nobeno zdravljenje; niti avtoterapija ne pomaga veliko. Ali pisanje pomirja? O ne, pisanje ne pomirja, marveč najpogosteje prebuja hudiče iz globokega sna.«

In kljub tem hudičem, ki jih je pisanje v njej prebujalo, je Ženi Lebl pisala, da bi drugi za te hudiče vedeli in jim ne bi nasedali, da ne bi nikoli več prepevali: »Druže Tito, ljubičice bela, tebe voli omladina cela. Tebe voli i staro i mlado, druže Tito, ti narodno blago.«

Drago K. Ocvirk/Časnik

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine