Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Tega pisanja sem se lotil predvsem iz dveh razlogov: ker je slovenska šola v najgloblji krizi doslej (kar imamo svojo državo), in ker bi rad osvetlil določene globinske vzroke za to stanje, ki se jih večina ne zaveda, če pa se jih, se o tem skoraj ne govori – raje tiščimo glavo v pesek. Kar nameravam napisati, pa ni nastalo na osnovi knjig in predavanj na to temo (torej na podlagi teorije), ampak izkustva ob neposrednem delu z mladino, pišem torej iz svojih pedagoških izkušenj iz osnovne in srednje šole, žal bolj težkih in neprijetnih kot lepih, in zato tu tudi nisem dočakal penzije.
Pisal sem že o zadnji revoluciji v razvoju orodij (VRO), tudi zato, ker se premalo posvečamo negativnim učinkom le-te na družbo. Ta Orodja so izvršila globinsko in velikansko preobrazbo na vseh področjih življenja, in tako tudi na področju vzgoje mladih rodov, a se pri tem premalo zavedamo tega globinskega vzroka. In dotakniti se nameravam še nečesa, kar se je (tudi zaradi te revolucije) v moderni izgubilo: osvetliti problematiko sodobne vzgoje še z metafizičnega vidika, pogledati na dejavnike, ki se jih večinoma ne zavedamo, a še kako močno delujejo.
Dejavniki vzgoje: teh je zelo veliko, v enem članku je mogoče omeniti le nekatere, dotakniti se nameravam tistih glavnih, o katerih se premalo govori, ali pa se jih sploh ne zavedamo. Začel bom z najbolj odločilnim, z družino.
Družina
Vzgoja v njej je odločilna, iz več razlogov, iz znanih razlogov. Tu se otroci sploh rojevajo, in prva leta človeka zaznamujejo za vse življenje, in starši nanje izvršijo daleč najmočnejši vpliv – z njimi so genetsko povezani, vzgajajo jih v teh prvih letih, in takrat vzgoja poteka predvsem na ravni identifikacije (otroci samo sledijo staršem, njihovemu zgledu). Zato je vloga družine primarna, naloga staršev je, da zgradijo osebnostni temelj svojih otrok, če tega ni, je vsak nadaljnji sekundarni napor (šole ipd.) zaman in vržen proč.
In tu je treba poudariti predvsem dvoje stvari, ki so pozneje za šolo tako usodne: permisivna vzgoja v družinah in neurejene, razbite družine. Permisivnost: ker je takšna vzgoja zgrešena, s številnimi negativnimi posledicami. Razbite družine: ker takšne ne morejo zagotoviti dobre vzgoje, ker so otroci, ki prihajajo iz njih, prizadeti in nesrečni in zato vedno vzgojni problem. Tu bi rad opozoril na globinski vzrok tega (česar se večinoma ne zavedamo), da je to dvoje v veliki meri tudi posledica revolucije v razvoju orodij. Vzgoja: moderni znanost in tehnika sta človeku odvzeli vero, ga zapeljali v ateizem, s tem je izgubil smisel (življenja, trpljenja), in tehnika je ustvarila svet krize okolja in nevarni svet uničujočih orožij. Starši pa so otroke spravili na takšen svet – svet nesmisla in te negotove prihodnosti, zato se jim (upravičeno!?) SMILIJO, posledica pa je brezumno RAZVAJANJE.
Kriza družine: tudi ta je v veliki meri posledica tega sodobnega ateizma, zaradi katerega je človek Zahoda izgubil etične temelje, posledica je moralni razkroj, ogromno nezvestobe, postali smo nova Sodoma, kar vse seveda slabo vpliva na vzgojo mladine, in kaos sveta se potem odrazi tudi kot kaos v učilnicah.
Zmaterializiranost sodobne mladine
Ta permisivna (crkljajoča) vzgoja je vzgoja za materializem, starši namreč otroke crkljajo tudi z materialnimi dobrinami, ki jim jih stalno ponujajo in tiščijo v roke, in teh stvari je v potrošniški družbi postalo ogromno (spet zasluga tehnike!). A starši se pri tem ne zavedajo škodljivih posledic tega za duše svojih otrok, materializem je škodljiv za dušo, in bom spet analiziral en stavek iz knjige RŽVB: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in zato danes večina MLADIH trpi pomanjkanje duhovnosti«.
