2.9 C
Ljubljana
četrtek, 8 decembra, 2022

Čas, ko je zdrava kmečka pamet dobila brco

Piše: Gašper Blažič

Ko sem pred dobrimi dvajsetimi leti šele vstopal v družbeni in medijski prostor, sem bil kot katoličan – ker tega pač nisem skrival – kaj hitro označen za nekakšnega sovražnika znanosti in napredka, ker sem pač zaupal ideologiji, ki nima na vesti samo inkvizicije, križarskih vojn in čarovniških procesov, pač pa menda tudi zatiranje znanosti. Marsikateri sogovornik mi je tudi podtaknil, češ da jaz mislim, da je Zemlja ravna. To je bila pač cena tega, da sem se tu in tam javno uprl tezi, da bo krščanstvo izumrlo, ker bosta znanost in napredek rešila vse težave in bodo vsi ljudje spontano postali ateisti, ker bodo lahko opustili takšne umetne nadomestke, kot je religija.  

Ko se danes spomnim na te čase, se moram skoraj smejati ob tem, kaj vse se je dogajalo in kaj vse sem moral požreti. Takrat mi je marsikdo prilepil celo oznako »črnuh« (ker duhovniki pač hodijo okoli v črnih talarjih – no ja, že takrat jih skoraj nisem nikoli videl v tem, vsaj v Sloveniji ne, v Rimu je pač nekoliko drugače). Ne vem, če bi danes, v dobi, ko je levičarstvo zaznamovano z gibanjem »Black Lives Matter«, še kdo upal uporabiti to nedvomno rasistično oznako. Nekje po letu 2000 je v naš družbeni prostor le za kratek čas pljusknil iz ZDA prinešen trend delitve med kreacioniste in evolucioniste – vendar ga je tudi dokaj hitro pobralo, ker v našem prostoru pač nismo imeli fundamentalistov, ki bi svetopisemsko poročilo o stvarjenju sveta razlagali dobesedno. Ne glede na to se mi je v tem času zgodilo, da mi je tedaj neka študentka matematike, ki se je sicer deklarirala za katoličanko, vrgla v obraz, da sem kretenski zaguljen kreacionist. Za študenta teologije ravno prava oznaka, mar ne? Ne glede na to, da je teologija sama po sebi sinteza vere in razuma. No, potem pa je levičarska Mladina objavila simpatičen intervju s slovenskim učiteljem verskega pouka na avstrijskem Koroškem, ki je tudi hitro pojasnil, kako je z evolucijo in znanostjo v odnosu do Svetega pisma. In je bilo tudi debate na relaciji evolucija vs. kreacionizem hitro konec.

Da je Zemlja ravna, nisem seveda nikoli trdil. Res pa je, da tudi nikoli nisem bil vernik v znanost. Tudi medicinsko ne. Zavedam se pač njenih omejenosti, ki so bile v času španske gripe še precej hujše kot danes. V znanosti se pač dogajajo tudi neetične stvari, tudi zlorabe. To je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Zato osebno nikoli nisem bil kakšen zagret vernik v znanost, ki lahko reši vse. Tovrstni politični mesijanizem, ki se je napajal iz znanstvenega marksizma, mi je bil pač tuj. In še danes mi je tuj. Zato se tudi zavedam, da ima medicina svoje meje in stranpoti, da zdravila ne pomagajo vedno in imajo lahko stranske učinke. To seveda ne pomeni, da bi začel zato odklanjati medicino kot takšno. V življenju sem pač doživel marsikaj – tudi kakšno čudežno ozdravljenje, ki se s stališča uradne medicine ne bi moglo zgoditi. Katoliška Cerkev, ki ji tudi pripadam, ima med svojimi sedmimi zakramenti tudi zakrament bolniškega maziljenja, za katerega imam občutek, da ga velikokrat ljubosumno čuva zgolj za čas slovesa s tega sveta. Ima pa tudi molitve za ozdravljenje, zlasti notranje, torej duhovno, vendar jih uporabljajo le kakšne karizmatične molitvene skupine. Ker pa je znan izrek, da milost predpostavlja naravo, molitev ne izključuje zdravnikov pri pomoči bolnikom – prav nasprotno: Sveto pismo večkrat omenja celo zdravnike, mednje je sodil tudi evangelist Luka, ki o Jezusovih čudežnih ozdravljenjih poroča najbolj izčrpno.

