V naši državi je videz, da se vse zgodi slučajno, nehote, po nesreči, po spletu okoliščin, zaradi zunanjih dejavnikov, zaradi naravnih danosti ali naravnih katastrof. Vendar videz pogosto vara. Teorija zarote? Ste se nasmehnili? Verjamem, vsi vemo, da če želiš speljati zaroto dobro, ne smeš zadev prepustiti naključju. Dogajanje pred volitvami in po njih kaže na planirano zaroto. Lahko pa smo osupli, da tokrat le-ta poka po vseh šivih. Nič ni več tako, kot je bilo. Glavni zarotniki so se postarali, mlajšim, ki so jih postavili za svoje naslednike, pa zadeve polzijo iz rok. Nesposobnost ali borba za čim boljše mesto pri koritu? Čas nam bo odgovoril tudi na to vprašanje. Sama sem prepričana, da je to dvoje sicer močno povezano. Med “princi” poteka borba za primat, kot v vsaki opičji družini, mladi in malo manj mladi samci bijejo bitko, večje ali manjše rane so utrpeli že vsi, strah, da izgubijo primat in s tem izbiro do samic in najboljše hrane, pa je vse večji.
Ker se pred kamerami bolj ali manj smešijo kandidati za ministre nove vlade, je bilo potrebno pozornost ljudstva preusmeriti s kandidatov, ki dobivajo pozitivna mnenja, pa so naknadno sicer zamenjani, saj vedo, da so ta mnenja vredna manj kot papir, na katerem so napisana. In tako se iznenada pojavi “primer Šiško”. Andrej Šiško, kandidat za predsednika Slovenije, za katerega sem že takrat povedala, da bi uspel pobirati in pritegniti kar nekaj glasov, se je v predsedniških soočenjih izkazal za še eno frakcijo levice, nacionalsocialistično. Da ga podpira ZZB, je jasno tudi iz video posnetka člana te organizacije, ki se bori za ohranjanje vrednote “vse je naše”, ne da bi se takrat kdorkoli ob to obregnil. Če ZZB podpira Andreja Šiška, naj ga podpira. Hudič je vzel šalo, ker je med tokratnimi rekreativci, ki so imeli nekakšno urjenje, po mojem v nabiranju gob, tudi nek mlajši član, ki naj bi posnetke skupine tudi naredil in jih objavil na spletu. Član stranke, ki je zmagala na volitvah in ki ji je bila zmaga že tretjič zapored dobesedno ukradena. Sedaj mediji Šiška povezujejo s stranko SDS, čeprav je Šiška in njegovo rekreativno nacionalistično lovsko-nabiralsko druščino policija in obveščevalna služba odkrila ravno na podlagi posnetkov, ki jih je objavil član SDS. Torej lahko zaključimo, da je SDS infiltrirala svojega člana v skupino v želji, da bi jo končno potratna obveščevalno-varnostna služba odkrila?
Pa še nekaj je potrebno prikriti, in sicer nekaj, kar bistveno bolj ogroža našo ustavno ureditev kot “nabiralci gob” Andreja Šiška. Vmešavanje predsednika ZZB Tita Turnška v avtonomijo novinarskega in zgodovinarskega dela, ki sta mu podlegla direktor javnega zavoda RTV Slovenija Kadunc in “varuhinja gledalčevih pravic” Ilinka Todorovski. Ali sta oba, samo eden ali nobeden člana SDV, sodelavca ali vira, zame ni toliko pomembno. Na tak položaj se pride vedno in izključno s preverjenim pedigrejem. Če nista, so bili njuni starši, ali sorodniki, ali partnerji, ali pa sta bila preverjena in je bila ugotovljena njuna več kot gotova lojalnost.
36 sitih pripadnikov
Kot bomba je priletela tudi zahteva stranke Levica, zapisana in podpisana kot koalicijski program vseh tistih petih strank, ki s to šesto ničesar nimajo, da bodo obdavčili vse državljane, ki imajo po njihovo več kot prebivalci Venezuele. Nacionalizacija, vpijejo poslanci v državnem zboru, ne da bi se zavedali, da imamo Ustavo RS in vrsto podpisanih deklaracij in konvencij, ki varujejo zasebno lastnino. Bilo bi smešno, če ne bi uspeli s svojimi bolnimi idejami navdušiti množice lenih, neodgovornih, nesposobnih in tistih, ki ne znajo drugače poskrbeti zase … Ti bodo vedno na strani tega, da je potrebno vzeti sposobnim in dati nesposobnim. Vsakemu po njegovih potrebah, predvsem pa vzeti vsakemu, ki ima več.
