16.6 C
Ljubljana
nedelja, 8 septembra, 2024

Slavje nenačelne koalicije, ki uničuje Evropo, kakršno smo poznali

Piše: dr. Metod Berlec

V tokratni številki Demokracije smo pod drobnogled vzeli podizvajalce vladajočih, t. i. civilno družbo, ki je kot ideološka vojska udarna pest vladajoče leve koalicije oziroma Golobove vlade. Slovenijo, kot piše naša novinarka Vida Kocjan, vodi »koalicija s civilno družbo«.

Predsednik vlade Robert Golob te koalicije ne zanika. Nasprotno. Že takoj po izvolitvi je nenehno omenjal »civilno družbo« in »koalicijo s civilno družbo« ter slednje tudi vneto dokazoval prek različnih protokolarnih sprejemov in s fotografijami. To pomeni, da državo vodijo Gibanje Svoboda, SD in Levica ter vsem dobra znana »civilna družba«, sestavljena iz nekdanjih petkovih biciklistov, ki so politično motivirano protestirali proti prejšnji vladi. Priča smo torej Golobovi koaliciji s t. i. civilno družbo, pri čemer ne smemo pozabiti botrov iz ozadja pod vodstvom zadnjega šefa partije Milana Kučana, ki po novem že razmišlja o Golobovem nasledniku. To naj bi bil prvi človek Uefe Aleksander Čeferin. Udarna pest levice v imenu vladajočih so torej t. i. nevladniki, ki jih plačuje vlada prek svojih ministrstev. Bizarno pri tem je, da nobeden od njih ni svoje podpore izmeril na volitvah, a se kljub temu predstavljajo kot »predstavniki ljudstva«. Zbrani v t. i. Glasu ljudstva pod vodstvom Jaše Jenulla in Dušana Kebra v zadnjem času (kot nekoč rjavosrajčni jurišniki SA) obračunavajo predvsem z zdravniki, ki vladajočim niso po volji.

Pri tem je očitno, da medijski nastopi takih brezdelnežev in brezveznikov, kot je Jaša Jenull, ne bi bili mogoči, če jim ne bi ob tem asistirali dominantni mediji, kar je posledica kulturne hegemonije, ki jo ima levica tako v slovenski kot žal tudi evropski družbi, kar so pokazale nedeljske volitve v Franciji. Spomnimo. Italijanski marksist Antonio Gramsci (glej Anton Stres: Leksikon filozofije – Dodatek, 2022, 15) je že v prvi polovici 20. stoletja pisal, da na osnovi obstoječe buržoazne in kapitalistične kulturne hegemonije ni mogoče izvesti proletarske svetovne revolucije. Po njegovem je zato najprej treba izbojevati »pozicijsko vojno«. Se pravi v obstoječih razmerah meščanske parlamentarne demokracije izvajati kulturni boj proti vsem meščanskim vrednotam, ki se tipično ideološko predstavljajo kot »naravne« ali »samoumevne«. »Komunistični kulturni ‘borci’ si morajo zato prizadevati za vdor v javna glasila, množične nevladne organizacije in izobraževalne ustanove, da propagirajo svojo revolucionarno teorijo, okrepijo revolucionarno razredno zavet in spodbudijo zavzeto dejavnost v smeri prihodnje popolne spremembe človeške družbe. Področje tega kulturnega boja ni ‘politična družba’ državnih oblastnih institucij, ampak ‘civilna družba’ kulturnega in vsega drugega življenja.« Za Gramscija brez zmage v tej »pozicijski« kulturni vojni, ki pomeni prevzem moralnega in intelektualnega vodstva v civilni družbi (kulturna hegemonija), ni mogoče izvesti zmage v »ofenzivni vojni«, v čelnem revolucionarnem spopadu na stvarnem bojišču, kjer gre za prevzem vseh vrst dejanske oblasti.

Skupaj so slavili in divjali skrajni levičarji, islamisti in kvaziliberalci – nasprotniki evropske civilizacije.

Pri nas na Slovenskem so komunisti kulturno hegemonijo vzpostavili s pomočjo krvave komunistične revolucije in s povojnimi poboji, na Zahodu, v konkretnem primeru v Franciji, pa s pomočjo »pohoda skozi institucije«, kot bi rekel Gramsci. Zato jim je uspelo po zmagi domoljubnega Nacionalnega zbora (RN) v prvem krogu parlamentarnih volitev doseči, da se je v javnem prostoru tako močno demonizirala »skrajna desnica«, da je prišlo pred drugim krogom do sodelovanja med skrajno levico, islamisti in macronisti. Posledično se je stranka Marine Le Pen, čeprav je prejela daleč največ glasov (in zaradi dvokrožnega volilnega sistema), uvrstila šele na tretje mesto s 143 poslanci, za levičarsko Novo ljudsko fronto (NFP) torej, ki naj bi dobila okrog 180 poslancev v 577-članskem parlamentu in Sredinskim zavezništvom predsednika Emmanuela Macrona, ki naj bi imelo nekaj manj kot 170 poslancev. Na neki način se je že sedaj zgodilo tisto, kar je v romanu Podreditev/Submission leta 2015 vizionarsko napovedal znani francoski pisatelj Michel Houellebecq, samo da so v njegovi kritični satiri predstavniki desne sredine in socialistov raje podprli kandidata Muslimanske bratovščine kot kandidatko desničarske Nacionalne fronte Francije. In kot je pokazalo nedeljsko večerno dogajanje v Parizu, se je to zgodilo praktično že sedaj. Skupaj so slavili in po pariških ulicah divjali skrajni levičarji, islamisti in kvaziliberalci. Skratka, priča smo uničevalnemu zavezništvu proti francoskim domoljubom. Proti avtohtoni Evropi, ki je utemeljena na krščanski civilizaciji.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine