Če ne štejemo nemških in italijanskih vojaških poveljstev, smo imeli Slovenci med II. svetovno vojno dve vladi in dva vladarja: londonsko begunsko vlado s kraljem Petrom II. Karađorđevićem in domači AVNOJ oziroma NKOJ, ki ju je predstavljal maršal Josip Broz Tito (in v okviru katerih je delovala OF). Roosevelt, Churchill in Stalin so predlagali, da bi si v Jugoslaviji po vojni kralj in maršal, četniki in partizani (v ozadju pa Angleži in Rusi) razdelili oblast pol na pol (“fifty-fifty”). Prišlo je celo do sporazuma med Titom in Šubašićem, vendar je bil prvi spretnejši: 1. oktobra 1944 so jugoslovansko oziroma srbsko mejo (na Titovo pobudo ali vsaj z njegovim dovoljenjem) prestopili Rusi, in poleg Nemcev pregnali tudi Mihailovića; ostalo ozemlje, ki naj bi bilo pod zahodnim vplivom, pa so Anglo-Američani – razen Trsta – pustili domačim komunistom, pri čemer so jim celo pomagali/dopustili uničiti opozicijo, med drugimi tudi svoje liberalne privržence, kot so bili npr. Furlan, Nagode in Sirc.
V Jugoslaviji je običajni partijski (enopolni, centralistični) diktaturi v šestdesetih letih sledilo nekakšno dvovladje. V bistvu in osrčju enostrankarskega sistema se je skrival pluralizem republik. Josipu Brozu Titu so nasprotovali slovenski, hrvaški in srbski “liberalni” predsedniki republiških vlad. Tito je odpravil tudi to dvovladje. Po balkanskih labirintih je potem prišlo novo dvovladje: poleg vlade oziroma izvršnega sveta, ki mu je bila naložena skrb za banalne reči, kot so finance in različni ideološki aparati, je delovalo tudi predsedstvo, ki je poleg izbranih kimavcev vsebovalo trdo jedro jugoslovanske države: vojsko in politično policijo. V Beogradu je bil prvi predsednik predsedstva Tito.
V Sloveniji je leta 1990 postal predsednik predsedstva Milan Kučan, poleg predsedstva pa je bila izvoljena tudi Peterletova vlada. Na prvem sestanku s Peterletom je Kučan v skladu z jugoslovansko tradicijo hotel vplivati na izbor državotvornih ministrov: notranjega, obrambnega in zunanjega, vendar je bil Demos na tej točki neomajen. Demos je nameraval odpraviti novo dvovladje s tem, da je v ustavi dosegel zmanjšanje pristojnosti predsednika republike. Ne glede na to, da mu je bila dodeljena vloga protokolarnega predsednika, se je Kučan v procesu osamosvajanja tako rekoč osamosvojil. V tujini, celo v ZDA so – vse do mednarodnega priznanja pa še kakšno leto potem – imeli republiškega predsednika oziroma predsednika republike za vrhovno oblast.[1]
Milan Kučan (Foto: STA)Ne glede na vse ustavne varovalke smo imeli v Sloveniji deset let (1993-2002) kohabitacijo oziroma nekakšen dvopolni sistem: z vlado in uradom predsednika. Voditelja dveh centrov moči, ki sta bila v marsičem skladna, v marsičem pa navzkriž, sta bila Janez Drnovšek in Milan Kučan. Tekmovanje se je v glavnem končalo, ko je predsednik republike postal Drnovšek, zaostrilo pa se je, ko je na njegovo mesto prišel Danilo Türk. To, kar je deloma uspevalo Kučanu, je pozneje popolnoma uspelo Türku, čigar urad so pozorni opazovalci označevali kot “glavni štab”. Kamen spotike oziroma zanimivost Türkovega vladanja je bila zagovarjanje “pridobitev socializma”, usodni spodrsljaj pa brezbrižnost do nepokopanih žrtev povojnega nasilja. Z Borutom Pahorjem kot predsednikom republike – potem, ko je nehal biti predsednik vlade – se je dvovladje v glavnem nehalo oziroma se je na neki način preobrazilo. Ta preobrazba izvira iz Demosovega časa, nekoliko pa je povezana celo z nesrečnim dvovladjem med II. svetovno vojno.