Kako se torej v množici idiotizmov, s katerimi se srečujemo, še preden je vlada sestavljena, spopasti? Zelo enostavno. Ljudem preko medijskega spina serviraš, da Andrej Šiško ruši ustavno ureditev RS. Ne rušita je stranka Levica in koalicijska pogodba petih, njej sorodnih strank z grožnjo po nacionalizaciji. Ne, ruši jo Šiško s 36 “gošarji”, ki v podobi tistih s Kotnikove hodijo po gozdu. Niti približno niso tako natrenirani kot migranti, ki prihajajo k nam preko celotne mejne črte s Hrvaško, Italijo … Ne, gre za skupino moških, ki so očitno dobro hranjeni in jim izlet v gozd, ki bi trajal vsaj 2 uri, vzbudi volčjo lakoto. In zato je v programu, ki smo ga prebrali, tudi golaž. Prazna vreča ne stoji pokonci. Če je uradna Slovenska vojska gola in bosa, verjetno tudi lačna, kot slišim, ima neuradna slovenska varda 36 sitih pripadnikov.
Foto: STA
Ker je prisotnost Andreja Šiška na zborovanju v Metliki dejansko upravičene proteste domačinov razvodenela, je lahko vsem jasno, v čigavem interesu se potika 36 odraslih, neoboroženih in na golaž pripravljenih moških po slovenskih gozdovih. Urjenje salafistov v okolici Ljubljane je bilo Sovi in OVS prikrito, dokler jih niso opozorili avstrijski varnostni organi. Tudi po tem niso ugotovili, da bi šlo za kaj več kot druženje družin, od katerih so moški pač namesto nogometa igrali med dvema ognjema. Nekaj drugega je tale zadeva s Šiškom. In mislim, da bi bil gospod Kurz prvi, ki bi odreagiral na poziv, naj se jim pridružijo tudi avstrijski Štajerci, če bi bilo na zadevi kaj resnega.
Ker so mediji hitro ugotovili, da s tem ne bodo uspeli odvrniti pozornosti ljudstva od sestavljanja nove vlade, ki poteka v duhu “človek, ne jezi se”, so v petek vsi dnevniki namenili uvodno novico prestavitvi oz. prenosu Aljaževega stolpa na popravilo v dolino. Gre za 1,9 metra visok stolp, ki so ga otvorili 22. avgusta 1895. “Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kvišku s pokom, mi zapojemo Ave maris stella, potem Triglav moj dom in otvoritev je bila končana,” se je Aljaž, ki naj bi takrat pel kleče, objemajoč stolp in s solzami v očeh, spominjal odprtja. O tem, da je Jakob Aljaž od občine za 1 goldinar kupil vrh Triglava, da bi ga ohranil slovenskega, seveda ni bilo govora. Novinarsko poročanje seže do helikopterja in ljudi, ki so se slikali s stolpom po njegovem pristanku. Nekatere je prenos Aljaževega stolpa v dolino spomnil na pristanek Apolla 11 na Luni in znane besede: “To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.” Če že ne za človeštvo, pa vsekakor za Slovence, saj kdor ne skače, ni Sloven’c, a ne?
Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem, pa se da povezati tudi z Andrejem Šiškom. Verjamete?
Družbeno vlogo sokolstva je Miroslav Tyrš, ki je ustanovil in vodil prvo telovadno društvo Sokol v Pragi, povezal z narodnoobrambnim oziroma emancipacijskem delom in porajajočim se češkim (in slovanskim) nacionalizmom. Tyrš je izhajal iz stališča, da je “vsa zgodovina stvarstva vobče in človeštva posebej večen boj ‘za bitje in obstanek’, v katerem podlegne in izgine, kar ni za življenje sposobno in je celoti na potu”.
