Piše: Dr. Stane Granda
Minila so že leta, če ne desetletja, ko je bila beseda ali bolje oznaka »beden« iz ust mladih nekaj najbolj običajnega. Nisem je uporabljal. Ni mi pomenila samo bolj umsko kot fizično oznako nekoga, ampak tudi človeka, ki nujno potrebuje socialno, predvsem pa psihično pomoč. Fizično varstvo. Bedna oseba po mojem mnenju ni sposobna skrbeti sama zase. Je kot star stroj brez vira energije. Nekaj, kar se bo vsak čas zrušilo samo vase in propadlo.
Vtis totalne in vseobsegajoče bede dobivamo, ko spremljamo sedanjo opozicijo. Kar dela, predvsem pa, kar govori, je samo s seboj v nasprotju. Ko so »ropotali« okoli testiranja na droge, smo se čudili, da kakšnemu pozicijskemu poslancu ni prišlo na um, da bi zahteval od njih, da opravijo inteligenčni test in dokažejo, da so sposobni slediti vsebini parlamentarnega dela. V glavo nam je padla problematična, čeprav iskrena in dobronamerna misel, da bi morala biti od zdaj del standardne opreme dvorane državnega zbora specialna omara s prisilnimi jopiči ter tremi izurjenimi silaki, ki bi nesrečno obolele spravili v oblačilo in jih odpeljali v kraj, kjer lahko pomaga samo Devica Marija iz bližnje farne cerkve na nekdanjem polju. Kemoterapije so za take primere zgolj pomirjevala, ne pa zdravilo. Mi pa v parlamentu potrebujemo zdravo in odgovorno opozicijo, ker je to predpogoj demokracije.
Najbolj smo presenečeni in razočarani nad komunisti. Vse življenje smo se jih po eni strani bali, po drugi smo jih spoštovali. V svojih vrstah so imeli marsikaj. Nikoli ne bomo pozabili njihovih članov, čistih idealistov, nekakšnih rdečih frančiškanov, pa tudi vrhunskih izobražencev na eni strani in kriminalcev, brezobzirnih obsedenih nasilnežev na drugi. Bili so stranka, pri kateri si moral imeti pogum in integriteto, da se javno nisi strinjal z njo. Pretresalo nas je, kako ni bila sposobna teoretičnega in moralnega napredka. Ne tako majhen del je vse bolj tonil v gospodarski kriminal, ki ga je kot paralelno ekonomijo vodil Niko Kavčič, drugi pa v obsedeno oblastiželjnost s primesjo socialnega kriminala; tako jo usmerja tudi Kučan, ki je v strahu za svojo oblastno prihodnost iz stranke izločil njen akademski intelektualni del na čelu z Lukšičem, Pertinačem in drugimi. Žal nam je za dobrodušnega Hana, ki ob diskusijah o vlogi kapitala misli predvsem na svoje podjetje. Kaj dela njegov mladi podpredsednik, ki ni za na smetišče zgodovine? Je »dec« ali ni? Kako more pristati na opuščanje več kot 100 let stare identitete stranke v korist pritepene mularije levice? Mu je šport kot mnogim izsesal razum? To, kar sta delali z njimi v dosedanji koaliciji partnerski stranki, ni bilo rezanje salame, ampak mletje smeti pred vlaganjem v sežigalnico.
Z zelo veliko pozornostjo spremljam levico. Ne, ker bi jo cenil, ampak ker v njej prepoznavam moralo in nazore nekdanjega študijskega kolega, ki usmerja »sodruga« Mesca. Ta je čudovit primer, kako se lahko dobra krščanska socialna vzgoja v kombinaciji z oblastiželjnim boljševizmom zliva v grozečo prihodnost totalitarizma. Kako je bleščeče odrezal Katičevo, da je rešil sebe! Bil bi največja grožnja slovenski politični prihodnosti, če ga ne bi mladi zavračali. Dejansko je vodil vlado, finančni minister in Han pa sta ga servisirala.
Golob: nomen est omen. Onečedi tako lastno hišo kot družino. Prav patološko ne loči med lažjo in resnico. Niti stranke ni bil sposoben oblikovati. Vreščanje in primitivizem Janje Sluga, Tamare Vonta, Lene Grgurevič in njihove primadone mag. Urške Klakočar Zupančič, kot ju ne poznajo v nobenem evropskem parlamentu, sta težko ovrgljiv argument onih, ki zvračajo aktivno volilno pravico žensk. Iz hrama demokracije so naredile svinjak mater pujskov. Verjetno so odkrile neobstoječe dno politične in parlamentarne kulture. In tak človek naj bi vodil opozicijo?
Demokracija je v Sloveniji resnično ogrožena. Nimamo dostojne in spoštovanja vredne opozicije, ki je njen prvi predpogoj. Vladna pozicija nima druge možnosti, kot da si zaradi lastnega političnega zdravja, kondicije in higiene izbere in določi lastno, parlamenta vredno opozicijo, ki ji bo ponujala nujno potrebno argumentirano kritiko, ki edina daje dodano vrednost demokraciji. Nenavadno, toda vsaka stvar je enkrat prvič.
