Piše: Bogdan Sajovic
Progresivna in nadvse strpna levica je podivjala, ko je bil Zoran Stevanović izvoljen za novega predsednika državnega zbora.
Še dan prej so ga priliznjeno vabili v svojo koalicijo, potem pa je bil izvoljen z glasovi desnice – in kaj je hujšega. Po spletu so se usuli komentarji, da »ta spodnji« pa že ne more biti predsednik parlamenta.
Tako sem se spomnil na Radio Študent izpred kakšnega četrt stoletja. Radio Študent je bil trdnjava kakor strpnosti in progresivizma ter bratstva in edinstva. Dan in noč so po etru zganjali jugonostalgijo in balkaniado, srce jim je krvavelo za izbrisane, prebrisane in druge trpeče žrtve podalpskega šovinizma in rasizma.
Dokler ni bil za novega direktorja radia imenovan dr. Dejan Jelovac. Ta je hitro odkril, da je celoten radio prepleten s korupcijo. Manjkalo je kup opreme in kakšnih tisoč zgoščenk, ki so si jih zaposleni prisvojili, da so za svoj žep vrteli godbo na zasebnih žurkah, v diskotekah, na veselicah … Nekateri voditelji, ki bi morali v živo predvajati muziko, so posneli za uro ali dve traku in ga zavrteli, sami pa tisti čas, ko bi morali biti v studiu – za kar so bili plačani –, preživeli kje drugje. Po možnosti v okoliških lokalih, kjer so se s pajdaši nacejali, zapitek pa poravnali z naročilnicami na račun podjetja.
Ko je direktor tej korupciji skušal narediti konec, je ljubljanska medijsko-kulturniška superprogresivna scena, ki je bila prepletena z žlahto, frendi in sopivci skorumpiranih radijcev, prešla iz progresivne strpnosti v »blut und boden« fanatizem, češ kam pa pridemo, če je direktor slovenskega radia »južnjak«, in kričala, da ga je treba takoj odstopiti.
Očitno se levičarji v vsem tem času niso prav nič spremenili, še vedno imajo polna usta strpnosti in visokih načel, a le dokler ta ne pridejo navzkriž z njihovimi osebnimi interesi. Tedaj se hitro pokaže, da so levičarji v svojem jedru zgolj hinavski sralci …
