Piše: P.J.
V Metelkovem domu v Škocjanu na Dolenjskem je danes potekal pogovorni večer, na katerem je namestnik glavnega in odgovornega urednika Demokracije Metod Berlec gostil raziskovalca in publicista Rada Pezdirja in Igorja Omerzo.
Gre za dogodek v okviru Demokracija Magazin Toura oziroma Vseslovenske turneje Založbe Nova obzorja, na kateri ta v različnih slovenskih krajih prireja pogovore z avtorji knjig, ki jih je nedavno izdala. Med njimi je tudi uspešnica ekonomista Rada Pezdirja »Vzporedni mehanizem globoke države«, v kateri avtor na podlagi arhivskih gradiv opisuje delovanje udbo-partijskega vzporednega ekonomskega sistema, ki je v Sloveniji onemogočil zdravo tranzicijo. Prav tako bo beseda tekla o knjigi Igorja Omerze Velikani slovenske osamosvojitve in UDBA.
Najprej je navzoče pozdravil župan občine Škocjan Jože Kapler.
Igor Omerza je najprej povedal, da se je z raziskovanjem Udbe začel zares ukvarjati, ko je prva Janševa vlada zakonsko odprla arhive Udbe. »Praktično so takrat vsi podprli zakon,« pove Omerza, a ko je napisal prvo knjigo, so ugotovili, da je še vedno dovolj dokumentov in so jih ponovno želeli omejiti. Z referendumom so potem to ustavili in so danes še vedno odprti. »Našel sem še toliko materiala, da sem napisal 17 knjig. Nekatere stvari so 100-odstotno uničene, druge pa so 100-odstono ohranjene,« pove Omerza. Tako je nastala tudi knjiga oziroma poglobljena analiza na podlagi 10.000 strani arhivskih dokumentov o kriminalnih temeljih teritorialne obrambe in NLB.
Omerza: “Udba je vedno zmagala”
Omerza je omenil tudi knjigo Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države, »knjigo vseh knjig«, kot jo poimenuje Omerza, saj v njej opisuje pošastni udbovski sistem vzporedne ekonomije in omrežji, ki so ugrabila državo vse od leta 1945 do današnjih dni. »Pezdir gre čez arhive Udbe v današnji čas.« Kar ga razlikuje od pisanja Igorja Omerze, saj se ta v svojem pisanju drži striktno udbovskih dokumentov. »Vse moje knjige so politično kriminalni trilerji, ki so nastali na podlagi pristnih arhivskih dokumentov,« poudari Omerza ter doda, da se vse te kriminalne zgodbe in tragične zadeve končajo žalostno, kjer razrešitve ni, saj je Udba v njih vedno zmagala. »Pišem zato, da se te stvari ne bi več ponavljale.«
Omerza je nato prebral spisek vseh svojih knjig. Med njimi so, njegova prva knjiga z naslovom Edvard Kocbek: osebni dosje st. 584, ki je izšla leta 2010, Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, 88 stopnic do pekla: kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, JBTZ: čas poprej in dnevi pozneje, Kliči u za umor, Karla: Udba o Dragi, Veliki in dolgi pohod Nove revije, 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana, Boris Pahor: v žrelu Udbe, Udba in akcija Sever, Temna stran Dela: osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov, Pravi obraz Janeza Stanovnika, Velikani slovenske osamosvojitve in UDBA, 1. del in druge. Prav v slednji Omerza z anatomsko natančnostjo prvič pred slovensko javnostjo razkriva vse podrobnosti največjega političnega umora v slovenski zgodovini. Gre za zahrbtni vosovski umor prof. Lamberta Ehrlicha, velikega slovenskega rodoljuba in očeta ideje o samostojni in zedinjeni Sloveniji, ki ga je Edvard Kardelj ukazal umoriti, ker je bil odločen nasprotnik stalinizma in hkrati pomembna osebnost v slovenskem katoliškem taboru. Skupaj s prof. Ehrlichom bi moral pasti tudi Ciril Žebot, a ga je srečno naključje rešilo gotove smrti.
Ciril Žebot sam ni dočakal tako želene samostojne Slovenije. Je pa Omerza sodeloval pri izidu njegove knjige, to je knjige Spomini v vrtincu, v končni obliki imenovani Neminljiva Slovenija, ki je izšla konec leta 1988 pri Mohorjevi založbi v Celovcu. Gre za drugačen pogled na polpreteklo zgodovino, kot je bil ta zapovedan in možen v socialistični Sloveniji.
Omerza in Pezdir sta se naključno srečala v Arhivu RS, skupaj pa je nato nastala knjiga o kriminalnih temeljih teritorialne obrambe in NLB. Kot je povedal Pezdir, je v arhiv prišel zaradi raziskovanja ekonomskih omrežij, ki so ugrabila slovensko gospodarstvo. »Vedno se pojavlja eno in isto podjetje iz Lihtenštajna,« pove Pezdir in doda, da je potem, ko je naročil prvo gradivo, videl, videl, da gre za presek partije in Udbe s tem podjetjem. Pezdir je tako preko arhivskih dokumentov videl, da so partijske strukture preživele in ugrabile slovensko tranzicijo v procesu privatizacije NLB.
