Čeprav sem se za čas hude krize s koronavirusom odločil, da se odpovem tipičnemu dnevnopolitičnemu komentiranju – in tega sem se skušal držati že malo pred odhodom prejšnje vlade – bom moral tokrat narediti izjemo. Ne toliko zaradi napenjanja mišic, kdo je v slovenski politiki boljši borec proti epidemiji, ampak predvsem zaradi resnice in zaradi dejstva, da smo se znašli v izrednih razmerah, tako kot praktično cel svet.
Kot eden od članov uredništva Demokracije imam tudi dostop do njenega twitter računa. In v zadnjem času opažam, da je »@Demokracija1« zelo velikokrat omenjena v tvitih Blaža Zgage. Omenjene osebe sicer osebno ne poznam. Zanj sem prvič slišal nekje pred dobrimi petnajstimi leti, ko se je začel pojavljati kot zelo angažirani novinar Večera, kasneje pa kot soavtor knjig o domnevni mafijski preprodaji orožja v devetdesetih letih. Najbolj se je seveda »izkazal«, ko je v času prve Janševe vlade skupaj z Matejem Šurcem postal spiritus agens ene najbolj razvpitih peticij. Bila naj bi usmerjena proti oblastni cenzuri, seveda cenzuri, ki naj bi jo izvajala bojda desna vlada Janeza Janše. O tem so seveda obvestili tudi evropsko javnost, vse skupaj pa se je dogajalo ravno na pragu tedanjega predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Zato se je za podpisnike omenjene razvpite peticije, v kateri je kar mrgolelo »belih mišk«, pojavil posrečen izraz »Klub 571«, saj gre za pisce podobnega psihološkega profila. Velika večina le-teh je tudi članov Društva novinarjev Slovenije, torej združenja, ki je sprva nastalo kot partizansko časnikarsko društvo. Vse jasno?
Kasneje po omenjeni peticiji se je Blaž Zgaga v svojih člankih lotil tudi Milana Kučana, čeprav ne vem, ali je bilo vse to le zaigrano. Za nekaj časa je poniknil, po izvolitvi tretje Janševe vlade pa se je znova začel pojavljati s svojim že kar pregovornim sitnarjenjem, ki so ga pred tem že potencirali nekateri »podzemni« spletni portali (Necenzurirano, Oštro, Pod črto…) glede navezave z Orbanovo Madžarsko, financiranjem in podobno. Zadnje čase pa širi mit o nekakšnih napadih na novinarje. In ti napadi naj bi prihajali iz vladnih propagandnih trobil, med katerimi je bojda tudi Demokracija. Če seveda verjamete. Pozor, govori o napadih na novinarje. Tisti, ki delajo za Demokracijo, zanj niso novinarji. Vendar se s tem ne obremenjujem, pač pa to jemljem celo kot kompliment. Namreč, ne želim, da me imajo za novinarja, če bi to pomenilo, da sem nekakšen vojak revolucije (po Kučanu) ter družbenopolitični delavec. In nisem tip človeka, ki bi svoje osebne težave reševal tako, da bi se zaletaval v Janšo kot »kavka v zmrznjen drek«, kot se temu reče pri nas doma. Tako kot sam nimam bogov v politiki.
Kakšne osebne težave ima Zgaga, ne vem. Tako kot ne vem, kakšne težave imajo nekateri drugi, ki se ravno fanatično ukvarjajo z osebo, ki so ga naredili za nekakšnega satana in jih preganja še v sanjah kot nekakšen zloglasni Freddy Krueger. Na prvi pogled delujejo kot otroci, ki užaljeno reagirajo, če jim vzameš igračo. A verjetno gre za nekaj drugega. Gre za otroke režima, ki se sedaj, ker je trenutno na oblasti »napačna elita«, fanatično bojijo za lasten obstoj. A to je seveda le psihološka zanka, v katero so jih že zdavnaj ujeli botri političnega podzemlja. Slednji dobro vedo, da lahko uspejo obdržati oblast le preko hegeljanske dialektike, pri kateri lahko za nekaj časa stopijo korak nazaj, da bi nato naredili dva koraka naprej. Vendar se takega početja lotevajo v zelo nevarnem času – v času, ko bi morala Slovenija stopiti skupaj in zdržati pritisk globalne krize s koronavirusom. A zdi se, kot da se ni spremenilo ničesar: domnevni »borci za resnico in pravico« so se postavili na okope, podobno kot ob agresiji JLA na Slovenijo tedanji urednik Dnevnika Milan Meden.
Izkazalo se je, da je boj za medijsko svobodo pri nas lahko zelo relativen pojem. Ko je prejšnji predsednik vlade dobesedno grozil podjetjem, da se jim ne piše nič dobrega, če ne bodo nehali oglaševati v »nepravih medijih«, so v novinarskem društvu temu ploskali. Ko so si ti oblastniki v zadnjih dneh svojega vladanja, ko je že izbruhnila epidemija, izplačevali odpravnine in poskrbeli za službe svojih zvestih, so »vojaki revolucije« modro molčali. Tega jim seveda ne morem zameriti. Kvečjemu to, da se sedaj delajo žrtve zato, da bi lahko napadali. Očitno je mimikrija nekaj, kar zelo dobro obvladajo.
Morda bo tudi ta komentar, ki ga pravkar berete, uvrščen v nabor umazanih napadov na slovenske novinarje. No, na tiste poštene novinarje, se razume (saj verjetno veste, kdo so bili v času Slobodana Miloševića »pošteni Albanci«, kot recimo konec osemdesetih marionetni vodja kosovske ZKS Rrahman Morina ali pa kosovski predstavnik v predsedstvu SFRJ Sejdo Bajramović). Če bo ta komentar uvrščen mednje, bom ponosen. Ob tej priložnosti se tudi hvaležno odpovedujem statusu »novinarja«. Pričakujem pa od vseh članov »Kluba 571« vsaj tisto minimalno mero zdrave pameti, da na račun svojih osebnih težav ne bodo ostalih Slovencev spravljali v nevarnost. Če bi se šli radi resno novinarstvo, pa naj vzamejo pot pod noge in naj obiščejo bolnišnico v italijanskem Bergamu – bodo imeli kaj videti.
