Novica o smrti priljubljenega nadškofa Alojza Urana je marsikoga šokirala. Od januarja dalje je bil hospitaliziran in že takrat je bilo veliko ugibanj o tem, ali bo preživel to bolezen.
»Dragi prijatelji, letošnji post nam pa res ne prizanaša. Veliki teden je težak za vse, še posebej pa je letos težak za našega dragega nadškofa… Kot veste, izboljšanja že nekaj časa ni, v teh dneh pa se je stanje celo malo poslabšalo… Izkazalo se je, da bolezen zelo napreduje, zato se nikakor ne more okrepiti… In ker je njegov organizem prešibak, ni mogoča nobena oblika zdravljenja več… Ostaja mu le še lajšanje simptomov. Oprostite nam, ker smo trenutno še precej v šoku – ta neizprosna novica nas je dosegla medtem, ko smo z zanosom in veseljem urejali vaše fotografije… Začenja se sveto tridnevje, jutri je praznik duhovnikov in če je kdo res v polnosti duhovnik, je to on… Bodimo mu blizu v njegovem trpljenju in molimo za to, naj se zgodi Božja volja. Naj se zgodi tako, kot je zanj najbolje.« Tako je bilo zapisano 8. aprila na FB strani »Podpora Alojzu Uranu«. Tri dni kasneje je nadškof Uran odšel k Bogu – spokojno, tiho in mirno. Bogu je daroval svojih 75 let, to je starost, pri kateri škofje ordinariji običajno papežu ponudijo svoj odstop oz. odpoved vodenja škofiji. V »normalnih« razmerah, če temu lahko tako rečemo, bi verjetno vodil ljubljansko nadškofijo petnajst ali šestnajst let. In ob slovesu od svoje službe praznoval tudi svoj zlatomašni jubilej. Žal tega ne bomo dočakali.
V teh dneh sem veliko razmišljal o svojih srečanjih z njim. Pravzaprav se niti ne spomnim, kdaj sva se osebno srečala. Bilo je sicer veliko raznih cerkvenih slovesnosti, pri katerih je sodeloval. Pa tudi romanja in družabna srečanja. Bile so tudi drugačne priložnosti. Ljudje so ga srečevali lahko povsod – pa naj bo to cerkev, ljubljanska tržnica, viri pa pravijo, da je zaradi zdravja in rekreacija zašel celo v bazen v Snoviku in se povsem preprosto pogovarjal z ljudmi, ki so ga tam prepoznali. Pred nikomer se ni skrival, saj tudi ni imel razloga. Do konca je ohranil čisto vest, tudi takrat, ko so se okrog njega bohotile govorice o tem, da ima otroke – a vedno se je izkazalo, da so bili »njegovi otroci« tisti, ki so se rodili zaradi njegove molitve za številne zakonce, ki najprej niso mogli imeti otrok. In v tem primeru je nadškof Uran pomagal mnogim in lahko pritrdim, da je sodil med dušne pastirje s posebnimi duhovnimi darovi. Zato me ne preseneča, da je v zadnjih letih gostoval tudi na dogodkih karizmatične prenove, denimo v župniji Ljubljana-Moste.
Ko je bil sredi decembra 1992 imenovan za pomožnega škofa, sem bil še osnovnošolec. Ljubljanska nadškofija je tako dve leti po smrti pomožnega škofa Stanislava Leniča spet dobila dva pomožna škofa – škof Jožef Kvas je bil za pomožnega škofa imenovan deset let prej, namreč leta 1983. Alojz Uran je bil tako pridružen k najožjim pomočnikom tedanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja, primasa Cerkve na Slovenskem, kot »pastir, ki ima vonj po ovcah«, podobno kot papež sv. Pij X., ki je svoje duhovniško poslanstvo začel kot preprost župnik. A Uranova posebnost je bila tudi v tem, da ga je v škofa že tri tedne po imenovanju posvetil kar tedanji papež sv. Janez Pavel II. Njegovo škofovsko geslo »Da, Oče« je izražalo njegovo preprostost in vdanost v Božje načrte, tudi takrat, ko je težko zaupati, ko so okoliščine zelo težke. In kot je znano, mu življenje ni prizanašalo.
Ko je bil oktobra 2004 imenovan za ljubljanskega nadškofa (po polletni začasni upravi), sem se nekoliko bal zanj, saj je kot dušni pastir nenadoma postal najbolj izpostavljena oseba Cerkve na Slovenskem in neke vrste »strelovod« za številne lobije tako v Cerkvi kot politiki. Res je, da so mu mediji nekoliko bolj prizanesli v primerjavi z njegovim predhodnikom Francem Rodetom (kasneje kardinalom), a kljub temu se je tu in tam pojavilo norčevanje tudi na njegov račun. Za vodenje ljubljanske nadškofije je bil morda za koga premalo avtoritaren in premalo zvijačen, da bi lahko zdržal pritiske, ki so vplivali tudi na njegovo zdravje. To pa seveda ne pomeni, da je bil osladen in naiven. Daleč od tega! Ko je bil umeščen za ljubljanskega nadškofa, so se številni spraševali, ali za intelektualcem Rodetom prihaja nekdo, ki je manj intelektualen in bolj »ljudski«. Vendar je nekdanji šentviški kaplan (kjer je deloval pod mentorstvom tedanjega župnika Urana), kasnejši profesor na teološki fakulteti in stolni kanonik Borut Košir v intervjuju za Dnevnik odločno poudaril, da je Uran zares velik in svetel človek z veliko karizmo. Kot je v intervjuju dejal Košir, je Uran je študiral v Rimu in končal magisterij, sam pa ga pozna kot zelo razmišljujočega, kulturno razgledanega človeka z globokim uvidom v človekovo dušo in življenje. Za Koširja osebno, kot je dejal, to zadošča, da nekoga šteje za intelektualca.
