Piše: dr. Janez Tušek
V sobotni prilogi enega od slovenskih dnevnikov smo lahko prebrali obsežen intervju s Spomenko Hribar in njenim možem Tinetom. Na zapis se je v spletnem portalu Časnik odzval Anton Tomažič, poslanec koalicije Demos.
Podobno kot je zapisal Tomažič, tudi sam nisem mogel v celoti prebrati odgovorov obeh zakoncev na zastavljena vprašanja novinarja omenjenega dnevnika. Za prebrani del tega intervjuja lahko zapišem, da toliko netočnosti, toliko praznih, brez vsebinskih izjav, raznih nebuloznih trditev, napadov na aktualnega predsednika vlade in toliko agresivnosti človek težko pričakuje od dveh »kulturnikov«.
Resnično, ne morem verjeti, da je neka gospa, ki je stara več kot osemdeset let in je bila menda pedagoginja mladim ljudem, tako zagrenjena in agresivna. Ali lahko takšna oseba prispeva k pomiritvi naroda in k spravi? Ne verjamem. Še posebno so moteče njene netolerantne izjave in besednjak, ki smo ga poznali v prejšnjem sistemu, v stari državi in smo z osamosvojitvijo mislili, da je zavedno pozabljen. Pač žal ni!
Ali so bili njeni poskusi k pomiritvi pred več kot tridesetimi leti zavajanje in bleferstvo? Verjetno!
Kako je mogoče, da danes akademsko izobraženi ljudje še vedno ne razumejo zakaj je v osnovi nastalo domobranstvo. Dokler Slovenci, vsaj v večini, ne bodo v celoti poznali razmer, v katerih so nastale vaške straže in iz njih domobranska vojska bo zelo težko priti do sprave.
Sprašujem Spomenko Hribar, Milna Kučana in druge ponosne naslednike komunistov, kako bi oni ravnali leta 1942, če bi z družino in več otroki živeli v vaseh na Notranjskem, Dolenjskem in v vaseh
nad Logatcem? Kaj bi storili, če bi nekega mirnega večera oboroženi Slovenci (partizani) brez razloga ubili enega ali dva ali celo tri njihove otroke? Po vsej verjetnosti in povsem logično je da bi najprej zaščititi ostale še živeče otroke, svoj dom in celotno ostalo družino. Verjetno se ne bi pridružili morilcem njihovih otrok? Ti vaščani z družinami niso imeli prav nobene druge izbire, kot da prosijo za orožje okupatorja, če so želeli ohraniti družino, svoj dom in golo življenje. Kdaj bodo Spomenka Hribar in številni drugi to razumeli? Njihovo ravnanje je bilo povsem naravno in v takratnih okoliščinah normalno in se lahko v bližnji prihodnosti ponovi, če ne bomo razčistili takratna dogajanja v celoti in jih predstavili sedanji generaciji.
Pri tem je treba dodati, da so prebivalci prej omenjenih vasi v začetku vojne podpirali partizane, da so jim nudili hrano, oblačila, celo prenočišča in drugo. Celo župniki so pri nedeljskih pridigah spodbujali farane naj pomagajo partizanom. Toda partizani so imeli nalogo od komunistov voditi revolucijo, likvidirati pomembne vaščane in ustvariti kaos med prebivalci. Začetek tragedije je bil, ko so partizani brez pravega razlagi pričeli z umori civilnega prebivalstva. Nazoren primer je Krimska jama, v katero so partizani leta 1942 zmetali trupla 28 ljudi, med njim osem žensk, dva otroka in nerojenega otroka.
Ali je bil to za Spomenko Hribar osvobodilni boj?
Danes sicer lahko napišemo, da je bilo sodelovanje z okupatorjem napaka. Toda to je danes to ni leto 1942.
Domobranci so nastali bolj naravno, bolj nagonsko in bolj iz potrebe za preživetje kot partizani.
