Piše: Dr. Andrej Umek
Namen te kolumne je opozoriti na nezdružljivost evropske, če hočete, zahode civilizacije in marksizma, ki se zadnjem času manifestira kot kulturni marksizem. Da bi bili definiciji obeh pojmov jasni, bom uporabil definiciji, podani v literaturi. Definicijo evropske civilizacije razumem v smislu znanega britanskega filozofa Bertranda Russlla.
To je civilizacija, ki je na območjih, kjer prevladuje, v Evropi in Severni Ameriki, človeku posamezniku omogočila v svetovnem merilu najvišji življenjski standard, demokratično družbo in spoštovanje človekovih pravic. Ta družba na eni strani ohranja svoje moralno-etične vrednote in se na demokratičen način prilagaja sedanjim in predvidenim spremembam. Cilji in metode dela kulturnega marksizma so odlično opisani v knjigi Alejandra Peñe Escluse . Njegov cilj je uvedba komunističnega »raja« na zemlji, za katerega sta značilna ekstremno nizek življenjski standard in brutalni teror samooklicane avantgarde nad vsem drugim prebivalstvom. Tako kot klasični komunisti, kot so bili Lenin, Stalin, Tito idr., tudi kulturni marksisti za prepričevanje svojih nasprotnikov uporabljajo likvidacije in koncentracijska taborišča. Med obema skupinama pa je ta bistvena razlika, da so klasični komunisti verjeli, da jim bodo nasprotja v družbi zahodne civilizacije omogočila komunistično revolucijo in prevzem oblasti, nato pa bodo lahko to družbo preoblikovali po svojih želj in potrebah. Kulturni marksisti pa se zavedajo, da v prihodnosti revolucionaren prevzem oblasti ne bo več mogoč, in tudi če bi ta kje uspel, bi se država čez čas vrnila v krog zahodne civilizacije, tako kot se je to zgodilo z Vzhodno Evropo. Ugotovili so popolno nekompatibilnost zahodne civilizacije in marksizma. Zato so si kot primarni cilj zadali rušenje temeljev evropske civilizacije.
Temelji zahodne civilizacije so bili vsaj po mojem mnenju položeni že pred tisočletji. Sledilo je dolgotrajno in postopno izboljševanje in poglabljanje osnovnih konceptov – ne vedno brez korakov v napačno smer – skozi antiko, renesanso, razsvetljenstvo vse do današnjih dni, ko smo v Evropski ljudski stranki ta koncept izrazili v programskem določilu, da se zavzemamo za svobodo vsakega posameznika, ki je omejena samo s svobodo nekoga drugega. Začetke in osnovo tega koncepta pa vidim v Desetih božjih zapovedih. Ko je Mojzes pripeljal Izraelce čez Rdeče morje iz egiptovske sužnosti, so bili svobodni. Med njimi je vladal kaos in niso bili sposobni živeti drug z drugim. Da bi lahko zaživeli kot skupnost – narod, izvoljeno ljudstvo, jim je bog dal deset zapovedi. Prav na tem začetku še danes temeljita evropska civilizacija in kultura – modrost Zahoda. In če si prikličemo v spomin Deset božjih zapovedi, ni težko ugotoviti, da so nekatere od njih, npr. ne ubijaj, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga, v jasnem nasprotju z marksističnimi cilji, kot so definirani v Komunističnem manifestu.Ti vsebujejo revolucijo, ubijanje torej, in po njej nacionalizacijo, krajo torej, itd. Zato je družba, kot jo načrtujejo marksisti komunisti nekompatibilna s koncepti zahodne civilizacije.
Do tega spoznanja je prišel tudi italijanski komunist Antonio Gramsci. Ugotovil je, da je komunistična revolucija v Rusiji uspela zaradi primitivnosti okolja in njegove nepovezanosti z evropsko kulturo. Zato je predvideval, da komunistična revolucija v Srednji in Zahodi Evropi ne more uspeti. To njegovo spoznanje dokazuje tudi dejstvo, da je jugoslovanska komunistična revolucija uspela, ker je bilo njeno izhodišče v Bosni, primitivnem okolju torej, ki ni bilo polno integrirano v evropski kulturni prostor. Kot prepričan marksist je Gramsci, ker se je zavedal, da komunistična revolucija v Evropi ni mogoča, začel iskati alternativno pot v komunistični »raj«. Predlagal je napad na evropsko civilizacijo in rušenje njenih temeljev, kar naj bi končno vodilo v komunistično družbo. Njegovo osnovno zamisel je prevzela in jo nadgrajevala Frankfurtska filozofska šola s Herbertom Marcusejem, Theodorjem Adornom idr. Ta mutacija Marxovega nauka ja dobila ime kulturni marksizem, njena taktika je namesto klasične maksistične revolucije kulturna vojna. Privrženci kulturnega marksizma v Južni Ameriki – nekdanji kubanski predsednik Fidel Castro, sedanji brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva in vodja Venezuele Nicolas Maduro – so za promocijo svojih idej ustanovili Forum São Paulo, o katerem je izčrpno pisal zgoraj omenjeni Peña Esclusa. Njihovi dosežki pa so tudi jasno vidni tako na Kubi kot tudi v Venezueli. Na žalost se tudi v Evropi kar nekaj političnih strank in gibanj zavzema za ideje in prakse kulturnega marksizma. Zdi se mi, da pri tem prednjačijo prav stranke sedanje vladne koalicije. Naj omenim samo napad na nacionalno državo in predvideno davčno reformo, ki je dejansko nacionalizacija na drugačen način.
Naj sklenem s trditvijo, da smo Slovenci soočeni z dilemo kulturni marksizem ali evropska civilizacija. Če se odločimo za prvo, bomo sledili Kubi in Venezueli v splošno revščino in pomanjkanje ter brutalno zatiranje vseh drugače mislečih. Odločitev za evropsko kulturo in evropski način življenja pa pomeni, da ostajamo v vsakem pogledu integralni del Evrope, njene demokracije in gospodarske uspešnosti. Ta odločitev, vsaj po mojem mnenju, sploh ne bi smela biti težka, saj je logična posledica naših preteklih stremljenj in prizadevanj. Vendar pa sama odločitev ne zadostuje, skladno z našo proevropsko odločitvijo moramo tudi ravnati.
