Piše: Dr. Janez Juhant
Ob nepremišljenih, svojevoljnih ter za državljane in narod škodljivih odločitvah sedanje levičarske oblasti se mnogi sprašujejo, kam to pelje in kako se temu zoperstaviti. Najbolj preprost odgovor je drugič voliti drugače, zdaj pa ne le potrpeti, pač pa dolgoročno delati, da bo čim manj ljudi nasedalo praznim obljubam. Izbirati socialnopolitično, gospodarsko in predvsem vrednotno izkazane osebe, ki so to potrdile z javnim delovanjem in bodo dajale upanje in pogum.
Pogoj je seveda, da imamo tudi sami enak vrednotni sistem in ne nasedamo mamljivemu videzu, da se da na lahko brez dela (z goljufijami) obogateti. Če je v nas ta drža, bomo tudi pri odgovornih prepoznali realne pogoje osebnega in družbenega delovanja, utemeljenega na vrednotah in enakih merilih za vse. Gre za osnovno načelo, ki sta ga npr. izpostavila v petkovi oddaji Dobro jutro RTV Slovenija studia Koper – ki je tudi sicer strokovno na nivoju –, Mojca Kukanja Gabrijelčič in Marko Juhant glede vloge staršev in učiteljev pri vzpostavljanju življenjske sreče pri otrocih. Starši in učitelji vzgajajo z zgledom in besedo, če imajo sami ustrezne vrednotne temelje. Zato ameriški komunitaristi v nasprotju z liberalci, ki trdijo, da so dovolj obvezujoča družbena pravila, za stabilnost družbe zahtevajo etične osebnosti. Tudi pri nas vidimo, da samo pravila oziroma zakoni ne delujejo, ker politiki nimajo etične drže ter kršijo pravila in zakone. Ni torej zdrave družbe, če ni vrednot pri starših, učiteljih, politikih …
Ehrlich je vedel, da najbolj širimo krščanstvo z dejavno osebno vero in etično poštenostjo. Postmoderni slogan »vse gre« preprosto ne more ohranjati in vzdrževati družbe, saj primeri neetičnih politikov vodijo v propad ne le družbe, pač pa celo človeka. V prejšnjem režimu je deloval sistem prisilne moralnopolitične neoporečnosti, ki je zahteval samo servilno držo do vladajočih, ne pa osebne moralne poštenosti. V demokraciji pa ne gre za prisilo, pač pa za umni uvid in etično soglasje za sprejemanje in vzdrževanje uredb, ki jih vzdržuje in ohranja le moralno krepostna osebnost. Če vodilni tu zatajijo, družba propada. Za to je treba vzgajati vse državljane. V tranzicijskih državah pa nekateri zavestno javno širijo slogan o koruptivnosti politikov, da se ustvarjata zmeda in javno mnenje, da so itak vsi enaki. Zato organi pregona vpletenih v korupcijo ne preganjajo in si jih vodilni, kot je primer v policiji, pri nas skušajo podrediti, da jih ne bodo preganjali. Na drugi strani vplivneži ljudi z moralno integriteto z mediji in celo s sodnimi procesi skušajo predstaviti kot moralno sporne. Tako iščejo madeže pri ljudeh Cerkve – tudi tam, kjer jih ni – in sodstvo celo preganja nedolžne, da bi ustvarili videz splošne pokvarjenosti.
O zadnji dokončni pravnomočni oprostitvi duhovnika Franca Klopčiča mediji niso poročali. Ko je iz trte izvita obtožba prišla na sodišče, pa so mediji obširno poročali o njegovi domnevni krivdi in ga javno očrnili. Tudi v drugih primerih vidimo dvojna merila in pristranost medijev pri poročanju. Ne gledam POP TV, a so me opozorili na najnovejši prispevek o p. Rupniku, ki je maševal v rimski cerkvi. Ob prispevku sem se spraševal o sorazmernosti zadeve. Vemo, da p. Rupnik živi v Rimu in so zanj pristojni odgovorni reda v Rimu in drugo vodstvo Cerkve v Rimu ter je trkanje na vrata pri jezuitih v Ljubljani in pri drugih odgovornih samo napihovanje zadeve in obračanje pozornosti na »grešno Cerkev«.
Ista medijska hiša pa ignorira zadeve FOTOPUB in premierjeve posle v tujini, kar bo bolj prizadelo državljane kot omenjeni primer. A če ni etičnih meril, ostaja le politikantki pristop, ki si ga je na TV Slovenija privoščil ugledni Jeffrey Sachs, ki bi kar žrtvoval Ukrajino – ne pa svojih ZDA – za to, da bi bil v Evropi mir, pri čemer je vprašljivo, če bi tak mir dejansko dosegli, saj bi Putin šel ob popuščanju dalje. Češki sociolog in teolog Tomaž Halik je ostro protestiral proti »mirovnemu shodu« v Berlinu in protestnike pozval, naj protestirajo proti nečloveškemu nasilju ruske vojske nad Ukrajinci.
Ob obletnici te vojne se lahko le zgledujemo po pogumnih Ukrajincih, kar sta potrdila tudi naša dopisnika Valentin Areh in Jure Tepina, ki občudujeta hrabro uporno držo naroda, ki se bojuje za svoj obstoj. Za svoj obstoj si prizadevajo pri nas tudi upokojenci, ki bi jih številni radi podredili, ne da bi jim dali to, kar jim gre. A očitno se bomo morali odločneje postavljati za svoje vrednote vsi, če hočemo preživeti. Naj bo to osebni pa tudi skupni družbeni postni premislek in odločitev za ukrepanje.
