31.9 C
Ljubljana
petek, 30 julija, 2021

Nekdanji generalni direktor policije Jože Romšek: »Policija v primeru protivladnih protestov gotovo ravna zakonito in strokovno.«

Piše: Metod Berlec

O stanju v slovenski policiji, policijskem delu v času epidemije novega koronavirusa, protestih, policijski stavki in objavi policijskih plač smo se pogovarjali z upokojenim generalnim direktorjem slovenske policije Jožetom Romškom.

DEMOKRACIJA: Gospod Romšek, od sredine leta 2005  do začetka 2009 ste bili generalni direktor policije, se pravi, da stanje in razmere v policiji verjetno še danes dobro poznate. Kako je voditi tako velik sistem?  Če se ne motim, je v vašem času policija štela približno 10.000 pripadnikov.

ROMŠEK: Kot zainteresiran državljan spremljam dogajanje v državi in v državnih institucijah, tudi v policiji. Moram reči, da ko sem decembra leta 1982 nehal z delom v organih za notranje zadeve, nisem nikoli zares mislil, da bom še kdaj oblekel uniformo. Osebne in profesionalne izzive sem našel drugje, v študiju prava, učenju tujih jezikov in delu najprej na obrambnem področju, kasneje pa tudi na pravnih, finančnih in kadrovskih področjih državne uprave. Splet naključij je pripeljal do tega, da sem sredi leta 2005 prevzel vodenje policije. Seveda sem moral pred tem prestati zahteven vsebinski postopek pred natečajno komisijo Uradniškega sveta, kar je bilo zaradi spremenjene zakonodaje kasnejšim direktorjem prihranjeno.

Vodenje velikega operativnega sistema je izjemno težak zalogaj, saj je vsak generalni direktor/direktorica policije močno vpet/ vpeta med kladivo in nakovalo stroke in politike.

No, izziva se nisem ustrašil, čeravno sem pričakoval resne probleme. Nisem se zmotil. Vplivneži znotraj in zunaj sistema so od vsega  začetka povzročali težave. V spregi z levimi političnimi opcijami in novinarji so se začele vrstiti afere. Modus operandi, poglavitni akterji in bogate nagrade za ključne povzročitelje, je povsem enak pri aferi Depala vas, aferi Patria kot pri vrsti drugih manj odmevnih afer, ki pa niso nič manj škodljive za družbo kot celoto.

Hitro sem ugotovil, kdo so ljudje znotraj policije, ki so delovali v nasprotju s strokovnimi in moralno-etičnimi pravili. Razrešeni in premeščeni so bili brez odlašanja, čeprav sem se zavedal, da bom deležen maščevanja in pritiskov. Toda v bistvu se nisem obremenjeval s tem, saj sem kot pravnik prav dobro vedel, kaj počnem. Nisem bil eksistenčno odvisen od policije, niti ni bil v policiji zaposlen nihče od mojih bližnjih sorodnikov. Ni se mi bilo torej treba ozirati na to, komu se bom ali komu se ne bom zameril.

Nisem se ustrašil niti kazenskih ovadb, ko sem bil vedno »ob pravem času« ovaden. Seveda so bile vse po vrsti zavržene, vendar kasneje to nikogar ni več zanimalo, saj so že same medijsko razvpite objave dosegale želene cilje.

Menim, da bi morali tisti, ki so odgovorni za spremembo kazenske zakonodaje, na novo definirati kaznivo dejanje krive ovadbe, saj je lahkotnost vlaganja neutemeljenih kazenskih ovadb postala neke vrste »športna« disciplina. Ni mi namreč znano, da bi bil kdo doslej obsojen zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe.

No, čez čas sem si oblikoval ekipo, s katero sem lahko delal. Pretežna večina najožje ekipe je korektno opravljala naložene naloge in zagovarjala stroko. Samo manjšina je že sredi leta 2008, nekako ob začetku afere Patria, pričela obračati plašč po vetru.

Kakor koli že, nikomur nisem ničesar zameril, ponosen pa sem, da sem na tem vročem stolu zdržal najdlje od vseh do sedaj.

DEMOKRACIJA: Je bil eden glavnih projektov v vašem času vstop v schengensko območje, do katerega je prišlo decembra 2007, ali nemara aktivnejši pregon gospodarskega kriminala?