Trditev, da so partizani prispevali k osamosvojitvi Slovenije, je ravno tako kot da bi trdili da so Slovenci prispevali k razpadu turškega cesarstva pred stoletji. Slovenci smo bili večkrat zmagovalci nad Turki, sodelovali smo v drugih zmagovitih vojnah proti Turkom ali bistvenega prispevka k razpadu tega cesarstva nismo imeli. Tudi številni partizani so govorili o samostojni Sloveniji, a so jih komunisti hitro utišali. Celo več, tisti je v letih pred osamosvojitvijo javno
govoril o samostojni Sloveniji in o odcepitvi od matične države, je bil sodno preganjan. In zato je trditev Spomenke Hribar čisti nesmisel.
Vsa leta so nas učili, da so nam partizani priborili večji del Primorske. Danes vemo, da to ni res. Partizani (komunisti) so zaradi svojega ravnanja maja leta 1945 iv Trstu povzročili toliko gorja, da je bil to razlog, da smo Trst izgubili in tudi zaradi nesposobnosti takratne jugoslovanske diplomacije na mirovno konferenci v Parizu po vojni smo izgubili tudi Gorico.
Angleški feldmaršal Alexander Harold, ki je bil odgovoren za angleške vojaške enote v Trstu in njeni okolici je zahteval umik partizanov iz Trsta in jim v nasprotnem primeru zagrozil z vojaško silo. Partizani so se morali umakniti prepustiti Trst angleški oblasti. Po poročanje dopisnice iz Trsta za naš javni radio, je pred leti celo poročala, da je bilo teh štirinajsti dni, ko so bili partizani v Trstu najbolj groznih za prebivalce tega mesta v celotni njeni zgodovini.
Danes tudi vemo, da je organizacija TIGR sodelovala z angleško tajno službo in da je menda sam Churchill tej prvi antifašistični organizaciji v Evropi zagotovil, da bo meja med Italijo in Slovenijo (Jugoslavijo ) tekla po nacionalnem principu. Vemo tudi, da komunisti niso priznali organizaciji TIGR nobenih zaslug za njihovo delovanje, kar je verjetno vplivalo tudi na ravnanje angleškega feldmaršala, Alexsandra Harolda da je napodil partizane iz Trsta.
Podobno velja za Mirovno konferenco v Parizi leta 1946. Takrat je Jugoslavijo zastopal Edvard Kardelj. Po nekaterih informacijah je njegovo arogantno ravnanje in nedelovanje v korist Slovenije povzročilo da smo izgubili tudi Gorico.
Kaj so torej zasluge komunistov in partizanov med drugo svetovno vojno za samostojno Slovenijo?
Pri sami spravi je še eno pomembno vprašanje. Ali bi se v Sloveniji organizirali partizani za boj proti okupatorju če ne bi bilo komunistov. Trdim da. Izhajam iz Gorenjske iz partizanske družine. Oče in njegovih pet bratov so bili partizana. Dva od teh sta padla kot partizana. Po vojni sem večkrat poslušal njihove razgovore. Iz vseh sem lahko zaključil, da so se borili proti okupatorju in da niso bili
takrat in niti kasneje za revolucijo. V ušesih imam še vedno očetove besede, ki je večkrat izjavil, da fašizem in nacizem nimata nobene možnosti za zmago. Da ne moreta Nemčija in Italija pokoriti ves svet in podobno.
Torej lahko z veliko gotovostjo zapišemo, da bi partizani ravno tako nastali če ne bi bilo komunistov. Brez komunistov, ki so izvajali revolucijo pa po veliki verjetnosti ne bi bilo domobrancev.
Kot piše Tomažič je desna stran že večkrat ponudila roko sprave. Tudi Cerkev se je že večkrat opravičila za napake narejene v času druge svetovne vojne. Levičarji pa tega dejanja ne zmorejo.
Prof. dr. Janez Tušek je bil univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, urednik strokovne revije Ventil, direktor v svojem zasebnem podjetju in publicist.
