Piše: dr. Matevž Tomšič
V današnjih časih, ko nas z vseh koncev svarijo pred nevarnostjo t. i. lažnih novic, se neredko zgodi, da se neka informacija, ki je na prvi pogled videti izmišljena (se pravi lažna), kot proizvod kakšne od »teorij zarot«, dejansko izkaže za resnično. Nekaj, kar je tako absurdno, da se nam zdi nemogoče, da bi bilo produkt mišljenja in delovanja sodobnih ljudi, ki v osnovi veljajo za razumne, se izkaže kot dejansko obstoječe. In za takšnimi absurdnimi dejanji pogosto stojijo politični odločevalci, se pravi tisti, ki imajo v svojih rokah usodo celotne skupnosti.
Tako smo lahko te dni zasledili, da je mestni svet v nizozemskem mestu Haarlem sprejel odločitev, da bodo po letu 2024 prepovedali oglaševanje mesa, počitniških poletov, fosilnih goriv in avtomobilov na fosilna goriva na javnih mestih (to se nanaša na mestne avtobuse, stebre in zaslone za oglaševanje). S tem želijo vrli mestni svetniki doseči zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.
Gre torej za eno od glavnih manter novodobne levice, kako da je za spremembe ozračja, predvsem za t. i. globalno segrevanje, odgovoren »človeški dejavnik«, se pravi pretirano kopičenje dobrin in razmah okoljsko obremenjujočih dejavnosti, kot je promet. To se dobro ujema s klasično neomarksistično tezo o škodljivosti potrošništva, ki ga producira kapitalistična ureditev. V zadnjem času je še posebej na udaru živinoreja, saj je ta povezana s porabo mesnih izdelkov. To pa gre močno v nos vegetarijanskemu gibanju, po prepričanju katerega je uživanje mesa vzrok za tako rekoč vse slabo v človekovi naravi. Vegetarijanstvo, ki pogosto nastopa na precej agresiven način, je namreč prav tako sestavni del ideološkega korpusa nove levice.
Logika, po kateri se je treba za dobro naravnega okolja (za t. i. okoljsko vzdržnost, kot se temu danes popularno reče) odpovedati temu in onemu ali celo vsiljevati restrikcije za določene dejavnosti, je zgrešena. Jasno je, da imajo industrija in druge panoge, na katerih temelji sodobna ekonomija, določene učinke na okolje. Vendar pa je to cena za blaginjo, ki jo dandanes uživamo ljudje (vsaj na Zahodu) in je večja, kot je bila kadarkoli v zgodovini. Pri tem je treba poudariti, da je človekovo delovanje samo eden od dejavnikov (verjetno sploh ne najpomembnejši), ki vplivajo na spreminjanje podnebja (bila so obdobja, ko je bilo ozračje toplejše, kot je sedaj, pa ni bilo takrat nikjer nobene industrije). Mar naj se sedaj odpovemo vsem tehnološkim pridobitvam, da bi bili okolju prijazni? Če smo cinični: naravnih votlin je preprosto premalo, da bi se znova naselili vanje. In če privedemo stvar do absurda: največ bi človeštvo pripomoglo k čistemu okolju, če bi se kar »samoukinilo«.
Javno zapovedovanje, katere življenjske navade so primerne in katere ne, ni nič drugega kot oblastniški paternalizem, ki vodi v omejevanje svobode. Ironično je, da t. i. progresivci pogosto očitajo svojim konservativnim nasprotnikom, da se – denimo s tem, ko nasprotujejo istospolnim porokom in posvojitvam – vmešavajo v življenjski slog in izbire posameznikov. Vendar pa sami počnejo enako. Še več, trditi je mogoče, da v zadnjih letih s svojimi stalnimi kampanjami najbolj posegajo v vsakdanje življenje ljudi prav tisti, ki se domnevno zavzemajo za napredek in ki bi nas radi stalno »osvobajali« (od najrazličnejših oblik zatiranja). Spomnimo se, tudi aktualni slovenski premier Robert Golob je pred volitvami razlagal, kako naj bi se vsaj enkrat na teden odpovedali mesni hrani. Očitno je to nekakšen »krasni novi svet« po meri progresivcev, ko bodo različne samooklicane »prosvetljene« elite določale, kaj naj ljudje jedo, kako naj se oblačijo, kako naj preživljajo prosti čas in predvsem – kako naj razmišljajo.