ROMŠEK: Šele po kadrovski konsolidaciji na vrhu policije smo se lahko lotili dela. Resno delo na področju gospodarskega in organiziranega kriminala, vstop Republike Slovenije v schengensko območje, opravljanje manj znanih, toda zelo pomembnih varnostnih aktivnosti ob zamenjavi tolarjev v evro, predsedovanje Svetu EU, zavarovanje državnih interesov na južni državni meji, izboljšanje zelo slabega stanja na področju materialno-tehničnih zadev policije so bile naše poglavitne naloge poleg vseh drugih seveda. Treba je bilo poskrbeti za številne primere s področja gospodarskega kriminala, ki so več let nerešeni ležali v predalih ene od policijski uprav. Konkretnih vzrokov za to nisem razčiščeval, kar še danes močno obžalujem.Čakala nas je delna reorganizacija, saj je bilo iz policijskega proračuna potrebno odklopiti Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Zaposlen je bil policijski vikar, poskrbljeno je za duhovno oskrbo tistih policistov, ki to želijo.

V času slovenskega predsedovanja je bil zame poseben izziv vodenje skupine EPCTF (European Police Chiefs Task Force). To je bila neformalna skupina policijskih šefov EU. Namen teh sestankov je bil izboljšanje operativnega sodelovanja med policijskimi šefi in policijami EU. To možnost sem odlično izkoristil. Z večino teh ljudi imam še vedno osebne stike oziroma lahko pridem do njih brez posebnih zadržkov.

DEMOKRACIJA: Vse od nastopa te vlade je Aleš Hojs kot notranji minister pod drobnogledom dominantnih medijev. Vsaka njegova kadrovska poteza se problematizira. Naj navedem zapis na spletni strani 24ur.com, ki se zdi kot spletna stran t. i. globoke države v policiji: »Čistka se je začela praktično s prvim dnem vladanja, ko je morala oditi generalna direktorica Tatjana Bobnar, ki jo je najprej nasledil Anton Travner, zdaj je v. d. Andrej Jurič. Sledile so razrešitve …« Kot da novi minister ali generalni direktor policije ne bi smela izbrati kadrov, ki jim zaupata …

ROMŠEK: »Na Zahodu nič novega!« bi lahko odgovoril z naslovom znamenite knjige, ki jo je napisal Erich Maria Remarque.

Za vsako zamenjavo in prerazporeditev sem bil deležen povsem enakih očitkov, pri čemer se je vedno zlonamerno pozabilo na vzroke zanje in to, da zaradi tega nihče ni bil eksistenčno ogrožen. Nihče ni izgubil službe! Tudi v primeru menjav, ki jih je opravil minister, se to ni zgodilo. Nasprotno, nekateri so v drugih sistemih dobili še boljša delovna mesta!  Torej gre za privilegije, ki si jih na drugih področjih družbenega življenja in dela, na primer v gospodarstvu, niti v najlepših sanjah ni mogoče predstavljati!

Kateri koli minister ali predstojnik organa v sestavi ima nedvomno pravno podlago, pravico in odgovornost, da si ustvari ekipo, za katero ocenjuje, da bo z njo uspešno kos izzivom, ki jih prinaša vodenje enega najtežjih resorjev v državi. Osebno bi sicer želel, da bi bilo zamenjav na vrhu policije čim manj.

Je pa treba že v kali zatreti prepričanje posameznikov, ki že dolgo »sedijo« na dobro plačanih delovnih mestih in menijo, da jim slednja brezpogojno pripadajo, ne da bi jih kdo sploh smel vprašati po rezultatih njihovega dela. To pa ne velja samo za policijo, temveč tudi za druge državne organe.

Gotovo je izjemno težko najti primernega človeka, ki bi bil pripravljen za relativno majhno plačo zasesti delovno mesto generalnega direktorja policije, zavedajoč se vseh težav in posledic, ki jih ta položaj prinaša. Nima neposredne operativne moči pri preiskavi konkretnih kaznivih dejanj, ima pa znatne pristojnosti na organizacijskem in kadrovskem področju, kar ima lahko močne posledice na vsebino policijskega dela, tudi na morebiten nepooblaščen pretok informacij. Prav zaradi tega mora biti generalni direktor policije človek z znanjem in izkušnjami, ki se ne boji za svojo eksistenco, ki ni nikomur ničesar dolžan, je trdnega značaja in posebnega zaupanja vredna oseba in ni nujno, da je vse življenje delal samo znotraj sistema notranjih zadev in policije. Temu primerno bi predlagal spremembo sistemske zakonodaje z uvedbo mandata za direktorje policijskih uprav in morebiti tudi za komandirje policijskih postaj.