Sam si sicer ne bi nikoli mislil, da bomo v dobi razuma padli v sočasno uporništvo proti znanosti in razumu. To, kar je bila za zagovornike sekularizacije še nekaj let nazaj nedotakljiva svetinja, namreč znanost in napredek, je v času covid19 postalo prekletstvo. Celo do te mere, da moramo zaradi tega vsake toliko časa prenašati strahotno pocestno rogoviljenje novodobnih nasprotnikov znanosti, ki so še včeraj očitali ideološkim nasprotnikom mišljenje o Zemlji kot ravni plošči. Tu ne gre za to, ali je protest dovoljen ali ne. Gre za to, da je duh razdora dokončno ušel iz steklenice, nova ločnica razdora pa ni več tam, kjer bi jo pričakovali, namreč med levico in desnico, med partizani in domobranci. In tu sploh ne gre več za cepljenje kot tako, gre za povsem druge stvari, namreč za odnos človeka do stvarnosti. Danes je glavna tema cepljenje, jutri bo že kaj drugega, problem pa bo isti. In zelo zanimivo je, kako stranka »Resnica« – ime je res pomenljivo – v letaku problematizira predvsem eno vrsto cepiv in sicer tisto, ki je etično veliko manj sporna od vektorskih cepiv, ki so zato lahko potencialno bolj škodljiva za človeka. Zato se lahko upravičeno vprašamo ne samo, kdo stoji za Zoranom Stevanovićem, ampak tudi, kakšno je v resnici njegovo duhovno ozadje. Ne glede na to, da ima podporo t. i. katoliških tradicionalistov, pa tudi nekaterih drugih katoličanov, ki ne zaupajo niti papežu niti škofom.

Če je epidemija covid19 kaj razkrila, je predvsem to, kako odraslo znamo reagirati na takšno situacijo. To, kar se je dogajalo septembra letos na kakor protestnih shodih ob sredah, je še najbolj spominjalo na obnašanje drhali. Če smo na prvem takem protestu mislili, da je vso stvar pokvarilo samo nekaj izgrednikov (ki naj bi bili, pomislite, celo plačani od SDS), je bilo na tretjem shodu zadnjo nedeljo v septembru jasno, da je vrag vzel šalo. Poročilo Policijske uprave Ljubljana namreč poroča, da so udeleženci neprijavljenega shoda iz Ljubljane naredili pravo džunglo, ovirali promet in se celo prerivali s policisti, zato policija ni imela druge izbire, kot da razpusti shod in napove uporabo prisilnih sredstev v primeru neupoštevanja navodil. Ne glede na to je kaos v slovenski prestolnici trajal več ur in šele, ko se je dobro stemnilo, se je stanje nekoliko umirilo. Si predstavljate, kakšen hrup bi v MSM medijih nastal, če bi na takšen način protestirali udeleženci shodov, ki jih je pred dobrimi petimi leti organiziral Odbor 2014 pred ljubljanskim sodiščem?

Ob tem seveda ne morem tudi mimo incidenta, ki se je tisto popoldne zgodil sredi Ljubljane, ko je policija pridržala novinarja. Iz ogleda posnetka je bilo razvidno, da je razmeroma mlad človek (z izkaznico PRESS okoli vratu) začel z odrivanjem (prej je samo vpil), kar kaže na to, da je šlo za namerno provokacijo, katere cilj je bilo javnosti prikazati, da v času Janševe vlade živimo v policijski, celo totalitarni državi. Marsikdo iz izkušenj ve, da je v kaotičnem času, ko so policisti v stanju izredne mobilizacije, zelo nespametno s provokacijami drezati vanje. Še bolj pa to velja za varnostnike, ki so praviloma še bolj dovzetni za provokacije in večkrat lahko prekomerno uporabijo silo. In vse skupaj se je dogajalo le streljaj od kraja, kjer se je pred leti zgodila tragedija, ko je varnostnik z udarcem ubil mladoletnika. Zagotovo bi morali organi varnosti paziti na prekomerno uporabo sile, a po drugi strani podobno velja za tiste, ki naj bi bili novinarji, dejansko pa nastopajo v vlogi provokatorjev.

Za konec pa še premislek: zakaj določene države že odpravljajo ukrepe? Zaradi visoke precepljenosti. To seveda ne pomeni, da se lahko prav vsi cepijo – obstaja kategorija ljudi, ki bi ji moralo zdravstvo odsvetovati cepljenje. Glede na to, da smo bili kmalu po rojstvu in kasneje v otroštvu cepljeni proti nekaterim boleznim, se velja vprašati, ali bomo protestirali tudi proti temu? Očitno smo res v dobi, ko zdrava kmečka pamet odpoveduje – ali bolje: mnogi so se ji prostovoljno odpovedali. Na žalost bomo posledice tega čutili vsi. In jih že čutimo.

P. S.: Glede na čas, v katerem smo, sem se kot komentator odločil, da se iz te sfere vsaj začasno umaknem. Tako da je vsaj v letošnjem letu to moja zadnja kolumna.

Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine