Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Za tovarne laži, ker smo pisali, da dodatno dela za Filozofsko fakulteto, je ministrica za kulturo Asta Vrečko (Levica) ozmerjala medije. A pozneje priznala, da res je delala za to fakulteto, ker sem objavil dokument, kako je vlado zaprosila, da bi to smela. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič (Svoboda) pa je po pisanju “tovarn laži”, le da iz vladnega političnega pola, zahtevala odstop ustavnega sodnika Klemna Jakliča, ker je imel ob funkciji ustavnega sodnika več let odprt status samostojnega podjetnika, da je občasno predaval in raziskoval. Razglasila je, da je kršil zakon. Rada sodi. V pravnih državah sodijo sodniki, kar Klakočar Zupančičeva že nekaj let ni več.
Le klofuta Accetu ali kaj več?
Da je bila po čistkah vrhov največjih medijev v državni lasti, zdravstvenih ustanov in podjetij to napoved čistk v sodstvu, kjer nekaj redkih sodnikov še ni povsem na liniji vladajočih, je najbrž pretirana ocena. Je pa bila zahteva, da mora Jaklič odstopiti, gotovo klofuta predsedniku ustavnega sodišča Mateju Accettu, zakaj ne ukrepa. Da mora Jaklič odstopiti, je Klakočar Zupančičeva ugotovila, ko je prebirala mnenja levega političnega tednika Mladina. Na dodatno delo Jakliča pa je sicer prva opozorila revija Reporter. A to Klakočar Zupančičeva manj bere kot Mladino. Jaklič na levi ni priljubljen, ker na ustavnem sodišču sodi v manjšino sodnikov, ki je ni nastavila levica in v ločenih mnenjih opozori, ko večino preveč zanese v smer Svobode. Aplikacija KPK Erar tako pokaže, kako je imel Jaklič dodatno delo zadnja leta javno prijavljeno:
Jaklič je za Planet TV na kritiko, da je z dodatnim delom kršil zakon, odgovoril, da zakon dovoljuje opravljanje poklica in pridobitno dejavnost ustavnim sodnikom, če gre za dejavnost visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca, za kar je imel registriran status samostojnega podjetnika, ki pa ga je nedavno ukinil, ker je bilo s tem več stroškov kot koristi.
Zakon pravi tako:
O načinu poročanja medijev, ki so ga ostro kritizirali na način kot Urška Klakočar Zupančič, pa je Jaklič povedal, da se mu to ne zdi problematično, ker se zavzema za svobodo tiska in govora in da je tega še premalo. Ni jih označil za tovarne laži kot Asta Vrečko.
Dodatno delo ustavnega sodnika bi bilo zloraba, če bi ga stranke v sporih z dodatnim delom plačevale ali nagrajevale, da bi sodil v njihovo korist. To bi bila korupcija. Primer, ko je nastal vtis takšnega nepoštenega ravnanja, se je zgodil v zadnjem letu. A ne ob Jakliču. Ob ustavni sodnici Neži Kogovšek Šalamon. Dodatno delo Jakliča ni bilo prikrito. Da ima s.p. za visokošolsko dejavnost je bil ves čas javno dostopen podatek. Tudi na KPK. Bolj skrito je bilo, da je dodatno delala ministrica Vrečko in da dodatno dela šest drugih ustavnih sodnikov. Za dodatno zaposlitev Aste Vrečko sem izvedel, ko sem leta 2022 od vlade zahteval podatke, katerim ministrom so dodatno delo dovolili. In so mi, med drugim, poslali to:
Da tudi veliko ustavnih sodnikov dodatno dela, pa sem opazil pri preverjanju, ali bodo na ustavnem sodišču iz sojenja izločili nekdanjo direktorico Mirovnega inštituta Nežo Kogovšek Šalamon, ker kot ustavna sodnica dodatno dela za Mirovni inštitut, ob zakonu o čistkah na RTVS pa je takrat že odločala v korist interesov tega zasebnega zavoda, ki se je skupaj s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič zavzemal za zamenjavo celotnega vrha RTVS.
Ko sem ustavno sodišče vprašal, ali je imela Kogovšek Šalamonova dovoljenje za dodatno delo za stranko v sporu pred ustavnim sodiščem, sem izvedel, da ji je predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto dodatno delo dovolil in da še številni ustavni sodniki “petinsko” dodatno delajo. Podatki, za koga vse ustavni sodniki dodatno delajo, niso kar javno objavljeni in vsem dostopni, da bi stranke v sporih lahko izvedele, ali so sodniki morebiti plačani od tistih iz druge strani.
