Piše: Gašper Blažič
Najprej eno preprosto vprašanje za kviz: kaj so državni simboli? Šlo naj bi za simbole, ki se uporabljajo v Sloveniji in tujini za predstavitev države Slovenije, širše gledano tudi slovenskega naroda nasploh. Uradne državne simbole (zastava, grb, himna) določa ustava. Obstajajo sicer tudi drugi simboli, s katerimi se Slovenci po zgodovinski plati lahko delno poistovetimo: lipov list, kranjski grb, karantanski panter, karantanski klobuk, knežji kamen, itd. Imamo tudi sicer druge simbole: denimo avtomobilske tablice, ki imajo v Sloveniji pač nekaj skupnega (modro polje z oznako SLO, ki je denimo v naših okoliških državah tudi znak, ki nas prometno usmerja v našo državo).
Beseda »simbol« je sicer grškega izvora. »Sýmbolon« (σύμβολον) izhaja iz glagola »symballein«, kar pomeni »postaviti skupaj«. Ob simbolih naj bi se torej združevali, ne glede na politične, ideološke ali kakšne druge preference. Čeprav je res, da se del Slovencev raje poistoveti z zastavami iz obdobja pred letom 1991 (denimo jugoslovanska zastava). Razprave o tem, zakaj se to dogaja, bom tokrat pustil ob stranki.
Sedaj pa glavno vprašanje: ali je lahko predsednik republike državni simbol? Že res, da se lahko Slovenci identificiramo tudi ob osebnostih, ki so v stoletjih pred nami zaznamovali našo identiteto in so v preteklosti krasili tudi bankovce naše nacionalne valute. Denimo Primož Trubar, France Prešeren, Jože Plečnik, Rihard Jakopič, itd. Drži, da se predsednik republike pogosto dojema kot osebni ali institucionalni simbol države. Predsednika Republike Slovenije, ki sicer še zdaleč nima takšne politične moči kot denimo predsednik ZDA ali Francije, v naši državi izbiramo vsakih pet let na neposrednih volitvah po dvokrožnem večinskem sistemu. Vsak predsednik lahko zapored opravlja največ dva predsedniška mandata. Na podoben način predsednika volijo tudi v sosednji Avstriji. V Nemčiji in Italiji ga izbere parlament, njegov status pa je podoben kot v Sloveniji. Predsednik republike naj bi bil nekakšen simbolni nosilec državnosti, svojo funkcijo simbolizira enotnost naroda in države.
Tako naj bi bilo v teoriji. Kaj pa v praksi? Spomnimo se, da doslej nismo imeli predsednika republike, ki bi prihajal iz desnega tabora. Vendar so bile med dosedanjimi predsedniki precejšnje razlike. Borut Pahor se je denimo trudil, da je v dveh svojih mandatih vzdrževal svoj simbolni status tako, da je iskal kompromise. Ni mu vedno uspelo, vendar si je zagotovil veliko mero spoštovanja tudi s strani desno usmerjenih Slovenk in Slovencev. Na drugi strani pa so ga denimo napadali levi skrajneži, še posebej takrat, ko se je uspešno pogodil z Italijo za vrnitev Narodnega doma v Trstu. Vsaj v prvem delu svojega edinega mandata je podobno držo zavzel tudi dr. Janez Drnovšek.
Na drugi strani pa smo imeli dve osebnosti, ki sta bolj ali manj polarizirali javnost. To sta bila Milan Kučan in Danilo Türk. Kučan se je najprej zavihtel na funkcijo predsednika predsedstva in s tem sledil zgledom z juga nekdanje skupne države, kjer so dotedanji voditelji republiških partij hitro presedlali na predsedniško funkcijo in tako zavarovali svoj vpliv. Pri nas je bil na to funkcijo izvoljen na neposrednih volitvah in sicer v drugem krogu, ko se je pomeril z dr. Jožetom Pučnikom, ki velja za očeta slovenske pomladi. Podtikali pa so mu – režimski mediji namreč – vse tisto, kar Pučnik v resnici ni bil. Glede na to, da je imel Kučan za seboj tudi januarski kongres ZKJ iz leta 1990 (in s tega kongresa je slovenska delegacija predčasno odšla, pobudo za to pa je dal dr. Ciril Ribičič), je bilo jasno, da je imel že vnaprej zagotovljeno prednost pred disidentom, ki je bil zaradi životarjenja v komunistični Jugoslaviji prisiljen emigrirati v Nemčijo – kjer je začel kot pristaniški delavec, ob delu pa ponovno študiral in nazadnje postal doktor znanosti in profesor.
