Razlog, da se že dolgo nisem oglasil preko kakšne kolumne, se morda zdi običajen v takšnih okoliščinah: pomanjkanje časa. Koronavirus, ki je še januarja kazal, da je zgolj stvar Kitajske, je v tem mesecu sprožil globalni infarkt, kar je povzročilo, da smo se tudi Slovenci znašli v razmerah, primerljivih z vojno.
In dejansko se tudi nahajamo v vojni posebne vrste. Še vedno se spomnim, ko sem se kot osnovnošolec seznanjal s tedaj veljavnim sistemom zvočnega alarmiranja – od nevarnosti zračnega napada do nevarnosti napada z jedrskimi, biološkimi in kemičnimi sredstvi. Potihem sem si želel, da si kaj takega nikoli ne bi zgodilo in da mi nikoli ne bi bilo treba poslušati zavijajočega zvoka siren (seveda ne tistih avtomobilskih). Vendar sem vseeno to doživel – prvič je bilo to 30. junija 1991 dopoldne. Bila je nedelja. V večernem osrednjem TV dnevniku je voditelj Tone Hočevar kar dvakrat izrekel stavek: »Nedelja je, pa tega še opazili nismo.« V tistih dneh sem sicer kar nekajkrat slišal govorice, da namerava JLA napasti civilno prebivalstvo tudi s kemičnim orožjem, govorilo se je celo o t. i. kamikazah (pilotih samomorilcih), ki bi se zaleteli v jedrsko elektrarno Krško. Šele dolga leta kasneje sem izvedel, da takšne akcije ne bi mogli izvesti, ker je bilo Krško prikrito obkroženo s pripadniki Natovih enot, za katere niti slovenske oblasti niso vedele. Šele po osamosvojitvi Slovenije so Francozi razkrili, kako so pomagali varovati Evropo pred napadi ene zadnjih komunističnih armad na njenih tleh.
Osebno ne verjamem preveč v teorijo, da je virus COVID 19 nastal povsem naključno na neki tržnici v kitajskem Wuhanu, od koder se je potem razširil na ves svet. Njegove zloglasne lastnosti – nova vrsta, za katero ni zdravilo in cepiva, povrh vsega se zelo lahko širi in je tudi precej smrtonosen – dajejo slutiti, da bi prej nastal v kakšnem vojaškem laboratoriju, saj se širi hitreje od požara. In težko bi bilo zgolj s simulacijo novodobne kuge sprožiti takšen globalni infarkt. A to sedaj niti ni več pomembno – dejstvo je, da so številne oblasti po Evropi reagirale prepozno in lahko sedaj odpravljajo posledice, kolikor je mogoče. In to velja tudi za Slovenijo. Posledica tega so nepriljubljeni vladni ukrepi, ki pa so žal nujni, da se prepreči najhujše, saj bi lahko nenadzorovano širjenje virusa povzročilo zelo hude posledice. Za primerjavo: prva znana oblika kuge je leta 541 v tedanjem Konstantinoplu (danes Carigrad oz. Istanbul) terjala deset tisoč življenj dnevno! Visoka stopnja nalezljivosti in zahrbtnost širjenja virusa ima zelo podobne posledice: praktično nihče nikjer ni več varen, niti v samoizolaciji ne. Mar nas to ne spominja na kruto ugotovitev, ki jo je znani italijanski literat Giovanni Boccaccio – njegova domovina sedaj ječi pod bremenom novodobne korona-kuge – zapisal v svojem monumentalnem delu Dekameron? »Ta nadloga je v srca mož in žena zasejala velik strah in grozo, bratje so zapustili brate, strici nečake, sestre svoje brate in v mnogih primerih žene svoje može. Toda najhuje /…/, očetje in matere so zavračali negovanje in pomoč lastnim otrokom.« Takšna praksa ločevanja med ljudmi pomeni samo eno: da je virus, pa naj se sliši še tako neznanstveno, okultnega izvora. Hudič se v grščini ne imenuje zaman diabolos, torej tisti, ki deli.
Žal se tudi slovenska politika glede tega ni kaj dosti spremenila. Marsikdo se bo spomnil, da tudi v času vojne za Slovenijo ni prišlo do popolnega poenotenja, ampak se je že takrat zgodila t. i. peta kolona, pa naj bo to pisanje urednika Dnevnika ali pa čudaška akcija LDS, ki je krivdo za agresijo JLA na Slovenijo vrgla kar na tedanjo Demosovo vlado. Tokrat gredo nekateri še dlje. In tu ne gre več za posameznike, kakršen je denimo Blaž Zgaga. Je pa nekaj zagotovo res: politično podzemlje je zaslutilo, da je nepriljubljenost vladnih ukrepov lahko dobro sredstvo manipulacije z javnim mnenjem, kar bi lahko privedlo tudi do novih vstaj (ne glede na varnostno utemeljeno trenutno prepoved javnega zbiranja). A takšen nastop političnega podzemlja ne pove kaj dosti o vladi, ampak bolj o tistih, ki sedanje izredne razmere izrabljajo za politikantski boj, kar spominja na drugo svetovno vojno, ko je KPS izrabila okupacijo za izvedbo stalinistične revolucije.
Osebno mi je jasno samo eno: iz te godlje nas sedaj lahko reši le še Bog. Za takšen obrat pa je potrebno tudi nekaj ponižnosti. In priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Niti pred epidemijo, niti pred njenimi posledicami, ki se bodo pokazali v globalni gospodarski krizi. Šele ob spravi z Bogom se bomo lahko uspešno uprli infarktu sveta, ki je nastal zaradi zloglasnega in večno nepredvidljivega koronavirusa.
