Sklep višjega sodišča v Ljubljani odraža vso perverznost iztirjenega sistema, v katerem se človekove pravice razlagajo v nasprotju z njihovim namenom, neodvisnost sodstva in konkretnega sodnika pa je v celoti poteptana. Neodvisnost sodnika je predstavljena kot popolna neodvisnost pravosodja od družbe in od družbene realnosti, sodnik pa je v resnici v celoti podrejen samovolji svojih nadrejenih.
Pravico do poštenega sojenja višje sodišče razlaga v korist tožilstva, namesto v korist obdolženca. Višje sodišče trdi, da pravica do poštenega sojenja pomeni, da »nobena od strank ni postavljena v bistveno slabši oziroma podrejen položaj«. Tu gre za popolnoma absurdno preslikavo stanja iz pravdnega postopka, kjer v resnici nastopa več strank, ki morajo imeti enak položaj, v kazenski postopek. V kazenskem postopku takšnega položaja sploh ne more biti že po naravi stvari in takšna razlaga »pravice do poštenega sojenja« v korist tožilke predstavlja nezaslišano zlorabo ustavne pravice.
Višje sodišče v celoti graja procesno vodstvo, kakršnega je izbral sodnik Zvjezdan Radonjić, in mu v tej zvezi v celoti odvzame neodvisnost.
Dejstvo, da sodnica poročevalka Stanka Živič, ki je v zadevi presojala že v prvem postopku, zdaj izloča sodnika Radonjića z istimi razlogi, zaradi katerih bi morala biti v ponovljenem postopku izločena prav ona osebno, kaže na perverznost in zlorabo, ki presega vsako razumno razlago. Njeno prvotno stališče v tej zadevi je namreč vrhovno sodišče v celoti raztrgalo, sodnik Radonjić pa je vestno sledil navodilom vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je tudi odredilo sojenje pred drugim senatom in to odločitev bi moralo upoštevati tudi višje sodišče, kadar je odločalo o svoji sestavi. Skratka, gre tudi za pravno bitko znotraj samega sodnega sistema, v kateri nihče ne pomisli na usodo njenega talca dr. Milka Noviča.
Višjega sodišča ne zanima to, da je zadevo z razlogi, ki ne vzdržijo resne presoje, vrnilo v ponovno sojenje in s tem zagotovilo zastaranje zadeve. Če bi višje sodišče odločalo resno in odgovorno ter bilo res prepričano, da je treba soditi drugače, bi samo opravilo sojenje. Tega pa ni storilo.
S sklepom v zadevi dr. Novič se je kaplja prelila čez rob. Ne moremo več govoriti o pravosodju, ki ščiti človekove pravice. Nimamo niti pravosodja, ki bi ščitilo sodnikovo neodvisnost. Imamo le oblastno pošast, ki zlorablja ustavna in zakonska pooblastila za to, da ščiti kriminal in se brezdušno izživlja nad državljani. Čas je za korenite spremembe.