Zgodbe t.i. Slivnikove četice dejansko držijo
Raziskovanje Omerze in Pezdirja je imelo vedno več presečnih množic, ker so iste osebe nastopale v ekonomiji kot v kriminalnih zgodbah o Udbi. V obeh primerih so nastopali isti udbovski obrazi. Tak primer je Janez Zemljarič, ki preko vodje agentov Udbe postane uspešen obraz ekonomije.
Tako Pezdirjeva knjiga Vzporedni mehanizem globoke države dokaže, da zgodbe t.i. Slivnikove četice dejansko držijo. »Leta 2007 so dokumenti Udbe, ki so se nahajali v arhivu Sove, dejansko prišli Arhiv RS. In Slivnik je imel prav. Vsa zgodba je še bolj divja, kot jo je sam opisoval. Danes osebno menim, da bi bilo preveč riskantno, če bi te dokumente Slivnik takrat imel.«
Spomnimo. Knjiga zajema obdobje med letoma 1945 in 2020 in razkriva delovanje doslej prikritega vzporednega mehanizma v slovenski ekonomiji. Avtor razkriva doslej neznan svet udbovske ekonomije in vzporednega bančništva, ki se kot hobotnica razpreda po slovenski ekonomiji in se skriva po različnih davčnih oazah, vse dokler ne napoči zlom sistema in se vrne v tranzicijo.
Omerza ob tem opozori na pomemben del, ki ga sta ga leta 2015 dobila od vdove po Bojanu Podbevšku, pokojnemu kriminalistu, ki je to raziskoval. Omerza pove, da so visoki udbovci leta devetdeset hodili v Švico in so tam urejali finančne stvari. Imeli so v lasti igralnice, ki so jih upravljali preko italijanske mafije, del tega denarja se je stekal na švicarske račune in te račune so v Švici urejali ti fantje. Ta denar se potem prenese v demokratično Slovenijo. »Ivan Eržen je kot načelnik Udbe hodil v Švico. Danes se ukvarja z energetiko v Švici,« še pove Omerza in doda, da ogromno stvari ne bomo nikdar vedeli in so tako že zastarale. »Vseeno pa sva prišla do nekih številk in podatkov.«
Pezdir je nato razložil, kako se je oblikovala struktura pred padcem berlinskega zidu. »V igralnicah so imeli dve službi, poleg igralniške tudi posojilniško, ki jo je ‘imela čez’ italijanska mafija. Udba ni sama odločala, kaj bo naredila. Vsi ukazi so prihajali z vrha Partije. Ta je zahteval, da igralništvo poteka tako, da se izvaja z italijansko mafijo. 30 odstotkov tega denarja je prihajalo na švicarske račune,« razloži Pezdir in ob tem ugotavlja, da se je ta organiziran kriminal v Italiji končal tako, da so njihovi mafijci po zaporih, naši pa so se uspešno transformirali v velike gospodarstvenike. »Sodelovanje Udbe preko partije z italijansko mafijo imamo dobro komentirano. Politika, ki sodeluje s kriminalnim podzemljem pa je velika sramota. Če bi imeli vpogled v pošastno realnost pred letom ’90, ne bi bil nihče nostalgičen za temi časi.«
Omerza: Kakšna je to država, ki mora sodelovati s kriminalom podzemljem, da gospodarsko uspe?
Omerza se ob tem sprašuje, kakšna je to država, ki mora sodelovati s kriminalom podzemljem, da gospodarsko uspe? »Ker so izbrisali podjetniško elito, so jo morali zamenjati s kriminalnimi skupinami. Uničili so ekonomsko bazo.«
V nadaljevanju sta gosta razložila razlike med republiško in zvezna Udbo. Pezdir je poudaril, da sta potekali legalna in ilegalna ekonomija. »Leta 1948 postane tretji odsek 1. oddelka SDV ekonomski oddelek Udbe, ki ga vodi Niko Kavčič preko podjetja Continental.« Ilegalna trgovina je potekala tudi preko trgovanja s cigareti. Kot še pove Pezdir so na področju šverca republiške Udbe delovale samostojno, s pogojem, da se denar nakazuje v Švico, 1 odstotek pa je šel v zvezno Udbo. Postali so dokaj samostojni, kar se kaže tudi v sporih med republiškimi Udbami, med drugim med slovensko in hrvaško Udbo, saj sta obe želeli trgovati z Italijo na področju šverca cigaret. Prav tako so morali prepustit celoten trg z narkotiki Makedoncem. »Slovenska Udba je postala primer kako delati trgovino s švercem,« je jasen Pezdir.
Gosta omenita ime Eda Brajnika, ki je od vosovskega likvidatorja, preko desne roke Rankovića, postal tudi most z Mosadom.