Kučan je tako formalno vladal kar dobrih dvanajst let. Po sprejemu nove ustave, ki je odpravila predsedstvo (Hrvatje so to naredili praktično že takoj po prvih večstrankarskih volitvah, ko so člane predsedstva preimenovali v podpredsednike), je Kučan še dvakrat uspešno kandidiral za predsednika. Kar za človeka, ki je obdržal neformalno oblast, ni bilo nekaj nenavadnega, saj je bil njegov status v večini medijev skoraj kot Titov. Bil pa je zelo spreten, tako v besedah kot dejanjih, tako da mu ljudje praktično niti niso mogli zameriti, da v osamosvojitvenih procesih ni bil na pravi stvari, saj se o tem praktično ni vedelo. Kdorkoli je že podvomil o njegovi vlogi, je bil dokaj hitro utišan in marginaliziran. Njegova bojda epska priljubljenost pa je bila vseeno za odtenek manj kičasta kot pri Miloševićevih »sto plus« odstotkov. Dokaz njegove zvijačnosti je denimo dogodek iz leta 2000, ko je uporabil, bolje rečeno, zlorabil, populistično grmenje tedanjega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja, češ Slovenija naj odpravi avnojske sklepe ali pa ne bo nič z njenim članstvom v EU. Kučan pa je takoj postavil Bajukovi vladi javno vprašanje, naj se izreče o avnojskih sklepih. Šlo je za podobno nastavljeno past kot pri Jezusu, ko so mu pripeljali grešnico, da bi jo kamnali, on pa je s prstom pisal po tleh …
Dr. Danilo Türk je bil podoben primer predsednika republike. Tudi on v času osamosvajanja ni bil na osamosvojiteljski strani, čeprav se je najprej kot kandidat ponujal desni strani, nakar je na njegova problematična stališča iz časov osamosvajanja opozoril dr. Peter Jambrek. Ne glede na svojo diplomatsko kariero je bil precej manj spreten od Kučana in tudi precej bolj robat. Njegove sporne izjave o »drugorazredni temi«, pa tudi zapravljivost in vprašljive kadrovske poteze, vse to ga je na koncu stalo predsedniškega mandata. Tudi zato, ker je imel na drugi strani močnega nasprotnika, namreč Boruta Pahorja. No, morda pa se srž neuspeha nekdanjega slovenskega veleposlanika v OZN skriva v tem, da okoli sebe ni imel takšnih svetovalcev, ki bi dosegali nivo denimo Janeza Kocijančiča, Janeza Zemljariča, Zdenka Roterja, Nika Toša, itd.
Ali se predsednika republike sme kritizirati? Ko smo včeraj na družbenih omrežjih prvič objavili naslovnico nove številke Demokracije, ki je izšla danes, se je kar usulo negativnih komentarjev, češ da napadamo osebo, ki naj bi bila glede na svoj status nedotakljiva. Torej, že funkcija sama po sebi jamči zapovedano spoštovanje. Vendar je to logika, ki jo prakticirajo v totalitarnih državah. Denimo v Severni Koreji. In zaradi tega bi morali o početju Nataše Pirc Musar, aktualne predsednice republike, strogo molčati.
A vsi vemo, da je takšen pristop napačen. Pomeni namreč potuho za zlorabo funkcije. V mandatu Nataše Pirc Musar smo dosedaj videli kar nekaj spornih potez. Imenovanje svoje klientke Katarine Bervar Sternad za šefico KPK je samo vrh ledene gore. Prav tako tudi resignacija ob izbiranju mandatarja, ko je s skoraj izsiljenim priznanjem predsednice postalo jasno, da je bila mandatarstvo pripravljena podeliti samo Robertu Golobu – a ker je slednji odklonil mandatarstvo, bi moral biti naslednji v vrsti Janez Janša. No, v skladu z vnaprejšnjo oceno, da ne namerava podeljevati mandatarstva nekomu, ki se ga kakor drži stigma španovije s tujimi obveščevalci, je enostavno razglasila, da človeka, ki bi mu podelila mandat za sestavo vlade, enostavno ni. Torej, poslanci naj se zmenijo med seboj, če želijo.
In to še ni vse: nedavno se je Pirc Musarjeva glede svobode tiska jasno in glasno zavzela za obstoj rtv prispevka, ker edino takšno financiranje zagotavlja neodvisen javni medij. Da, tudi sedanja RTV Slovenija je na papirju neodvisna – če seveda verjamete. Živimo namreč v času, ko moramo etabliranim funkcionarjem verjeti na besedo – tudi če trdi, da je sneg črne barve. Razglašati rtv prispevek kot nekakšno čarobno paličico za ohranitev neodvisnosti v času, ko je stanje na tej ustanovi ukrojeno po meri Staneta Dolanca (pa ne mislim telesnih mer!), je pač perverzija posebne vrste.
Ob tem velja spomniti, da nedotakljivost Nataše Pirc Musar sedaj branijo tisti, ki so še pred nekaj leti besno, prav nič argumentirano, pač pa povsem podivjano napadali Boruta Pahorja. Za precej manjše zdrse. Takrat jim simbolna narava funkcije predsednika republike ni pomenila ničesar. Zdaj jim nenadoma pomeni vse. In vse to samo zato, ker je na vrhu institucionalne piramide nekdo, ki mu je potrebno umetno »zabetonirati« avtoriteto, ki jo bo tranzicijska levica zaradi nasprotovanja prihodnji vladi še kako potrebovala. Patetično!
Torej, da si nalijemo čistega vina: Nataša Pirc Musar pač ni nedotakljiva oseba. Ker pač ni avtomatsko reprezentativni simbol. V demokraciji moramo pač sprejeti dejstvo, da ko nekdo enkrat postane funkcionar, hkrati pristane pod drobnogledom ljudstva. Tu ni potrebna kakšna posebna filozofija. Tudi zato bomo v Demokraciji tudi bodoče zelo pozorno spremljali dejanja predsednice republike in se po potrebi nanje tudi odzivali.