Ko se je razvedelo za nepošteno sojenje, so sodnico Kogovšek Šalamon iz postopkov presojanja zakona o RTVS izločili. Pred tem pa mi je generalni sekretar ustavnega sodišča Sebastijan Nerad pojasnil: “Glede izločanja sodnikov velja, da lahko predlog za izločitev podajo stranke postopka oziroma sodnik sam, vedno pa o izločitvi odločajo drugi sodniki.” Kogovšek Šalamonova svoje izločitve sama ni predlagala takoj, tega tudi ni storil predsednik Accetto, čeprav ji je dovolil dodatno plačano delo in je torej vedel za težavo.
Inštitut soglasja predsednika za dodatno delo s tem izgubi precej smisla. Če ne celo celotnega.
Mirovni inštitut je zasebni zavod podobne vrste kot je 8. marec ali 1. maj in je aktivno sodeloval v kampanji o zakonu o RTVS na strani vladnih strank Svobode, SD in Levice, pojavil pa se je tudi v postopku pred ustavnim sodiščem. Že imenovanje Kogovšek Šalamonove za ustavno sodnico je bilo precej sporno. Kot bi bila izvolitev za ustavno sodnico direktorice zasebnega zavoda 8. marca Nike Kovač ali direktorja zasebnega zavoda 1. maj Jana Škoberneta. To so pač para strankarske ustanove. Mirovni inštitut ima najdaljšo tradicijo, je še iz časa LDS in Janeza Drnovška.
Z vrsto organizacij, ki so z vladnimi strankami sodelovale, da bi dosegle menjave vrha RTVS (Društvo novinarjev Slovenije, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja in Zavod za kulturo raznolikosti Open), je mirovni inštitut vložil celo posebno intervencijo na ustavno sodišče, v kateri so ocenili, da čistka vrha RTVS nikakor ne bo kršitev ustave. Kogovšek Šalamonova je bila, dokler je niso izločili, med tistimi, ki so nasprotovali zadržanju menjav vrha RTVS, dokler sodišče ne odloči o ustavnosti.
Pri Jakliču podobnega vtisa, da bi v konkretnih primerih sodil v korist tistih, za katere dodatno dela, ni zaznati. Pa Klakočar Zupančičeva zahteva odstop. Ni pa Jaklič dodatnega dela prijavil predsedniku Accettu in pridobil dovoljenja za to. Za Planet TV je zatrdil, da bi dovoljenje moral pridobiti le, če bi se petinsko dodatno zaposlil, česar pa ni storil. Tudi to, da funkcionarji ne prijavijo ali ne pridobijo dovoljenja za dodatno delo, ni novost. Tak primer je bil poslanec SD v prejšnjem mandatu Gregor Židan, ki mu na začetku mandata niso dovolili dodatnega trenerskega dela na področju nogometa in to z razlago, da to ni znanstveno ali pedagoško delo, pozneje pa je opravljal trenersko delo za nogometno zvezo, račun pa je izstavil kar preko podjetja Gregorino d.o.o, preko katerega je poslovala istoimenska picerija v Ljubljani. Kot je pojasnil, je o dodatnem delu za nogometno zvezo obvestil vodjo svoje poslanske skupine Matjaža Hana in se z njim o tem uskladil.
V parlamentu je večina pozneje odločila, da skrito dodatno delo Židana, ko je “dnevnice” nogometni zvezi zaračunaval preko svojega zasebnega podjetja, čeprav ni pridobil dovoljenja parlamenta za nič od tega, ni bilo problematično.
Da funkcionarji dodatno delajo preko svojih podjetij, zavodov ali društev, pa tudi sicer ni neobičajno. Tak primer je bil, denimo, znana košarkaška legenda Peter Vilfan, ki mu je parlament to dovolil, da bi se lahko po koncu mandata vrnil v svoj poklic športnega komentatorja. A se Vilfan, ko ni bil znova izvoljen, ni zaposlil v svojem društvu košarkaška šola Petra Vilfana, za katerega je kot poslanec medijem izstavljal račune kot komentator športnih prenosov. Namesto tega je zahteval poslansko nadomestilo, češ, da si ne more najti dela. Dobil je bruto okoli 21.000 evrov nadomestil. Ko se mu je “pravica” iztekla, pa ga je zaposlil kot svojega državnega sekretarja premier Marjan Šarec. A le za kratek čas. Ker se je vmes razvedelo za nenavadnosti.
Mediji so ob Jakliču opozarjali tudi na sodbo vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da sodniki ne smejo imeti s.p.-jev, ker je njihovo delo nezdružljivo s pridobitno dejavnostjo. A sodba vrhovnega sodišča se nanaša na običajne sodnike. Na takšne kot je bila Urška Klakočar Zupančič. Dodatno delo je posebej dovoljeno za funkcionarje, ki imajo omejen mandate in se po tem vračajo v svoje poklice. Ustavni sodniki, denimo, v profesorske. Če ustavni sodnik devet let ni bi predavali, se ni bi mogli vrniti, ker več ne bi izpolnjevali pogojev za delo. Običajni sodniki pa nikakor niso takšni funkcionarji, saj imajo dosmrtne mandate in se ne bodo nikamor vračali. Ni razloga, da bi jim kot poslancem ali ministrom dovolili opravljanje dodatnih del z dodatno petinsko zaposlitvijo na fakultetah ali drugje, pa če je to neposredno ali preko društva, d.o.o., zavoda ali s.p.
V svojem lastnem Zavodu je bil, denimo, dodatno zaposlen nekdanji minister za zdravje Daniel Bešič Loredan (Svoboda). Klakočar Zupančičeva ni zahtevala odstopa.
Ostaja pa sporno, ali ne bi bilo bolje, če bi Jaklič o dodatnem delu obvestil predsednika Accetta. Jaklič trdi, da je to potrebno le za dopolnilno petinsko delovno razmerje, ostalo delo pa ni stvar predsednika ustavnega sodišča. A obvestila so modra že zaradi tega, da je možno ukrepanje, če pride do konflikta interesov, kakršnemu smo bili priča ob Neži Kogovšek Šalamon, kjer pa predsednik ustavnega sodišča ni ukrepal in takoj zahteval izločitve sodnice zaradi konflikta interesov. Kar bi bilo prav.
To je pokazalo dodatno hibo ureditve. Tiha obvestila in soglasja v institucijah niso dobra rešitev. Državljani težko izvemo, za koga dodatno delajo politični funkcionarji in ustavni sodniki, podatki o tem, koliko dodatnih plačil prejmejo na ta način, pa so povsem prikriti. Ker je vse to prikrito, je mogoče goljufati. Test, ali je mogoče izvedeti, bo Asta Vrečko, kjer sem (podobno so ravnali tudi drugi mediji) od filozofske fakultete zahteval podatke, koliko so ji dodatno plačevali za delo pri njih v preteklosti. Podatki pa bi morali biti dostopni tudi za vse druge.
Urška Klakočar Zupančič je, očitno obupana nad Accettom, napovedala prijavo Jakliča komisiji za preprečevanje korupcije, kjer so pa že imel težave z dodatnim delom nekdanjega predsednikom računskega sodišča Tomaža Vesela, ki ga je premier Robert Golob za Svobodo, v kateri je tudi predsednica DZ, ravno razglasil za slovenskega kandidata za evropskega komisarja. Vesel je v preteklosti javno trdil, da je KPK obvestil o dodatnem popoldanskem delu za svetovno nogometno organizacijo, s katerim je v Švici zaslužil veliko več kot z vodenjem računskega sodišča doma. Ko smo novinarji na KPK ta njegova zatrjevanja preverili, smo od tam izvedeli, da o komunikaciji in dovoljenju ni nikakršnih sledi, pa tudi, da takšni dovoljenj KPK ne daje in niso stvar te institucije.
Gotovo bo kandidat za evropskega komisarja to moral zdaj, že zaradi ugledne funkcije, ki se mu obeta s pomočjo premiera in Svobode, še podrobneje pojasniti. Klakočar Zupančičevo pa bomo opazovali, koliko je sposobna pometati pred lastnim pragom. Ker pred tujim zna vsak.
Nad Jakliča se je Klakočar Zupančičeva seveda spravila zaradi političnih razlogov. Zaradi enakih razlogov molči ob veliko bolj spornem primeru Neže Kogovšek Šalamon in ob Veselu.
Rešila pa s tem klofutanjem Jakliča in Accetta ne bo državnega problema. Kot niso nobenega problema rešili s čistkami v medijih in zdravstvu. Parlament bi vsaj del težav lahko odpravil in zagotovil več transparentnosti pri dodatnih zaposlitvah funkcionarjev in s tem manj goljufij.
A s predsednico vred pač raje politizirajo in tratijo čas.