Torej, večen boj za bitje in obstanek. Ta boj je splošni naravni zakon, ki so mu podrejeni narodi in različne družbe, kajti človek je del narave in podvržen naravnim zakonom. V luči tega zakona so narodi fizično podlegli, brž ko so telesno in duhovno ali moralno ostareli oziroma ko so v svoji kulturi zanemarili telesnovzgojne in moralne vrednote (to lahko sedaj opazujemo v Evropi). Tyrš je poudarjal, da “samo zdrava in delavna sedanjost jamči narodom bodočnost”, ne pa “najsijajnejša preteklost”, “da gredo narodi nazaj, kadar ne gredo naprej, da znotraj odmirajo, in da splošni tek dogodkov samo spravi s pota, kar je že tako prhlo, kar nima več vrednosti v splošnem življenju”. Ne gre zanemariti tudi njegovega opozorila, “da je tudi vsak narod izginil le po lastni krivdi svoji”, da “narod izgine oziroma pade ne ob svoji čilosti”.
Aljažev stolp v svoji najgrši preobleki, ki je, k sreči, preteklost. (Foto: Arhiv Nova24TV)
Slovenci so se telovadbe, ne pa politične zavesti, zavedali že pred ustanovitvijo Sokola, saj je konec julija 1862 po Ljubljani zaokrožil poziv “Zdrava duša v zdravem truplu”.
Kmalu zatem pa je bilo po zgledu češkega Sokola ustanovljeno Gimnastično društvo Južni Sokol, katerega starosta je postal kasnejši župan Costa. Zanimivo je, da telovadno društvo ni bilo zgolj telovadno. Društvo je bilo opredeljeno kot vsenarodna nadstrankarska svobodomiselna organizacija, dostopna vsem Slovencem. Njegovi člani niso smeli biti pripadniki stranke, ki bi nasprotovala sokolskemu kulturnemu in političnemu programu. Sokoli tako niso smeli biti člani, ki so pripadali Slovenski ljudski stranki. Sokolsko delovanje je bilo narodno-obrambno in demokratično, zato ne čudi, da se je priključilo OF, po vojni pa se preimenovalo v TD Partizan. Če prevedemo v današnji jezik, šlo je za telovadno društvo, nadvladno in nadstrankarsko, demokratično, izključujoče le za člane Slovenske ljudske stranke. In navkljub želji, da bi imel “zdrav duh v zdravem truplu”, nisi smel nasprotovati političnemu programu društva. Zveni kaj znano? Telovadno društvo Sokol z njegovim političnim in izključevalnim programom lahko mirno povežemo s Šiškovo rekreativno vardo.
In kje je povezava Jakoba Aljaža s Sokoli, komunisti in torej današnjim dnem? Himna društva Južni Sokol je bila Hej Slovenci, katere besedilo in melodijo je prvi objavil Jakob Aljaž v svoji pesmarici. Ta himna je kasneje postala himna nekdanje SFRJ, vse do samostojne Slovenije. Himna je bila seveda prevod himne češkega Sokola, sicer slovaškega avtorja Sama Tomášika. Zato v njej stokrat prepete besede, ki jih še dandanašnji ne razumem: “Grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke”. V demokratični, ljudski republiki, ki je temeljila na bratstvu in enotnosti in svobodi, pa je bila seveda izpuščena sledeča kitica;
Bog pa gromo-vladni
nam podal je dar jezika,
da pač nihče na tem svetu
nič nam ne podtika,
Bo naj kolikor ljudi
tolkanj črtov na sveti,
Bog je z nami, kdor prot’ nam,
ga če Perun podreti.
O tej kitici seveda ne učijo niti v šoli niti za šalo. Ker je še kako pomembna. Tedaj, tako kot tudi danes. Morebiti danes še bolj. In tako, vidite, je Jakob Aljaž povezan z Andrejem Šiškom in njegovim telovadnim društvom. Preko, v socializmu delno prepovedane, himne telovadnega društva, ki so ga iz Sokol preimenovali v Partizan. Ker, jasno, partizan ni bil sokol.
Med tem časom pa se poslanci igrajo igro »človek ne jezi se«, da bodo nadaljevali z igranjem »slepe miši« in »monopolijem«, mi pa bomo padali pod ukrepi kot domine.
Zaključila bom optimistično, z zadnjo kitico Hej Slovenci:
Bratje, mi stojimo trdno
kakor zidi grada,
črna zemlja naj pogrezne
tega, kdor odpada.
Lucija Šikovec Ušaj