Omerza razloži, da je datum 13. maj 1944 dan, ko Tito ustanovi Ozno. »Ozna sodeluje pri povojnih pobojih. Potem nastane Udba oziroma SDV.« Marca 1946 tako nastane 6 republiških Udb in 2 pokrajinski. »Slovenska je specifična, ker meji na Zahod, zato je pokrivala migracije. Zvezna Udba pa je pozorno spremljala akcije republiških.«
15. avgusta 1941 pa je bil ustanovljen VOS. »VOS je čisto slovenska zadeva, morilska organizacija. Obrazi VOS pridejo kasneje v Ozno.« KOS pa je bil vojaška zadeva. »Vse je šlo v Beograd. Tudi po osamosvojitveni vojne so vse odpeljali tja. Če bi se arhivi v Beogradu odprli, bi izvedeli marsikaj več, tudi o procesu JBTZ.«
Pezdir: Chisea je bil znotraj strukture KOS zadolžen za zadolževanje v Casinojih, na spisku pa ga je imela tudi slovenska Udba
Omerza še omeni tako imenovane dvoživke, ki so bile tako agenti Udbe kot KOS. Med njimi je bil tudi brat zloglasnega Zdenka Roterja, Zoran Roter. Pezdir pa znamenitega Eugenia Chieso.
Tako zapiše Pezdir v eni od svojih kolumn: Eugenio Chiesa je bilo fiktivno ime človeka, ki je pobegnil iz Italije in v Jugoslaviji dobil državljanstvo. Preden je postal Eugenio Chiesa, je bil znan kot Aldo Fanelli, njegovo pravo ime pa je bilo v resnici Luigi Ciccarelli. Chiesa je bil pripadnik italijanske mafije, natančneje beneške podružnice sicilijanske mafije, in je v njenem imenu in za njen račun vodil obe omenjeni posojilnici, torej zgoraj omenjeni italijanski državljani so bili v resnici pripadniki italijanskega organiziranega kriminala. Chiesova kariera se je končala okoli leta 1993, ko je Italija zahtevala njegovo izročitev, njegov šef Felice Maniero pa je bil obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Beneška mafija pa nikakor ni bila zgolj benigna ekstenzija sicilijanske mafije, saj je opravljala precej resne posle z narkotiki in cigaretami. Starejši kriminalistični inšpektorji vam znajo povedati, da se je prek obeh slovenskih igralniških posojilnic dejansko pral denar, ki je prihajal iz trgovanja s heroinom.
Chiesova zgodba pa se ne konča na relaciji italijanska mafija–slovenski igralnici. Chiesa je med junijem in decembrom 1971 po nalogu Silva Gorenca, tedanjega visokorangiranega pripadnika SDV, s pomočjo Maria Subana (še enega poslovnega sopotnika SDV, ki je bil v Trstu zaprt zaradi trgovanja z narkotiki) tihotapil cigarete v Italijo in jih tam predajal neugotovljeni kriminalni združbi, zaslužek od šverca cigaret pa se je vračal v SDV (več o Chiesovi vlogi v Gorenčevi akciji tihotapljenja cigaret si lahko preberete v Arhivu Slovenije; fond 1931, tehnični enoti 2136–2137). Chiesa je bil v imenu SDV tudi operativec v znameniti akciji premeščanja vatikanskega bančnika Calvija, ki so ga kmalu po tem, ko mu je SDV omogočila prehod čez Slovenijo, našli obešenega pod londonskim mostom.«
Tako je bil Chisea znotraj strukture KOS zadolžen za zadolževanje v Casinojih, na spisku pa ga je imela tudi slovenska Udba. Pezdir še doda, da je na Hrvaškem dominiralo udbovsko podjetje INA, v Srbiji Genex, pri nas pa holding Safti s Tržaško kreditno banko na čelu. Medtem ko so KOS zanimala predvsem podjetja, povezana z vojaško industrijo, kot so jeklarska podjetja, podjetje Iskra itn. Vse arhive KOS so odpeljali v Beograd.
Omerza: Cerarjeva vlada je zamudila podpis sporazuma z Beogradom, da se arhivi KOS odprejo
Omerza je ob koncu ugotavljal, da je Cerarjeva vlada zamudila podpis sporazuma z Beogradom, da se ti arhivi odprejo. Prav tako pa je kriminalni način privatizacije družbenega premoženja ostal brez sodnega epiloga.
»V čem je bil problem leta ’90? Demos ni imel politične moči, prav tako so bili nekateri v Demosu proti temu. Bučar je takrat rekel, da je lahko lustracija samo preko njegovega trupla,« je razlagal Omerza ter opozoril, da so takrat morali državo delati: »In smo morali iti enotno v slovensko osamosvojitev. Zato nismo morali narediti bolj odločnega preseka s propadlo državo.«
Ob koncu je Pezdir povedal še nekaj besed o primeru Farrokh, ki ima svoj začetek leta 1979 v iranski revoluciji: »Ta nam pove, da slovenske institucije ne delujejo in ne opravljajo svoje naloge. Kaže na močno delovanje vzporednega mehanizma, ki deluje mimo zakonov regulacij ter internih predpisov.«
Pogovor si lahko ogledate spodaj:
