Ta teden bomo spremljali predstavitve bodočih ministrov in ministric. Prav gotovo bi vsak od njih, četudi je že zamenjal nekaj ministrskih mest ali bil celo predsednik ali predsednica vlade, raje odšel na kavo, kot pred poslance. Ampak tisto uro ali dve bodo že zdržali. To je majhna žrtev za to, da bo Slovenija dobila skrajno levo in izrazito nerazvojno vlado, v kateri se bo šest koalicijskih strank prerekalo o tem, kako si bodo razdelili stolčke in državni proračun.
Bruseljski fiasko se ne bo ponovil
Bojazen, da kandidati ne bi dobili ministrskega položaja, če se ne bodo dobro odrezali, tako kot se je zgodilo kandidatki za infrastrukturno ministrico, ko se je potegovala za komisarsko mesto v Bruslju, je povsem odveč. Noben še tako zgrešen odgovor ali celo popolno nepoznavanje področja, ne bo razlog, da bi koalicijski kolegi kandidata prepoznali kot neprimernega. Da bo izgledalo bolj zares, lahko med poslanci šestorčka pričakujemo nekaj zaigranega negodovanja, vendar bodo na koncu, po temeljitem razmisleku, prav gotovo pretehtali višji cilji. Tudi mediji, ki so že pred volitvami začeli graditi in navijati za antijanša koalicijo, bodo do kandidatov prijazni in v njih ne bodo silili z neprijetnimi vprašanji.
Zaslišanje ministrskih kandidatov je v danih razmerah večja farsa kot kadarkoli doslej. Vendar, če drugega ne, bo vsaj zanimivo slišati, kako dobro so se naučili besedila iz koalicijske pogodbe in kako spretni bodo pri izgovorih, ko jih bodo poslanci povprašali o prelomljenih obljubah, ki so jih dali volivcem.
Pogajanja glede koalicijske pogodbe so bila predstava za javnost
Farsa je tudi koalicijska pogodba. Občudovanja vredno je sprenevedanje, s katerim šefi strank stopajo pred kamere in razlagajo, da je koalicijska pogodba dober kompromis, v katerem so iztržili vse, kar je bilo za njih pomembno. V tem pogledu celo amaterski igralci v svojih nastopih prekašajo svojega bodočega šefa.
V resnici je popolnoma nepomembno, kaj je zapisano v koalicijski pogodbi, saj večina ukrepov nikoli ne bo uresničenih. Se bodo pa uresničili kakšni drugi, ki jih raje niso zapisali, da ne bi bilo nepotrebnega vznemirjenja. Vsebina koalicijske pogodbe je nekonsistentno nametana mešanica različnih interesov, brez resne vizije o razvoju države. V nekaterih delih je tako natančna, da navaja celo število turistov, ki bodo letovali pri nas, v drugem delu popolnoma splošna in nedorečena. To lepo pokaže, kje je koalicija popolnoma razdeljena. Žal so to prav tista področja, ki so izjemno pomembna. Recimo prihodnost pokojninskega sistema. Seveda v dokumentu ni mogoče prezreti zadružniških dodatkov in obsežnega repertoarja idej iz nabora venezuelske ekonomije.
Vendar je bil podpis koalicijske pogodbe in navidezno usklajevanja programov nujno dejanje v tragikomediji imenovani sestavljanje vlade. Ker tako zahtevajo pravila. Dobro zrežirana igra, ki je ljudem dajala občutek napetosti in na koncu olajšanja. S podporo medijev skušajo ljudem natveziti, da se je levica pravzaprav žrtvovala, ko je prispevala svoje glasove za nastanek vlade. Izključno v dobro Slovenije seveda.
Škoda za dolgoročni razvoj Slovenije in standard ljudi bo ogromna.
Škoda, ki bo nastala zaradi vlade skrajne levice državi in ljudem, bo izjemno visoka. To mnenje delijo celo akademiki, politiki in bivši ministri, ki po svoji politični pripadnosti sodijo v levosredinski prostor. Mnogi od njih se držijo za glavo. Vsaj ducat takšnih mnenj sem slišala zadnje dni. Zaradi novih bremen in poslabšanja podjetniškega okolja poslušam tudi ogorčenje podjetnikov. Vsi po vrsti sprašujejo, če »tile« mislijo resno.