Tudi moja osebna izkušnja z nadškofom Uranom to potrjuje. Ko sem leta 1999 začel s študijem teologije, mi je nekdo predlagal, naj pridem kakšen dan zjutraj pomagat ministrirat v ljubljansko stolnico. Ne glede na to, da nisem imel izkušenj z ministriranjem, ker v tem opravilu v času otroških let nisem sodeloval – sem pa nekaj malega izkušenj pridobil v času šolanja na ŠKG v Zavodu sv. Stanislava (hvala, Robert in Jean-Pierre, za pomoč!) – sem sprejel. In tako dobil priložnost za srečevanje s tedaj še pomožnim škofom Uranom. Za praznik Kristusa Kralja konec novembra 2003 je slovesno blagoslovil novo obnovljene orgle v cerkvi sv. Urha v Smledniku. Po začetku njegovega izgnanstva v Trst sem bil v precejšnjem precepu, kaj naj to pomeni – niti nadškofu Uranu samemu ni nihče razložil, zakaj se mora tako zgoditi. Ni pa dovolil, da bi na njegovem hrbtu obračunavali z domnevnimi krivci za njegov krivični izgon. Leta 2015 sva se tako srečala na Vejni nad Trstom. Takrat je nadškof Uran daroval mašo v čast Sveti družini pred referendumom o zakonodaji, ki je povsem spreminjala definicijo družine. Ker sem sodeloval pri glasbenem programu, sem moral najprej k njemu najprej na kratek razgovor, pogovarjala pa sva se kot stara znanca. Prav na tem dogodku pa je pokazal, da ni nekdo, ki bi se zaradi všečnosti ljudem predajal interesom centrov moči – odločno se je zavzel za družino.
Dodaten dokaz, da nadškof Uran v svoji sicer pregovorni preprostosti ni bil nekdo, s katerim bi lahko kdo »manipuliral«, je bil tudi intervju, ki sem ga z njim opravil februarja 2015. Med drugim je dejal: »Žal je tako, da je bila krščanska plat v povojnem času zelo ožigosana kot negativna tako v zgodovini kot v sedanjosti. In če se stalno pljuva po krščanstvu, to vpliva tudi na zavest ljudi. Ko sem se srečeval s pripadniki drugih narodov, sem videl, da je pri njih veliko več spoštovanja do duhovnika, škofa, Cerkve, samega obreda. Pri nas pa je to vse nekako zreducirano na banalnost, tako kot je bilo nedavno spet razvrednoteno materinstvo s pomočjo strgane zastave. Kot da je rojstvo otroka greh, nekaj slabega. Pa čeprav se naš narod bori za preživetje in je v veliki nevarnosti, da ne bo preživel, če ne bo rojstev. Vsa ta gonja, ki se proti Cerkvi začne, brž ko se omenja nekaj v zvezi s tem … Je pa tako, da moramo iti skozi preizkušnjo, kot so šli prvi kristjani in pa kristjani skozi stoletja vse do danes.« Zelo realen je bil tudi glede vprašanja migracij: »Vidim, da je stvar zelo zapletena in je treba s previdnostjo uravnavati te tokove. Pa tudi pomagati, da z vojnih žarišč ne bo prihajalo toliko beguncev, ki bi lahko v normalnih okoliščinah živeli v svoji domovini. Nekateri si rešujejo življenja, a zanje ni dobro, da bi povsem anonimno prišli v naš prostor. Evropa ima svoj urejeni sistem, kjer mora biti znano, kam kdo spada, kakšen je njegov jezik, narodnost. Čim več bo normalnega vključevanja v naše okolje, toliko bolj lahko pričakujemo, da bo ta različnost, ki prihaja, pomenila bogastvo, ki ga vsak narod prinaša na svoj način.« Pogovarjala sva se v stanovanju, v katerem je prej živel nadškof Šuštar. Ob koncu intervjuja sem tako od nadškofa Urana prejel poseben blagoslov ter podobico. Intervju si sicer lahko v celoti preberete TUKAJ.
Glede na svoja srečanja, izrečene besede in številne izkušnje s sedaj pokojnim nadškofom Alojzom Uranom lahko rečem, da je dal odličen zgled dušnega pastirja, ki je bil, kakor izraža njegovo škofovsko geslo, vdan v Božji načrt tudi za ceno trpljenja. In mnogi smo prepričani, da je zdaj naš priprošnjik – in to v zelo pomembnem času, ko je tudi Cerkev zaradi globalne krize s koronavirusom v hudem krču.
