Piše: Vančo K. Tegov
Praznovanje 1. maja deluje kot nekakšna bipolarna motnja. Kdo sploh še resno obeležuje ta dan kot praznik dela in delavca? Ali gre za delavce same ali predvsem za največje rdeče socialistične »pujske«? Poleg Slovenije ga kot državni praznik še vedno praznujejo le Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Ukrajina.
Kaj je pravzaprav 1. maj?
Zaradi močnega politično levega navdiha je bil 1. maj že od samega začetka izstopajoči dan demonstracij socialističnih, komunističnih in anarhističnih skupin. Najpogosteje ga častijo tisti, ki v resnici parazitirajo na delu pravih delavcev – sindikalisti in zagovorniki »delavskih pravic«, ki se borijo predvsem za ohranjanje obstoječega stanja in ne za njegovo izboljšanje.
Čeprav klasičnega industrijskega delavstva iz časov nastanka sindikalnega gibanja danes skoraj ni več, so najglasnejši zagovorniki 1. maja prav tisti, ki so se v življenju redko ali nikoli resno poprijeli za delo. Pogosto gre za ljudi, ki so se raje izživljali nad tistimi, ki so delo dejansko opravljali. Ti »častilci dela« v resnici živijo od delavskih žuljev, prejemajo plače in nadomestila za nedelo ter se izogibajo vsaki resni priložnosti za delo, ki jim ne diši. Vse skupaj je večinoma zgolj maska in hinavščina, ki traja dva dni v letu. Takrat zavihajo rokave, se sprehajajo naokrog in čakajo, da kdo kaj postavi na mizo – zastonj pijačo ali, če je sreča, še kaj močnejšega. Preostalih 363 dni v letu pa le hlinijo skrb za delavca, iz katerega dela in prispevkov dejansko živijo.
Živ primer te hinavščine v Sloveniji je ljubljanski župan, ki se vsako leto s pripetim nageljnom na reverju povzpne na Rožnik, v svoji značilni »njekavi« ljubljanščini pove nekaj floskul, počasti kakšen prosocialistični bend in seveda najboljšega gostilničarja iz časov Jugoslavije. In vse je tako, kot »mora biti«.
Sv. Jožef delavec – pravi vzor delavstva
Pravi sinonim in vzor vsemu delavstvu je sveti Jožef delavec. Tudi Jezus sam si je pred začetkom javnega delovanja služil kruh z delom – najverjetneje kot mizar. S tem je človekovemu delu dal globok in poseben pomen. Delo ni zgolj ena izmed človekovih dejavnosti, temveč je tesno povezano tudi z družbenimi in moralnimi vprašanji.
Delo si zasluži spoštovanje, ker človeku omogoča dostojanstven način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje. Kdor spoštuje sv. Jožefa delavca, ostaja časten, ponosen, spoštljiv in pošten.
Lik sv. Jožefa je zgled tako za delavce kot za delodajalce. Delodajalci so zavezani zagotavljati pošteno plačilo, ki delavcu omogoča dostojno življenje. Višina plače mora ustrezati življenjskim potrebam in razmeram, v katerih delavec živi. Vsi subjekti civilne družbe pa si morajo prizadevati za urejeno razmerje med delom in kapitalom, za dialog pri reševanju delavskih vprašanj, za omejevanje nebrzdane ekonomske moči ter za varovanje zasebne lastnine, ki ima tudi družbeno funkcijo.
Zagotovo je vredno praznovati in spoštovati 1. maj kot praznik sv. Jožefa delavca ter častiti tiste, ki se do dela in do delavca obnašajo spoštljivo in dostojno. Praznik sv. Jožefa delavca ni praznik, ki bi slavil delo samo, temveč delavca – človeka. Nikoli več delo proti delavcu, temveč delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva.
Letos mineva 71 let, odkar je papež Pij XII. leta 1955 prvi maj razglasil za god sv. Jožefa delavca. Storil je to z namenom, da bi bil ta dan posvečen miru in ne več vzrok za neslogo, sovraštvo in nasilje.
Naj bo tudi v prihodnje to praznik delavca, na katerem sta z roko v roki sloga, mir in medsebojno razumevanje.
