28.3 C
Ljubljana
četrtek, 17 junija, 2021

Islamska država se bo bojevala naprej

Islamska država (ang. Islamic state) ali kalifat je bila pregnana iz svojih glavnih oporišč, ki jih je osvojila v Siriji in Iraku, kar pa po mnenju analitikov še ne pomeni, da je bila poražena. Kajti bolj ko je izgubljala svoja ozemlja, smrtonosnejši so bili njeni udarci drugje, zlasti v Evropi.

 

Vprašanje je le, v kakšni obliki bo obstajala in se bojevala naprej. To potrjujejo tudi besede preminulega Abu Muhamada al-Adnanija, enega vodilnih strategov IS, ko je dejal: »Ali res mislite, da boste dosegli zmago z ubojem katerega od naših voditeljev ali pa nas porazili s pregonom z nekega ozemlja ali mesta?« (Revija Limes, 1/2018).

Taktika umika, ne poraz

Po mnenju avtorja študije Luciana Pollichienija naj bi se IS ta čas poskrila v dobičkonosne posle kriminalnega podzemlja, predvsem med Sirijo in Irakom, to je v prekupčevanje z drogami in celo nafto, v teroristične akcije, kraje, umore po naročilu ipd., v navezavi tudi z zahodnimi mafijskimi združbami. S tem umikom je na zapuščenih ozemljih pustila za seboj kaos, ki bi naj bil težko obvladljiv. S terorističnimi akcijami pa poskuša destabilizirati in razklati javnost »neverniških« in »odpadniških« islamskih držav, ki sodelujejo z »nevernim« Zahodom, čakajoč pri tem na primeren trenutek za vrnitev in dokončen prevzem oblasti v njih. Pri IS oziroma kalifatu pa ne gre za vseobsegajočo organizirano versko tvorbo, ki naj bi poskušala zaobjeti celoten islamski kozmos.  Tako v preteklosti kot tudi danes je namreč obstajalo več kalifatov, saj se je celo Al Kaida razglašala za kalifat in priznavala za kalifa preminulega mulo talibanov Omarja. Pri kalifatu in kalifu gre torej za neko obliko moči in verske avtoritete neke skupine, ki deluje na ožjem ozemlju, a ji lahko izrekajo pripadnost tudi posamezniki in skupine od drugod, ob danih okoliščinah pa se lahko organizira tudi v državno tvorbo.

Ideologi in strategi terorizma

Iz navedene študije izvemo tudi, da se teroristična dejanja bojevitega islama opirajo na različne strateške nasvete in pristope njegovih ideologov. Priročnik enega vodilnih ljudi radikalnega islama Abu Musaba al-Surija (Poziv h globalnemu islamskemu odporu) svetuje npr. ločene in razpršene napade nepovezanih celic in posameznikov na sovražne tarče z uporabo klasičnih orožij z veliko rušilno močjo, kot so strelno orožje, dinamit, bombe ipd. Uporaba kakega noža ali pa napadi na nasprotnika z vozili so po mnenju al-Surija neučinkovita sredstva, ker je povzročena škoda premajhna. Cilj je namreč strahovita škoda, ki naj nasprotnika prisili, da radikalno spremeni svoj odnos do napadalca.

Abu Bakr al-Nagi, avtor knjige »Upravljanje z barbarstvom ali najbolj kritična faza, skozi katero bo moral iti islamski narod«, pa najprej svetuje usmeritev pozornosti na ozemlja, ki so slabo upravljana in so kot taka najbolj primerna za »barbarska« dejanja, kajti njihovi prebivalci bodo podprli vsakogar, ki jim bo lahko prinesel večji red in varnost. Kot drugo pa naj se po njegovem mnenju s terorističnimi dejanji aktivira sproščanje iracionalnih, tudi ubijalskih nagonov oziroma potreb Alahovih vojščakov, v čemer naj bi bili skriti veliki udarni potenciali. Cilj uničujočega »barbarstva« je namreč polarizacija  skupnosti, ko se del ljudi priključi »pravi veri«, del sledi naprej »odpadnikom«, »nevtralno skupino« pa mora narod »prave vere« pridobiti na svojo stran, ker je to lahko usodno za zmago.