Nekdanji generalni direktor policije, Jože Romšek. (Foto: Polona Avanzo)

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na dogajanje, povezano z Nacionalnim preiskovalnim uradom? Ob njegovi ustanovitvi pred desetletjem − mislim, da je začel delovati 1. januarja 2010 − smo od njega veliko pričakovali, a se zdi, da so bila ta pričakovanja, orevsem glede pregona najbolj zahtevnega gospodarskega kriminala, močno pretirana …

ROMŠEK: Jeseni 2008, ko sem se vračal s službene poti na Finskem, mi je eden najožjih sodelavcev, ki me je spremljal, začel razlagati, da se jim je porodila ideja o ustanovitvi nacionalnega preiskovalnega urada. Pazljivo sem ga poslušal in nisem ničesar komentiral. Vse skupaj se mi je zdelo precej nenavadno, saj na vsakodnevnih operativnih kolegijih ni bilo nikoli govora o ustanovitvi takšne institucije znotraj sistema policije. Vedno se je zagovarjala samo enotna in hierarhično urejena policija.

No, kakor koli že, Nacionalni preiskovalni urad je tu z vsemi prednostmi in slabostmi. Ne želim se opredeljevati niti za niti proti, šteti bi morali samo rezultati dela. Kot sem nekoč že javno rekel, podpiram vsako organizacijsko spremembo znotraj policije, ki bi prinašala učinkovitejše delo z dobrimi rezultati, kar je edino strokovno merilo za obstoj ali neobstoj nekega policijskega podsistema. Zadnjo besedo pri tem bo vsekakor imel zakonodajalec oziroma vladajoča politika, kar je povsem normalno za države s parlamentarno državno ureditvijo.

DEMOKRACIJA: No, nedavno je še sodišče poseglo v kadrovanje na NPU …

ROMŠEK: Če sem pravilno informiran, sodba upravnega sodišča ni vsebinska, temveč proceduralne narave, ker se je delodajalec ob razrešitvi skliceval na nepravilno pravno podlago. Ni bilo prvič, da so zadeve na sodišču padale zaradi proceduralnih napak, pri čemer bi bilo dobro vedeti, ali so bile narejene namerno, iz malomarnosti ali zaradi neznanja.

Naj samo spomnim na »založeno« depešo v primeru Patria, ko nihče od kriminalistov ni odgovarjal za storjene napake, ali pa na policista, ki je predsedniku vlade javno grozil z umorom. Po odločitvi delovnega in socialnega sodišča ga je policija morala znova zaposliti. Ne glede na to je treba vsako resno grožnjo, ki jo izreče policist, posebej grožnjo z orožjem, temeljito obravnavati in nemudoma sprejeti ustrezne ukrepe!

DEMOKRACIJA: V času epidmije novega koronavirusa je delo policije še posebej zahtevno, saj morajo nadzorovati spoštovanje ukrepov za omejitev virusa. Pri tem smo priča številnim polemikam o policijskih pooblastilih in domnevno premalo domišljenih vladnih ukrepih, ki jih je menda težko nadzorovati. Kaj menite o tem menite?

ROMŠEK: Delo vlade in policije je zelo zahtevno, toda pravilno! Namreč, še nikoli doslej se nismo srečali s tako obsežno in grozečo nevarnostjo, ki bi nas tako močno ogrožala. V boj z epidemijo smo se spustili brez vsakršnih izkušenj. Španska gripa, ki je razsajala ob koncu prve svetovne vojne in kosila po naših deželah zlasti med mlajšo populacijo, je zaradi razpada Avstro-Ogrske vsaj na območju današnje Slovenije ostala skoraj neraziskana.

Moj osebni vtis je, da se pravila obnašanja in ravnanja v času nevarne epidemije premalo upoštevajo. Zato bi pozval vse, da vladne ukrepe spoštujemo, kajti pandemije drugače zlepa ne bomo ukrotili.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da v osrednjih medijih nastopajo vedno isti »strokovnjaki« za policijska pooblastila? Recimo Miroslav Žaberl … 

ROMŠEK: Hvala bogu živimo v demokratični državi, kjer ima vsakdo pravico, da svobodno izraža svoja stališča in mnenja, tudi javno. Stvar uredniške politike medijev pa je, komu bodo dali javno besedo. Od tega je nesporno odvisna njihova verodostojnost in verodostojnost tistega, ki  javno nastopa. Sam nimam težav s tem, če kdo argumentirano zagovarja drugačna stališča, kot jih imam jaz. Pošteno pa bi bilo, da bi bila izbira nastopajočih vsaj v državnih medijih, ki jih plačujemo mi vsi, bolj uravnotežena.

DEMOKRACIJA: Praktično smo vse od nastopa te vlade priča protestom proti njej. Pri tem poslušamo očitke leve opozicije, da je vlada avtoritarna, da spreminja Slovenijo v policijsko državo, da policija preveč strogo ukrepa proti protestnikom in tako dalje. Kako gledate na te očitke? Ob tem je zanimivo, da so v levih medijih angažirali  celo nekdanjega načelnika Tajništva za notranje zadeve in Uprave javne varnosti v prejšnjem totalitarnem komunističnem režimu Janeza Winklerja. V intervjuju za Dnevnik se je tako v začetku decembra zgražal nad ograjami, ki jih pred protesti pred parlament postavlja policija, hkrati pa modroval,  kako humano je milica ravnala ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so izbruhnile silovite študentske demonstracije. Pri tem seveda ni niti z besedo omenil, da je glavni del umazanega posla v prejšnjem režimu namesto milice pogosto opravila že Udba, ki je bila politična policija režima …

ROMŠEK: Policija v primeru protivladnih protestov gotovo ravna zakonito in strokovno. Ravno policija je v naši državi največkrat nadzorovan sistem izvršilne veje oblasti. To je tudi prav, da se razumemo! Ne verjamem pa, da bi v primeru, če bi policija nepravilno ali celo nezakonito izvrševala svoja pooblastila, odpovedale vse nadzorne institucije države. Prejšnja država seveda takih mehanizmov, razen partijskega nadzora, ni imela.

Slišati je bilo, naj bi protivladne demonstracije inscenirala kar policija sama. Vsekakor neresna izjava, vredna zapisa v Pavlihovi pratiki. Neresne, celo smešne so izjave, da so varovanje visokih komunističnih predstavnikov Jugoslavije v Ljubljani uspešno opravili s petimi miličniki in da so težke probleme študentskih demonstracij s konca 60. let prejšnjega stoletja reševali na izrazito human in miroljuben način.

Pred časom mi je v roke prišla knjiga z naslovom Cavazza, biografski roman. Odlična knjiga izpod peresa pisateljice in publicistke Vesne Milek, ki je izšla leta 2011 pri Študentski založbi v Ljubljani. Knjiga je vredna posebne pozornosti in branja. Opisuje trdo življenjsko pot meni najljubšega slovenskega igralca. Na 130. strani knjige je podrobno opisana brutalna intervencija slovenske milice ob študentskih demonstracijah konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v Ljubljani. Nočem navajati citatov iz knjige, da mi ne bi kdo očital, da sem jih iztrgal iz konteksta. Naj si zapisano vsak sam prebere in si ustvari svoje mnenje.

A kot da tega ne bi vedeli na nacionalni televiziji, ko so v enem od nedeljskih večerov v najbolj gledanem terminu z gostom razpredali  in občudovali »humano« ravnanje milice v tistem času.

DEMOKRACIJA: Naj malo preskočiva. Morda se motim, a nekako se mi zdi, da se v Sloveniji stavke policistov dogajajo po osamosvojitvi vedno takrat, ko smo priča krizi vlade ali poskusom rušenja vlade, seveda predvsem desnosredinske!?

