5.6 C
Ljubljana
sobota, 27 aprila, 2024

Težak poraz levice v veliki, spodleteli brutalni ofenzivi proti tretji Janševi vladi

Piše: Milan Gregorič

Dobro leto smo bili priča veliki brutalni ofenzivi proti tretji Janševi vladi, brez izbire sredstev in močno podprti s strani dominantnih medijev, vključno z javno RTV SLO. In to v okoliščinah, ko si je levica v svoji nesposobnosti sama sesula svojo vlado v enem najbolj kritičnih trenutkov za narod po drugi svetovni vojni. Naj omenim le nekaj najbolj kričečih epizod navedene ofenzive.

Začelo se je z obrekovanjem Janše in njegove vlade s strani »intelektualcev« (DNS, Forum75, Boris A. Novak idr.) in s poskusi spodkopavanja dveh sredinskih koalicijskih strank (SMC, DESUS) že v času, ko so se dogovarjale za novo koalicijo, in še bolj potem, ko so stopile vanjo. Sledilo je javno linčanje njihovih neposlušnih poslancev z izdajalci, vključno s poslancem italijanske narodnosti, tudi prek uličnih lepakov, ker očitno niso bili pripravljeni zabosti nož v hrbet Janši kar na ukaz levice. Še več, obrekovanja in grožnje so se razširile celo na zdravstven delavce, ki so nosili največja tveganja in bremena v zvezi s pandemijo, in vzorno sodelovali z vlado. Ko to ni pomagalo, so sledili celo poskusi kupovanja poslancev. Pa tožarjenje Janše v tujini, še zlasti potem, ko je brutalna ofenziva spodletela, in se je bližal čas predsedovanja Slovenije EU. Kot se je to brezuspešno dogajalo že pred prvim slovenskim predsedovanjem, a je bila Slovenija zaradi uspešnega vodenja Unije celo pohvaljena. Napade na vlado so spremljali več mesecev trajajoči nezakoniti petkovi protesti, polni sovražnega govora, ogabnih parol, lepakov in transparentov, z javnim zažiganjem lutk pomladnih politikov, brcanjem žoge z vrisano Janševo glavo in celo z grožnjami z ubojem Janše, Hojsa itn., kar je na trenutke spominjalo na pravo poulično drhal. Zgodila se je interpelacija in poskus politične likvidacije neustrašnega in samozavestnega ministra Počivalška ter, žal, uspeli surovi politični obračun s prav tako pokončno Aleksandro Pivec. Pravi, pravcati zdrs levičarske politične kulture do dna in še globlje. Kar vse se je potem neslavno končalo s propadlo konstruktivno nezaupnico oziroma veliko polomijo, tako za akterje globoke države, ki se skrbno skrivajo pred očmi javnosti, kot tudi za njihove operativce na odprti politični sceni. Kljub temu bolečemu porazu, pa očitno vojna še ni končana. Kajti sprijena slovenska tranzicijska levica je v zadnjem času s pritlehnim in lažnim tožarjenjem Janševe vlade spopad prenesla tudi na evropski politični parket, računajoč na pomoč svojih bruseljskih somišljenikov. Vendar je Janša na veliko zaprepadenost obrekovalcev pograbil to priložnost z obema rokama, da bi tako tudi pred širšo evropsko javnostjo lahko razgrnil pošasten levičarski monopol nad razgrabljenimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr., ki dušijo mlado, ranljivo in opotekajočo se slovensko demokracijo. Končno imajo tuje države v Sloveniji tudi svoja predstavništva, ki spremljajo dogajanje, in o tem poročajo svojim maticam. Tako se tudi to tožarjenje utegne obrniti proti levici, ker ima laž kratke noge.