Abu Muhamad al-Adnani, preminuli uradni glasnik IS, pa naj bi po podatkih iz navedene študije v svojem razvpitem nagovoru »Tvoj gospod je vedno pozoren« dobesedno ščuval pripadnike IS, naj udarjajo po nevernikih kjerkoli, kadarkoli in na vse načine kot npr.: »Razbite jim glave s kamnom, zakoljite jih z nožem, povozite jih s svojim vozilom, mečite jih z visokih stavb, zadavite jih ali pa zastrupite!« Vse z namenom ustvarjanja trajne napetosti, terorja, polarizacije in konfliktov v skupnostih nasprotnikov na nacionalni, verski in drugačni osnovi, kar naj bi prisilo sovražnika, da bi nehal napadati, zlasti iz zraka, strateške točke IS in da bi nehal podpirati Izrael. Pri tem naj bi bil eden od pomembnih ciljev tudi zastrupitev ozračja do muslimanov v zahodnih državah, tako da bi se slednji v njih počutili osovražene in tujce, se vrnili v svoje okolje in s tem okrepili družbeno moč naroda »prave vere«, da bi si tako, kjerkoli že, lahko ustvarili svojo državo – kalifat. Podobno se npr. tudi Izrael trudi, da bi se čim več judovske diaspore preselilo v judovsko državo, kjer bi se počutili sprejete in s tem tudi varnejše. Hkrati pa bi jo s tem okrepili. To se ponekod že dogaja, saj je npr. po terorističnem napadu na Hypercacher v Porte de Vincennes v Parizu na prigovarjanje Natanjahuja emigriralo v Izrael okrog 6.000 francoskih Judov.

IS in zamajana družbena ravnotežja na Zahodu

Navedena študija tudi opozarja, da IS s to svojo strategijo dokazuje, da je sposobna odločilno zamajati družbena ravnotežja zahodnih držav, o čemer npr. govorijo vzpon Le Penove, Salvinija, AFD, celo Trumpa idr. Da ne omenjam posebej potresa, ki ga je v EU povzročil brexit ali pa silovitega naraščanja protimuslimanskih ter protimigrantskih protestov in napadov v evropskih mestih in državah. Očitno imajo velik vpliv na radikalizacijo islama in indoktrinacijo njegovih vojščakov z utopistično vizijo o jutrišnjem raju njegovi ideologi in njihove šole. Vendar je treba hkrati priznati, da je v neki meri bojevitost islama tudi posledica nesprejemljivost zahodnega načina življenja za muslimane in zlo, ki naj bi jim ga povzročil Zahod. V preteklosti prek kolonializma in izkoriščanja njihovih bogastev, danes pa prek globalizacije, z njo povezanega gospodarskega in kulturnega prodora ter moralne dekadence Zahoda v njihov svet. Zato zagrizeno potiskajo svoje somišljenike v spopad z Zahodom in z njim povezanimi »odpadniškimi« islamskimi režimi, ki naj bi jim v primeru zmage omogočil maščevanje za prestano zlo, prinesel notranji mir in prevzem oblasti na svojem življenjskem prostoru. Pri tem, kot smo že nakazali, pa izbire džihadistov niso samo plod racionalne presoje, ampak tudi navedenih nagonskih vzgibov. V svoji strategiji pa, kot že rečeno, težijo k drobitvi vojaških akcij in se izogibajo frontalnim spopadom. Če bo Zahod sprejel to njihovo igro, dopustil ustvarjanje polarizacije in konfliktnosti v svojih skupnostih prek terorizma, se prepuščal strahu, ki ga slednji seje, potem ne bo kos temu dogajanju. Najti mora svoj odgovor in svoj način, da to prepreči in kljubuje islamski državi ter zagotovi varnost svojih ljudi. Deloma mu to že uspeva.

Še o avtorju:

Milan Gregorič je maturant slovenske klasične gimnazije v Trstu, diplomirani ekonomist in publicist.

Zadnje novice

Sorodne vsebine