Bodoči predsednik vlade v svojih nastopih ne more iz svoje kože in še vedno rad uporabi kakšno prispodobo ali ljudski rek, ki naj bi zabaval ljudi, predvsem pa prikril pomanjkanje znanja in državniških sposobnosti. Vendar ob njegovih ponesrečenih in praznih izjavah smeh počasi mineva tudi tiste, ki mislijo, da se jih politika ne tiče in nanje nima vpliva. Torej tiste, ki ne sodijo v nobeno izmed privilegiranih t.i. ranljivih skupin in niso porabniki državnega proračuna, ampak so samo ljudje, ki svojo plačo zaslužijo s poštenim delom.
Če ima kdo pomisleke, jih dobi po glavi.
Doslej edina resna grožnja neumnostim, ki jih počne šestorček zadnje mesece, je bila Akrapovičeva napoved prenosa dobička. Dobro je, da so se ob tem zganile delodajalske organizacije in stopile v bran podjetniku, ki daje kruh stotinam družin. Učinek bi bil še večji, če bi se za podporo ohranitvi delovnih mest zavzeli tudi ljudje, ki pri uspešnih podjetnikih delajo in prejemajo plačo. Veliko jih je zadovoljnih, da imajo to priložnost, saj si ne želijo vegetirati doma in živeti na račun drugih.
Verjamem, da bi glas povzdignili tudi ostali podjetniki, če se ne bi bali napadov medijev, FURS-a in podobnih nevšečnosti, ki te doletijo, če se preveč izpostavljaš. Bodo pa to, kar je javno povedal Akrapovič, vseeno naredili, vendar bolj potihem. Enako tiho bodo Slovenijo zapustili naši razvojniki, zdravniki, računalničarji. Vladajočih to ne skrbi, saj že pripravljajo subvencije za tiste, ki naj bi vskočili namesto njih. Narobe svet!
Vsi vendarle ne bodo odšli. Zaradi naravnih danosti, umeščenosti v evropske in svetovne integracije in iznajdljivosti podjetnikov smo Slovenci sposobni še kar nekaj časa preživeti tudi takšno izčrpavanje. Žalostna ugotovitev ob spremljanju položaja Slovenije skozi desetletja je, da naša energija usiha, da nas prehitevajo države, ki nam včasih po ekonomski moči niso segle do kolen in da iz leta v leto bolj zaostajamo. Enako žalostno je slišati upokojenko s slovenskega podeželja, ki se po štiridesetih letih trdega dela na kmetiji in v službi s 500 evri prebija iz meseca v mesec, ko reče »Kaj pa č’mo, saj bi bilo lahko še slabše«. Leta medijskega enoumja in prepričevanja, da nam gre dobro, so naredila svoje. Ljudje so zadovoljni z drobtinicami. Vendar bi nam bilo lahko mnogo, mnogo bolje.
V koalicijski pogodbi manjka zadnji stavek
Še tako prijazni naslovi v medijih in preusmerjanje pozornosti z raznimi paravojaškimi ekscesi vendarle ne morejo več prikriti, da bo državo vodila interesna združba, ki bo sledila diktatu malih in velikih lobijev iz ozadja, vmes pa opravila tudi nekaj nalog, ki jih je treba v državi pač opraviti, da deluje. Vlada, ki se nam obeta, je zlepljenka šestih strank, njihovo lepilo pa ni skupna razvojna vizija Slovenije, ampak boj za privilegije, dobre položaje in proračunska sredstva. Za prikrivanje teh rabot bodo ljudstvu namenili še nekaj več subvencij in socialnih pomoči in ga tako naredili še bolj odvisnega.
Povsem jasno je, da je koalicijska pogodba samo kos papirja, ki prenese vse. Bodoči oblastniki se niti ne trudijo skriti, da so predvolilne obljube že zdavnaj pozabljene in da je zaslišanje ministrov samo izguba časa na poti do prevzema oblasti.
Če to ne bi držalo, potem bi na koncu koalicijske pogodbe stal tale zapis: »Koalicijski partnerji bodo vsake tri mesece preverjali uresničevanje ukrepov iz te pogodbe. V kolikor ukrepi v roku enega leta bodo realizirani, bo vlada odstopila.«