ROMŠEK: Ob spremljanju vseh aktualnih dogajanj v družbi in na podlagi lastnih izkušenj bi se človek gladko strinjal z vašo ugotovitvijo. Naj navedem samo en primer. Ko je politično-medijski stampedo v zvezi s problematiko znane romske družine dosegal vrhunec, je sindikalno vodstvo na Bledu organiziralo neke vrste sindikalni shod. Bilo je več sto udeležencev. Kaj se je dogajalo, kdo vse je bil udeležen v demonstraciji sindikalne moči in proti komu je bila uperjena, si zainteresirana javnost lahko ogleda na posnetkih, ki na internetu še vedno obstajajo. Samo nepomembna podrobnost s tega shoda. Ko je neki neznani tuji sindikalni predstavnik v angleščini pozdravljal vse navzoče, je pozdrav namenil tudi meni. Sindikalni prevajalec ga je pri javnem prevajanju gladko izpustil. Ko sem protestiral zaradi tega, sem bil najprej deležen zmedenih pogledov in odgovorov v slogu, češ, oprostite, nismo vedeli, da razumete angleško …

Pred leti sem že dejal, da bi bila organizacija policijskih stavk vse od časa neposredno pred osamosvojitvijo Slovenije do danes odlična tema za raziskovalno nalogo. Verjemite mi, da bi tako dobili odgovore na marsikatera še do danes neodgovorjena, a zelo pomembna vprašanja!

Nekdanji generalni direktor policije, Jože Romšek. (Foto: Polona Avanzo)

DEMOKRACIJA: V ponedeljek (pogovarjala sva se v petek, op. a.) se je začela stavka Policijskega sindikata Slovenije. Razlog zanjo naj bi bil enostranski poseg vlade v pravice, pridobljene s sporazumom o razreševanju stavkovnih zahtev iz leta 2018, s čimer naj bi se policistom domnevno odrekala pravica do za dva razreda višjih plač. No, hkrati je minister za notranje zadeve Aleš Hojs, kot je napovedal, zaradi tega objavil plače zaposlenih v policiji. Objavljene plače so za december. Številne se mi zdijo presenetljivo visoke …

ROMŠEK: Da, številke so v nekaterih primerih resnično presenetljivo visoke, saj posamezni zneski presegajo plače ministrov, predsednika vlade ali predsednika republike. Utemeljeno se lahko sprašujemo, ali ni to razlog za temeljito reformo plačnega sistema v javnem sektorju, ki je pred volitvami leta 2008 povzročil precej nelagodja v vseh njegovih strukturah.

DEMOKRACIJA: Kako gledate na polemike o tem, ali je bilo prav, da je minister Aleš Hojs te plače objavil? Informacijska pooblaščenka je recimo dejala, da objava ni bila protizakonita …

ROMŠEK: Veljavna zakonodaja določa, da so plače v javnem sektorju javne. Ne poznam posebnega predpisa (lex specialis), ki bi določal, da plače nekaterih kategorij delavcev v javnem sektorju niso javne. Presenečen sem nad tem, da strokovnjaki, ki na temo varnostnih sistemov, tudi policije, vedno vse vedo, niso zaznali morebitne pravne praznine v zakonodaji in je odpravili.

DEMOKRACIJA: No, stavki se ni pridružil Sindikat policistov Slovenije (SPS). Kot so dejali v SPS, pozdravljajo tri od štirih stavkovnih zahtev policijskega sindikata, s katerimi se tudi strinjajo. Stavki pa se ne bodo pridružili, saj med drugim menijo, da je ta v zdajšnjih razmerah neprimerna. Kako to komentirate?

ROMŠEK: Pravica do organiziranja in izvedbe stavke policistov je določena z zakonom, z nujnimi omejitvami seveda. Kdaj in ob kateri priložnosti se bo kateri od sindikatov odločil za stavko, je pač njegova suverena pravica. Želel bi verjeti, da stavke niso politično motivirane in da pred odločitvijo pripravijo temeljito analizo vzrokov in posledic, saj je organiziranje in izvedba stavke za vodstvo sindikata hkrati tudi velika odgovornost. Upam, da se organizatorji tega dobro zavedajo.

DEMOKRACIJA: Kako pa bi bilo treba urediti plačna razmerja znotraj policije? Na policijsko stavko se je recimo odzval tudi predsednik vlade Janez Janša. Dejal je, da potekajo priprave na reformo plačnega sistema v javnem sektorju: »Ko gre za operativni del policije, vojske in zdravstva, ga bomo izvzeli iz administrativnega dela plačnega sistema in to posebej ter bolj pravično uredili, saj imamo velika nesorazmerja glede na obremenjenost zaposlenih.« Bi bil to korak v pravo smer? Ali pa bi se s tem še bolj porušil plačni sistem v javnem sektorju, ki je v veliki meri že porušen, če se ne motim?