Duhovnost: ta stavek pove tudi, kaj je za Boga »duhovnost«. To je prisotnost Duha v duši, ki le-tej daje vse, kar ona potrebuje (zanjo je Izvir, Ogenj in Mana). Da, na mladih sem res opazil, da trpijo pomanjkanje tega. V primeru materializma dušo napolni tema, ker v njej ni Duha, da bi kot božanski Plamen osvetljeval in ogreval njene globine. Sicer to velja za vsako dušo – zakaj je tu poudarek na mladih? To kaže na to, da so ravno mladi (zaradi prej opisanega) najbolj zmaterializirani in zato njihove duše najbolj trpijo zaradi odsotnosti Duha. Naša doba je postala doba teme in čas lakote – notranje teme in duhovne lakote, to sem kot pedagog lahko opazoval.
Torej, ena od posledic permisivne vzgoje je tudi zelo slabo duhovno stanje sodobne mladine, čemur danes pravimo ODTUJENOST, le-ta pa je eden od močnih vzrokov tudi za moralno krizo, v RŽVB piše: »Kjer je tema, tam je pokvarjenost, krepost je tam, kjer je Luč«. Ta moralna kriza pa zelo škodljivo da ne rečem rušilno vpliva na »učno-vzgojni proces«: pokvarjenosti in »pregnanosti« vseh vrst, ki motijo pouk, kar vse se mnogokrat stopnjuje v verbalno in fizično nasilje, da, nasilja je po šolah vedno več!
Tu je treba upoštevati še delovanje satana, ki nas je v naših časih uspel prepričati, da ne obstaja in zato lahko deluje ne da bi se ga bali. Na nemalo učencih sem lahko opazil (glede na njihov način, obnašanje, delovanje), da so nedvomno padli pod njegov vpliv. In permisivna vzgoja (vse-dovoljenost, šibka volja) je pri tem imela odločilno vlogo! Satanova zmaga v človeku: ko mu uspe speljati dušo v propad, in tega propada na njih ni težko opaziti: so brez duhovnega življenja, uveli, propadli, živi mrliči. Duhovna smrt.
Nagonskost neke vzgoje
Dolgo se že kažejo pogubne posledice takšne (vse-dovoljujoče) vzgoje (npr. beg v droge, samomori…), a starši z njo nadaljujejo in bodo še nadaljevali, iz enostavnega razloga: ker človeka v njegovem delovanju še zdaleč ne vodi samo t.i. »zdrava kmečka pamet«, še zdaleč ne le razumski argumenti, ampak tudi nagoni, čustva, strasti (človek je v 80% čustveno bitje!), in ker ob tem globinski vzroki zanjo (znanje moderne dobe, kriza okolja, ki jo generira tehnika) delujejo naprej. Zato se bodo negativnosti na mladih generacijah, ki močno vsrkavajo tudi vso pokvarjenost sodobnega sveta, nadaljevale in se še stopnjevale. Zato se bo stopnjevala tudi kriza šole in s tem seveda tudi kadrovska kriza. V zvezi s šolo pa je treba napisati vsaj še par vrstic.
Avtoriteta učiteljev in šolski sistem
Imam osebno izkušnjo (in sem prepričan), da so za dokončno zrušenje te avtoritete najbolj odgovorni starši, bom utemeljil, zakaj.
Starši: oni so svoje otroke spravili na ta svet, kakršen je (prej opisano), zato jih devljejo v vato, se do njih vedejo skrajno zaščitniško, jim hočejo prihraniti vsako težavo… . In tu se začne problem: njihov ljubljenček se v šoli prvič v življenju sreča tudi s težavami, nalogami, z nekom, ki je »nad« njimi in jim morda celo ukazuje, nekaj od njih zahteva, kar je zanje povsem nesprejemljivo, zato je treba učitelju avtoriteto odvzeti, da se otroku ne bo treba »podrejati«, starši v ta namen svojim otrokom o učiteljih govorijo marsikaj negativnega, učitelj je tako sčasoma postal neko nujno zlo, ki ga družba še prenaša. Svoje je pri tem seveda naredil še šolski sistem, ki poudarja predvsem pravice učencev, in teh se otroci in starši še kako dobro zavedajo, če je v šoli kaj narobe, starši (namesto da bi »nedolžnega« ljubljenčka kaznovali) pridejo nad učitelja in ravnatelja z advokatom, da ga zaščitijo. Jasno, da si bo potem učenec v razredu dovolil vse, vedoč, da ne bo kaznovan.
