Piše: Žiga Korsika
Župan Janković ne razume, zakaj je dobro, da priseljeni otroci tudi na hodnikih osnovnih šol skušajo govoriti v slovenskem jeziku. Po poročanju lokalnega medija naj bi bil prepričan, da je slovenščina potrebna le pri urah slovenskega jezika. Tovrstno razmišljanje ne pritiče županu prestolnice.
Slovenski jezik ne more biti nekaj, česar se priseljeni otroci učijo le med šolskimi urami. Slovenščina je sredstvo kulturne integracije. Je skupna referenčna točka vseh državljanov ne glede na njihovo etnično pripadnost, saj omogoča skupno identiteto in privzgaja občutek medsebojne pripadnosti. Tisti, ki govorimo slovensko, pripadamo drug drugemu.
Kdor govori slovensko, laže misli kot Slovenec. Laže razume, zakaj je Krst pri Savici mojstrovina svetovnega kova in zakaj »ljubim te« ne pomeni isto kot »volim te« in »I love you«. Kdor govori slovensko in tudi živi v Sloveniji, laže razume, zakaj je slovenski jezik zaradi majhnega števila govorcev in majhnega geografskega območja, ki ga govorci poseljujejo, vedno ogrožen. Slovenci imamo zaradi tega čustven odnos do materinščine.
Kdor govori slovensko, laže misli kot Slovenec.
Slovenija je nastala kot posledica trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Z drugimi besedami, Slovenija je nacionalna država, v kateri skupaj z nami živijo tudi državljani drugih etničnih skupin. Slovenci smo jim za njihov prispevek k skupnemu družbenemu blagru hvaležni. A zato Slovenija še ni multikulturna država, katere podstat bi bil soobstoj različnih politično organiziranih etničnih skupin, ki z nami vstopajo v enakovredne politične odnose.
Zato je jasno, da je priseljene otroke treba integrirati. Raba slovenskega jezika v šoli, tudi na šolskem hodniku, je sredstvo jezikovne in kulturne integracije. Neraba slovenščine pa je posledično sredstvo jezikovne in kulturne dezintegracije. Priseljeni otroci lahko jezik in kulturne norme svojih staršev negujejo doma, v zato ustanovljenih društvih in v svoji domovini, kolikor jim to ne zadošča.