Na prvo sejo Demosove/Peterletove vlade, ki je zasedala v veliki temačni dvorani v prvem nadstropju Gregorčičeve 27, je prišel tudi Emil Milan Pintar, ki so ga komunisti določili za predsednika “vlade v senci”. V dvorani je bilo veliko sedežev in veliko prostora, saj so bili na sejah prejšnjih vlad navzoči novinarji, najrazličnejši sekretarji in uradniki, tako, da se nam navzočnost opozicije sprva niti ni zdela nenavadna. Vendar smo kmalu, zdi se mi, da že na prvi seji, sklenili, da navzočnost vlade v senci, na seji dejanske vlade ni zaželena. Pintar je 12. decembra 2004 za 24ur.com pojasnil, da so prvo vlado v senci ustanovili v zelo kritičnih trenutkih, ko je Demos prišel na oblast in ko je Lojze Peterle oblikoval novo vlado. “Jaz sem z njim sklenil dogovor in naša naloga oziroma želja je bila, da pomagamo pri strokovni obdelavi dokumentov in trajala je do tistega usodnega jutra, ko je jugoslovanska armada zapustila vojašnice v Sloveniji in takrat sem sporočil Peterletu, da vlado v senci ukinjamo, ker je pomembnejši nacionalni element,” je dejal Pintar.
Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine SlovenijePo tem dogodku o vladah v senci dolgo ni bilo ničesar slišati, šele Dejan Židan je konec leta 2011 dal vedeti, da obstajajo “strici iz ozadja”, s čimer je hotel protestirati zoper omejitev, ki je čakala Jankovićevo vlado. Da v ozadju deluje “globoka država”, je bilo mogoče brati, poslušati in gledati v vseh slovenskih medijih, prav natančno pa tudi ta naslov oziroma sestava nista bila nikoli pojasnjena. Pravzaprav ni težko uganiti, za kaj gre.
Gre za neformalno skupino/združenje/forum, ki deluje v ozadju slovenske t.i. leve politike. To praviloma niso uradni predstavniki t.i. levih strank in večinoma niso njihovi funkcionarji, ampak skupina, ki skrbi za “pridobitve socializma”.[2] Veterani iz svinčenih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, partijski in policijski zaupniki, kapitani državnih podjetij… oblikujejo koalicije, personalne kombinacije, navodila za vlade t.i. levih oziroma ne-desnih strank; predvsem pa igrajo kadrovski šah ali – bolje rečeno – družabno igro Monopoly. Sestavljajo sezname najbolje plačanih služb, ki jih glede na zasluge ali sorodstvene zveze dodeljujejo drugim zagovornikom “pridobitev socializma”. V primeru, da po volitvah pride do primerne večine, podpirajo vlado. V primeru nezanesljive večine iščejo primerna nadomestila in dopolnila. V primeru poraza, ki ga ni mogoče spremeniti v zmago, organizirajo vstaje, demonstracije, medijske umore, šikane, kampanje “neodvisnih” intelektualcev in “nevladnih” organizacij, predvsem pa različne ovadbe, obtožnice in sodne procese. Najnovejši prijem so t.i. kolesarske demonstracije. V primeru t.i. desnih vlad ali ne-levih vlad se v Sloveniji praviloma in večinoma vzpostavlja pravo dvovladje, ki ni razmerje med vlado in opozicijo, ampak med vlado in združenjem za zavarovanje pridobitev socializma. Vlada v senci ni opozicija, ampak mnogo več.
Slovenija je doslej veliko in marsikaj prispevala v zakladnico političnega ustvarjanja, predvsem na področju dvovladja. Potreben bo poglobljen razmislek o slovenskih “vstajah” in drugih nemirih, ki značilno – tako kot nekatera gibanja med svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju – odklanjajo klasično politiko in demokracijo. Toda podobni in podobno nevarni procesi potekajo tudi drugod, npr. v ZDA, v Franciji, Nemčiji, Italiji, Španiji, celo v Srbiji…
Posebno pozornost zasluži negotovost, s katero so se po vsem svetu soočili socialisti in levičarji. Socialisti/komunisti si spričo izginjanja in pomanjkanja klasične klientele, kot je bil proletariat, ustvarjajo novo klientelo z migranti, z različnimi ekološkimi in manjšinskimi gibanji, kot je npr. LGBT. Nekateri, npr. nemški socialni demokrati si pešanje svoje politike razlagajo z vzponom individualizma. Toda vse to dogajanje je skladno s parlamentarizmom in demokracijo. Problem je v nezaupanju do parlamentarizma, v grafitu, ki se pojavlja tudi na slovenskih pročeljih: VOLITVE SO FARSA.
Dr. Dimitrij Rupel
[1] Pisec teh vrstic pogosto uporablja sintagmo “pridobitve socializma”, ki izvira iz davnega pogovora s pokojnim in slavnim slovenskim pesnikom Matejem Borom. V začetku osamosvajanja je bil najbolj zaskrbljen, kaj se bo zgodilo s pridobitvami socializma, med katere je štel tudi svojo hišo na Gorenjskem.
[2] Ko je bil slovenski veleposlanik v Washingtonu (1997-2000), je pisec teh vrstic s težavo prepričal Belo hišo, da je zanjo ustrezen slovenski sogovornik (“opposite number”) predsednik vlade, ne pa predsednik republike. Za primer je navajal nemški primer, ki ne dopušča dvoma o tem, da je sogovornik ameriškega predsednika nemški kancler.