Posledice za bodočo družino
Enkrat bodo ti razvajenčki prišli v leta, ko naj bi ustanovili svojo lastno družino, in tukaj želim nakazati, zakaj je njihova permisivna vzgojenost močno škodljiva tudi za to.
Najprej: spolnost je tudi neke vrste crkljanje, in scrkljani otroci si tega želijo tudi pozneje v življenju, tudi ko starši s tem prenehajo, posledica je, da se v to podajo premladi, nezreli, in to je zelo slaba podlaga za pozneje. K temu jih vzpodbuja tudi poplava pornografije na internetu. In od svojega partnerja bodo zahtevali crkljanje, sicer bodo imeli občutek, da je nekaj hudo narobe, da nekaj manjka, da jih partner nima rad… . In za le-tega to postane mora. Sploh so odnosi (v zakonu) vedno tudi težavni in tvegani, mladi ljudje to čutijo, niso pa sposobni prenašati tega »križa«, jim preveč manjka volje in potrpežljivosti, zato si omislijo zgolj »partnerja«, ki ga je mogoče vsak trenutek odsloviti, nočejo poroke – »zvestoba do groba« jim je nesprejemljiva. Se pravi, ena od posledic permisivne vzgoje: tudi velikanska kriza družine!
Voda na mlin globalistov
Da, če je njihov cilj porušenje teh temeljev Zahoda, med drugim odprava tradicionalne družine, jim permisivna vzgoja s temi posledicami pride zelo prav. Odpraviti hočejo tudi krščanstvo, in takšna vzgoja povzroča tudi masovni odpad od vere, ker so stvari, ki jih zahteva vera, kar zapoveduje in prepoveduje krščanstvo (odpoved, priznavanje greha, deset zapovedi…) zanje nesprejemljive. Ali se politika tudi zato tako upira spremembi škodljivega permisivnega šolskega sistema, ki takšno vzgojo iz družine še nadgradi?
Zaključek
Tu sem skušal nakazati negativne učinke nekega razvoja (VRO) na sodobno vzgojo in s tem tudi na delo v šolskem sistemu Ugotovimo lahko, da te silnice, tako družine kot tega sistema, pa tudi družba velike moralne krize in najnovejša tehnika (če pomislimo na telefone) delujejo na vzgojo v izrazito negativnih smereh, in brez težave prepoznamo, da za sedanjo hudo kadrovsko krizo v šolstvu v prvi vrsti niso krive plače, ampak katastrofalni pogoji dela, in ta kriza se bo še stopnjevala, če bomo pred bistvenimi problemi še naprej tiščali glavo v pesek.
Skušal sem osvetliti globinske vzroke za to današnje stanje, vendar, eden od njih je tudi metafizična problematika, katero je moderna v veliki meri odpravila. Gre za problem duše in satana. Starši danes svoje otroke brezumno razvajajo, z namenom, da bi jih s tem osrečili, a to je vzgoja za materializem, ki povzroča življenje duše v temi. Starši se teh posledic za dušo ne zavedajo, a na otrocih (ki še ne znajo igrati, ki so še spontani) sem lahko opazil, da je v tem izvor njihove nesreče. Da, nesrečni so zaradi neurejenih, razbitih družin, a še bolj zato, ker živijo v temi. Starši s takšno vzgojo dosežejo nekaj ravno nasprotnega kot želijo.
Za konec: dogajanje v učilnicah vidim kot odraz propadanja neke civilizacije (kaos, izguba vere, odtujenost, razpadanje družin…) oz. kot poslednje čase moderne dobe, kar pa mi daje vedeti, da bo treba misliti na prehod v nekaj novega in naprednejšega.
