12.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 septembra, 2021

Ustavni sodnik in prvi tožilec, ki to nikoli ne bi smel postati

Zakon o sodniški službi, sprejet davnega leta 1994 v 8. členu določa pogoje, pod katerimi posameznik lahko postane sodnik. Teh pogojev niti ne bom našteval, rad pa bi vas opozoril na zadnji odstavek omenjenega člena, ki pravi: »Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo«.

 

Zakon o državnem tožilstvu, prav tako iz leta 1994, pa je v prvem odstavku 15. člena določil tole: »Za okrožnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrožnega sodnika ali je najmanj pet let opravljala funkcijo pomočnika državnega tožilca«.

Zakaj pišem o tem? Če poenostavim lahko zapišem takole. Oba zakona iz leta 1994 sta torej določala, da je za sodnika ali tožilca lahko imenovan le tisti posameznik, ki v času socializma pri sodnih postopkih ni kršil človekovih pravic.

Že takoj naj povem, da sodni in tožilski sistem teh zakonskih določil nikoli nista spoštovala. Prav ste prebrali, sodni in tožilski sistem teh zakonskih določil nikoli nista spoštovala. Naj to razložim na praktičnem primeru nekdanjega ustavnega sodnika, kasnejšega prvega tožilca v državi, danes vrhovnega državnega tožilca Zvonka Fišerja.

Njegova karierna pot je blesteča, od tožilca na najnižji ravni, do sodnika, pa ustavnega sodnika, do prvega tožilca v državi. Toda poglejmo si nekaj njegovih strokovnih biserov.

V 70. letih prejšnjega stoletja je bil Zvonko Fišer tožilec na najnižjem nivoju, bil je pač začetnik. V okolici Cerkna je takrat skupina domačinov postavila križ na mesto po vojni izvensodno umorjenih ljudi. Pomagala sta tudi duhovnika Janez Lapajne in Stanislav Medvešček. Zvonko Fišer je seveda spisal obtožni predlog in sodišče je enega duhovnika  in Amalijo Jereb obsodilo. Sodba je bila po letu 1990 razveljavljena, toda to pomeni, da je Zvonko Fišer pri svojem delu kršil človekove pravice. Glede na določila obeh zgoraj omenjenih zakonov, po letu 1994 nikoli ne bi smel postati niti tožilec, niti sodnik, kaj šele ustavni sodnik. Pa je postal, ker pač sodni in tožilski sistem obeh omenjenih zakonov sploh nista upoštevala. Ko je Zvonko Fišer leta 2011 kandidiral za generalnega državnega tožilca, sem kot poslanec DZ na vse to opozoril, a zgodilo se ni nič.

Leta 2012 se je formirala druga Janševa vlada, v kateri sem prevzel mesto notranjega ministra. En sam dan pred prihodom druge Janševe vlade je Zvonko Fišer, takrat je bil prvi tožilec v državi, ugotovil, da nujno potrebuje generalnega direktorja tožilske organizacije, kar je sporočil tedanjemu pravosodnemu ministru Alešu Zalarju. Postopek je stekel v nekaj urah in na to mesto je bil imenovan Boštjan Škrlec, do takrat državni sekretar pravosodnega ministrstva. To imenovanje je bilo kasneje predmet sodnega postopka in upravno sodišče je dokončno odločilo, da sta Zvonko Fišer in Aleš Zalar »zlorabila oblast« in na nezakonit način Boštjana Škrleca postavila na mestu generalnega direktorja tožilske organizacije. Čisti strokovni fiasko Zvonka Fišerja torej. V isti zadevi je bila kasneje zoper Zvonka Fišerja vložena tudi kazenska ovadba. Po daljšem izmikanju sodnemu postopku je prišlo tudi do sojenja. Ne vem več kako se je sojenje končalo, mislim pa da je bil oproščen krivde. Vrana vrani pač ne izkljuje oči.

Leta 2012 je bilo na izrecno zahtevo Gregorja Viranta določeno, da tožilska organizacija sodi po notranje in ne pod pravosodno ministrstvo. Takrat sem bil imenovan za notranjega ministra in glej ga zlomka, Fišer je kot prvi tožilec v državi postal meni podrejen. Na veliko je takrat razlagal, kako je to, da tožilstvo sodi pod notranje in ne pravosodno ministrstvo, absolutno neustavno, da on kot nekdanji ustavni sodnik to že ve. Ne vem več kdo, zdi pa se mi da je prav Zvonko Fišer sprožil ustavno presojo omenjenega zakona. Ustavno sodišče pa odločilo, da to, da tožilstvo sodi pod notranje ministrstvo pač ni neustavno. Čisti strokovni fiasko Zvonka Fišerja torej.

Pred dobrim mesecem dni je poslanec SDS Žan Mahnič komentiral odločitev ustavnih sodnikov, da prepovedo zaslišanja tožilcev na parlamentarni komisiji, ki preiskuje domnevne zlorabe funkcionarjev v sodnih postopkih zoper nekdanjega župana Maribora Franca Kanglerja. Dejal je, da je »mafija zaščitila mafijo«. V akcijo je stopil seveda Zvonko Fišer v vlogi vrhovnega državnega tožilca in zoper Mahniča je spisal kazensko ovadbo. Pred nekaj dnevi pa je tožilec ali tožilka, niti ni pomembno kdo, odločil, da kazensko ovadbo Zvonka Fišerja zoper Žana Mahniča zavrže. Glede na to, da je Zvonko Fišer tudi predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani, obstaja možnost, da je kazensko ovadbo Fišerja zavrgel kdo od njegovih študentov. Čisti strokovni fiasko Zvonka Fišerja.

Tako pač je, če se nekdo, ki nikoli ne bi smel postati niti tožilec, niti sodnik, kaj šele ustavni sodnik ali prvi tožilec v državi, odloča po političnih in ne po strokovnih in zakonskih kriterijih.

Zadnje novice

Sorodne vsebine