Pogled na nekatere razbitine na bojišču propadle velike ofenzive
Kot prvo zbujajo pozornost štirje veliki poraženci, ko v vrsti skoraj obredno prikorakajo pred, njim še vedno zelo naklonjene žaromete in poskušajo zmanjševati pomen doživetega poraza. Bojanu Požarju so se, očitno, tako zasmilili, da jih je ljubkovalno poimenoval kar s »politimi cucki«. Tako namreč tudi delujejo. Na čelu s političnim diletantom Šarcem, ki je, ne da bi se tega zavedal, nič manj kot zabil žebelj kar v krsto svoje, leve vladajoče koalicije, potisnil s tem svoje koalicijske partnerje v drek, in mu poraz gleda kar iz obraza ven. Mesec pa tako in tako kar naprej sanjari o komunizmu ter bi bil čas, da bi mu kdo povedal, da je v Evropi povsod propadel, drugje po svetu (Venezuela idr.) pa ravnokar propada ob milijonih beguncev, ali pa se spreminja v državni kapitalizem pod komando partije (Kitajska), s polnimi zapori in prevzgajališči politično ali versko problematičnih državljanov. Bratuškova s svojim dometom in svojo stranko tone in je na najboljši poti, da konča na odlagališču odsluženih politikov, v družbi Cerarja, Viranta in drugih. Fajonova pa s svojo bedno protijanševsko retoriko nikakor ne uspe potegniti SD-ja iz stagnacije in kaže, da jo čaka podobna usoda kot Židana. Politično truplo Erjavec pa bi levici in Sloveniji naredil veliko uslugo, če se ne bi več nastavljal žarometom. Propadla ofenziva pa je kot kolateralno škodo naplavila na površje še nekaj trupel in sicer nesojenih mandatarjev (Vesel, Čeferin, Damjan), ki so vsi po vrsti potonili, še preden so začeli. V oči bode tudi dejstvo, da je moral Kučan ravno na svoj 80. rojstni dan požreti enega svojih velikih političnih porazov, in zraven tega še razpustiti svoj Forum 21, to razvpito masko globoke države. Kar bi lahko pomenilo, da ni več pravega interesa za to obliko druženja. Kajti tajkuni imajo lahko Kučana še tako radi, a prav gotovo imajo še raje denar. In danes bogata državna korita niso več v rokah Kučana, zato se je bilo treba verjetno orientirati drugam. Tako se je imperij globoke države nekoliko zamajal, podgane so začele zapuščati barko, in prestrašeni akterji globoke države so prek svojih poslušnih operativcev živčno vlekli poteze, ki so bile v naprej obsojene na neuspeh. Janševa vlada pa je v eni največjih stisk Slovenije po drugi svetovni vojni prevzela v svoje roke krmilo zapuščene ladje, nastavila hrbet in se spopadla z novo nastalo katastrofalno situacijo. Na pljunke ni odgovarjala s protipljunki, ampak s trdim in odgovornim delom in v tej drži vztraja še naprej ter si je, v očitno veliko razočaranje agresivne levice, kljub številnim nujnim nepopularnim ukrepom, utrdila svoj položaj. Kajti SDS, čeprav stokratno popljuvana, kar naprej trdno vodi v javnomnenjskih raziskavah, kar ji, s stisnjenimi zobmi, morajo priznati tudi agencije, ki pod pretvezo merjenja javnega mnenja, le-to poskušajo ustvarjati.

Nekaj dolgoročnih posledic velike izgubljene bitke
Ena prvih posledic je v tem, da se je levica pred slovensko javnostjo razgalila v vsej svoji pritlehnosti in agresivnosti, izgubila s tem veliko svojega ugleda, in bi to lahko drago plačala na naslednjih parlamentarnih volitvah. Kajti zapravila je priložnost, da bi se v veliki družbeni stiski predstavila kot zrela politična opcija, ki ji je splošno dobro važnejše od ozkih strankarskih interesov. Hkrati si je odtujila široke sloje slovenske družbe, zlasti popljuvane sredinske stranke, brez katerih sama ne more sestaviti vlade. Pa ugledne osebnosti, zbrane okrog Katedrale svobode, Zbora za republiko, DNP, Cerkve idr., ki so se vsi javno in odločno postavili v bran vladi. Ne nazadnje si je levica z neprikritim sovraštvom do katoliške Cerkve odtujila tudi njeno verno občestvo, s številnimi množičnimi organizacijami in združenji. In če bi še uspel napovedan projekt sredinskega gibanja »Povežimo Slovenijo«, ki mu je po prvih anketah sodeč javnost naklonjena, bo polomija levice kompletna. Tega se verjetno zavedajo tudi njeni zakulisni akterji, ki hitijo z napovedjo ustanovitve tudi lastne sredinske stranke, ki pa, po vsem kar se je zgodilo, nimajo kaj več iskati v sredini. Zato mislim, da bo morala slovenska levica za kak mandat ali dva v vice, da se tam skesa in prečisti, če je sploh sposobna kake katarze.

Milan Gregorič je publicist.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine