Piše: Gašper Blažič
Obletnica Cankarjeve smrti je lanskega 11. decembra minila praktično brez medijske pozornosti. Če se je še pred kakšnim letom ali dvema z najbolj znanim slovenskim pisateljem kitil razvpiti raper iz ljubljanskih Fužin, ki je svoja medijsko dobro pokrita »junaštva« pogosto uperjal proti prejšnji vladi in se razglašal za nekakšnega reinkarniranega Cankarja, je bilo tokrat v slovenski medijski enolončnici vse tiho.
Morda je kriva tudi slaba vest, saj je pred leti v javnosti zakrožil članek, ki Cankarjevo skrivnostno smrt postavlja v kontekst nastanka Kraljevine SHS, nad katero pa znameniti slovenski literat kljub siceršnji naklonjenosti ideji o povezovanju slovanskih narodov ni kazal velikega navdušenja. Kljub temu pa v Cankarjevih uradnih življenjepisih še vedno prevladuje ocena, da je velikan slovenske književnosti pri rosnih 43 letih umrl zaradi jetike ali morda pljučnice. Morda pa tudi zaradi »padca po stopnicah« (karkoli že to pomeni).
Ivan Cankar je slovenskemu narodu sicer zapustil veliko citatov. Eden najbolj znanih je zadonel poleti 1988, ko je bila iz tedanjega vojaškega zapora na Metelkovi ulici v Ljubljani izpuščena trojica priprtih obtožencev (od skupaj štirih) v enem najbolj škandaloznih sodnih postopkov v slovenski zgodovini. V procesu, ki sploh ni potekal v slovenskem jeziku in so ga akterji – s tem mislim tako »civilno« SDV kot vojaško KOS − skušali zadržati v čim večji anonimnosti. Ker so računali, da bodo obsojenci tiho izginili v noč in si bodo rablji lahko umili roke in se tako znebili največje nevarnosti, ki je slovenski prostor – po Milanu Kučanu – onesnaževala s »fašistoidnimi manirami«. Ni uspelo. Izpustitev disidentske trojke iz vojaškega pripora – od teh je bil samo eden vojaški uslužbenec! − sicer še ni bila dobljena bitka, a dogodek je bil v veliki meri sad močnega pritiska javnosti. In je tako konec julija ušesa množice oplazil glas Cankarjevega soimenjaka Ivana Borštnerja, ki je svoj govor začel s citatom »Jaz, bratje, pa vem za domovino!«
Leta 2013 so uglasbeni »Očenaš hlapca Jerneja« hoteli uprizoriti v prostorih slovenskega hrama demokracije, vendar je predsednik državnega zbora, takrat Janko Veber iz SD, rekel jasen in glasen NE.
Iz Cankarjevega socialdemokratskega obdobja je znan tudi citat, da si bo »narod pisal sodbo sam«, ki ga je pisatelj položil v usta Jermanu, junaku Cankarjeve politične drame »Hlapci«. In kljub temu je del besedila iz te drame stoletje po prvi izdaji postal politično nekorekten. Leta 2013 so uglasbeni »Očenaš hlapca Jerneja« na besedilo Ivana Cankarja – glasbeni del je prispeval skladatelj Ambrož Čopi − hoteli uprizoriti v prostorih slovenskega hrama demokracije, vendar je predsednik državnega zbora, takrat je bil to Janko Veber iz SD, rekel jasen in glasen NE. A glej ga, zlomka, osem let pozneje se isto besedilo, le z drugim skladateljem, znajde na repertoarju Ženskega pevskega zbora Kombinat. Ambasada revolucionarne kulture je pripravljena v svoj repertoar sprejeti celo molitev. Velik napredek za sodobno levico, za katero nisem prepričan, ali bi ji socialdemokrat Cankar sploh hotel pripadati.
Ne vem, ali bi se s tem znamenitim Cankarjevim citatom lahko strinjal. Morda samo delno. Prav v letu, ko je predsednik Državnega zbora RS cenzuriral prej omenjeni »Očenaš hlapca Jerneja«, se je namreč pojavila nekakšna iniciativna skupina z zanimivim imenom »Mreža za neposredno demokracijo«. »Ne želimo države, v kateri sta vpliv in nadzor prebivalcev nad politiko le občasna, omejena in posredna,« so v izjavi takrat zapisali revolucionarno navdahnjeni mladci. Teh pa nato ni bilo slišati, ko je nekdanji televizijski videošponar, ki sedaj zastopa v parlamentu avantgardo delavskega razreda, povsem prostodušno izjavil, da »ne moremo za vsako stvar spraševati ljudstva, kaj si želi in kaj meni in kaj bi rado, ker dobro vemo vsi, da v nekaterih zadevah ljudstvo ne zmore odločiti tako, kot je prav, in tako, kot je zanj koristno«. Tudi tisti torej, ki so zanj volili (in jih je po podatkih DVK nekaj manj kot tisoč), po njegovo niso sposobni, da bi odločali o kompleksnih vprašanjih naše prihodnosti. Povedano drugače: neposredna demokracija je iluzija, narod si pač ne more pisati sodbe sam. Pišejo mu jo tisti, ki jih je izvolil, da mu vladajo. Menedžerska kasta.
Navsezadnje pa so nam izvoljeni predstavniki ljudstva doslej izbirali tudi sodnike. Zdaj bo tudi to odpravljeno, ker bodo sodniki po novem izbirali − sami sebe. Nad njimi bo samo še modro nebo, vendar bodo še naprej sodili »v imenu ljudstva«. Tistega ljudstva, ki nanje nima prav nobenega vpliva. Ker pa se je motiti človeško, moramo tudi Cankarju priznati pravico, da se je v kakšni svoji trditvi tudi zmotil.
