Piše: Dr. Matevž Tomšič
Ena najbolj obrabljenih in tudi najbolj zavajajočih floskul, ki jih najdemo v novodobnem političnem in medijskem diskurzu na stari celini, je tista o »jedrni Evropi«. Tako nam nova ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon na veliko razlaga, kako se bomo sedaj, ko je zmagala »svoboda«, vrnili v njeno okrilje, potem ko nas je Janševa vlada potiskala v krog »grdih« višegrajcev. Seveda naj bi bilo to »jedro«, ki ga tvorita predvsem Nemčija in Francija, sinonim za nekaj naprednega, pozitivnega, dobrega, medtem ko so vzhodne članice Evropske unije še vedno pogosto prikazovane kot nekaj zaostalega in nazadnjaškega, skratka slabega.
Seveda gre pri tem za precejšnje poenostavitve, rekli bi lahko celo predsodke. In zanimivo je, da jih širijo prav tisti, ki se tako radi razglašajo za strpne, odprte in širokogledne; ki predsodke tako radi pripisujejo drugim. To je izrazito partikularističen pogled na dejansko stanje, ki uporablja ideološki filter t. i. progresivizma. Dežele vzhodnega dela Unije imata levi pol politike in javnost za nekaj problematičnega zato, ker so tam ljudje bistveno manj dovzetni za idejne tokove t. i. nove levice; se pravi, da niso tako navdušeni nad feminizmom, multikulturalizmom, prebujenstvom in podobnim, kot so v nekaterih krogih na Zahodu. To je izraz utvare, da so samo tovrstne ideološke orientacije »pravilne«, to pomeni skladne s principi moderne demokratične družbe.
Vendar razvoj dogodkov, predvsem v povezavi z vojno v Ukrajini, kaže, da so težave prav v jedru Evrope. Poglejmo, kdo od Evropejcev se je naodločneje postavil na stran države, ki je žrtev brutalne agresije svoje večje sosede. Tu se je zelo izkazala Velika Britanija, do neke mere tudi skandinavske države, predvsem pa vzhodne članice EU, na čelu s Poljsko (edina izjema med njimi je Madžarska). Precej medlo pa se je odzval »nemško-francoski vlak«. Nemčija še kar ne more pretrgati z energetsko odvisnostjo od Rusije; še več, slednji je letos s tovrstnimi posli omogočila tako rekoč rekordni zaslužek in s tem nadaljnje financiranje vojne. Francoski predsednik Macron pa je svojemu ukrajinskemu kolegu Zelenskemu celo predlagal, naj se njegova država odreče delu svojega ozemlja (da se bo lahko ruski predsednik Putin štel za zmagovalca). Si predstavljate, da bi nekdo zahteval, naj se Francija odreče Burgundiji ali Provansi?
Naj parafraziramo Shakespearovega Hamleta: Nekaj gnilega je v jedrni Evropi. Ta je s svojo neodločnostjo pripomogla k temu, da so se kremeljskemu samodržcu tako povečali apetiti, da je začel sanjati o obnovi ruskega imperija. Ta je v odnosu do Rusije gojila gnili pragmatizem, ki je dajala prednost kratkoročnim ekonomskim koristim (poceni nafta in plin) pred vzpostavitvijo učinkovitih varoval pred njenim naraščajočim ekspanzionizmom. Pri tem je šlo za kombinacijo naivnosti, nesposobnosti in pohlepa. Sedaj pa bi nekateri želeli doseči vrnitev v normalno stanje na rovaš države, ki je žrtev tega ekspanzionizma. To pomeni oživljanje duha münchenskega sporazuma leta 1938, ko so o usodi ene od evropskih držav (Češkoslovaške) odločale velike sile, omenjena država pa pri tem ni imela tako rekoč nobene besede.
Tudi v Sloveniji je situacija glede tega zelo problematična, saj so tu določeni vplivni krogi močno navezani na Rusijo. Tako se je pred kratkim pojavil javni poziv skupine vplivnih ljudi iz levega tabora na čelu z dvema nekdanjima predsednikoma države k spremembi politike do vojne v Ukrajini. Njegova poanta je bila, da je treba pod krinko »boja za mir« ugoditi ruski strani in s tem nagraditi njeno agresivno politiko. Na žalost takšna razmišljanja danes v Evropi niso osamljena.