ROMŠEK: Nisem bil povabljen k sodelovanju pri pripravah plačnega sistema, ki je bil uveljavljen septembra leta 2008. Toda vedno sem, tudi javno, nasprotoval, da se policijska operativa tlači v isti koš z uradništvom. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem v trdi policijski operativi za majhen denar na terenu delal vrsto let in dobro vem, kakšna je razlika med delom policista na terenu in uradniškim delom v pisarni. Ideje o boljših rešitvah za operativo na vseh ravneh javnega sektorja močno podpiram.

DEMOKRACIJA: Je problem tudi pri organizacijski strukturi policije?

ROMŠEK: Tudi tu tiči problem, saj v policiji še vedno obstajajo kadrovsko-organizacijska nesorazmerja. Povedano drugače. Z različnimi vzvodi, tudi s spremembo plačnega sistema, bi morali zagotoviti, da bo čim več policistov hotelo ostati na terenu, med ljudmi, kjer jih tudi najbolj potrebujemo, in da se bo zmanjšala administrativna nadgradnja.

DEMOKRACIJA: In še za konec. Aktivno ste sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije. Kakšno Slovenijo si želite ob 30. obletnici razglasitve samostojne in neodvisne države Republike Slovenije?

ROMŠEK: Samostojna in neodvisna Republika Slovenija je bila vedno moja intimna politična opcija. S tem prepričanjem, ki mi ga je že v otroštvu vcepil ded, sem z vsem srcem, znanjem in možnostmi podprl proces osamosvajanja Republike Slovenije. Želel bi, da bi bila Republika Slovenija dobra mati vsem nam, močna navznoter in navzven, v mednarodni skupnosti, z več medsebojne strpnosti in spoštovanja!

Jože Romšek se je rodil 9. januarja 1954 v Srednji vasi pri Črmošnjicah. Od leta 1969 živi v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Mokronogu, Črmošnjicah in Semiču. Končal je Srednjo strokovno šolo z miličnike kadete v Tacnu, Višjo pravno šolo v Mariboru in Pravno fakulteto v Ljubljani. Svojo kariero je začel leta 1973 kot miličnik v Vodu za posebne naloge v okviru Čete milice, nato je v Ljubljani delal na področju zatiranja klasičnega kriminala, večinoma kot kriminalistični tehnik. Decembra leta 1982 je zapustil organe za notranje zadeve in se kot pravnik zaposlil v pravni službi Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo. Po osamosvojitvi je na Ministrstvu RS za obrambo zasedal številna odgovorna mesta. Tam je leta 1998 kariero končal kot generalni sekretar. Kasneje je bil vrsto let generalni sekretar na Ministrstvu RS za promet in direktor Servisa skupnih služb Vlade Republike Slovenije. Bil je izvoljeni predstavnik v prvi sklic Uradniškega sveta in predsednik mnogih natečajnih komisij. Je dobitnik številnih priznanj. Med 1. julijem 2005 in 8. januarjem 2009 je bil generalni direktor slovenske policije. 9.  januarja 2009 se je upokojil, nato je še dve leti pogodbeno delal kot svetovalec za strokovni institut iz tujine. Je član športno-strelske sekcije pri VSO, strasten ljubitelj starodobnih motociklov in potovanj z njimi ter raziskovalec zgodovine 17. ljubljanskega pešpolka, kjer je med prvo svetovno kot vojak služil njegov ded Janez Zajimec. Ded Janez Zajimec je bil zaveden Slovenec, velik domoljub in se je kot železničar na začetku druge svetovne vojne v okviru OF pridružil odporniškemu gibanju, vendar ne kot komunist! Fašistične oblasti so ga zaradi tega internirale v taborišče na Rabu, Gonarsu in Renicciju, nacisti so ga zaprli v taborišče Dachau, ko pa je prišel po koncu vojne domov na Orkljevec pri Mirni peči, je imel nemalo težav še s komunističnim režimom. Stari oče in mati, pri katerih sta brata Jože in Ivan odraščala, sta poskrbela za njuno domoljubno vzgojo. Oba brata imata priznan uradni status veteranov vojne za Slovenijo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine