Rok Kostomaj je na X zapisal: “Z izjemno inteligentnim sodelavcem sva se pred dnevi pogovarjala o feminizaciji šolstva. Tema, ki jo večina raje obide, ker je občutljiva in ker nihče noče biti tisti, ki bo rekel, da je cesar gol. Kaj to v resnici pomeni? Da v šolstvu že dolgo prevladuje ženska večina, ki ni več le številčna, ampak tudi kulturna. Prevladuje ženski pristop: empatičen, negovalen, pogovoren, varen do te mere, da postane brezobličen. Moška energija – direktna, zahtevna, tekmovalna, včasih tudi fizično prisotna – pa je postala sumljiva, skoraj prepovedana.
Že v izhodišču se motijo tisti, ki ponavljajo, da med moškimi in ženskami ni znatnih razlik. Razlike so ogromne in celo merljive ter dokazljive – v osebnostnih lastnostih, v odzivanju na stres, v potrebi po strukturi in izzivu. Ni problem v tem, da bi bile učiteljice slabe. Veliko jih je odličnih. Problem je neravnovesje. Ko moška energija izgine, šola izgubi polovico spektra. Postane preveč varna, preveč podporna na način, ki fante pogosto pusti ravnodušne ali aktivno odtujene. Fantje potrebujejo meje, ki ne popustijo ob prvem joku, potrebujejo izziv in včasih tudi fizično prisotnost, ki jih umiri, ne pa v nedogled “povej mi, kako se počutiš”. Moški, ki še nismo okuženi s feminizirano miselnostjo oz. že kar feminiziranim genom (in nas je iz leta v leto manj), imamo vgrajeno neposrednost, odločnost in odpor do nesmislov. Nismo agreeable. Ne gledamo skozi filter “kaj bodo rekli” in “ali sem sledil sleherni točki pravilnika”. Papir prenese vse, resničnost pa ne.
Konkretno: v osnovni šoli so fantje divjali, se pretepali, razbijali razred. Sodelavec je enega od njih, ko se nikakor ni umiril, prijel, trdno držal in počakal, da se je umiril. Po petnajstih minutah je bil otrok miren, dihal normalno in bil pripravljen na pogovor. Počutil se je varnega, ker je naletel na moč, ki ni popustila. Socialna delavka, ki je to videla, je takoj izstrelila: “To je skrajno nestrokovno!” Seveda. On je tvegal lastno kožo, šel mimo protokolov in možnih obtožb, da bi otroka dejansko ustavil. In ga je. Samo z enim prijemom je rešil situacijo in otroka. Ona bi raje sklicala še en sestanek (oz. 100 njih), napisala še eno poročilo, počakala na naslednji izpad, morda celo na poškodovanega sošolca, se v učiteljevem imenu še opravičila staršem in potem ob popolnem razpadu situacije mirno izjavila: “Naredila sem vse, kar so me učili na fakulteti in sledila ustaljeni proceduri.” To ni strokovnost. To je strahopetnost, preoblečena v brezkrajne postopke.
In fantje plačujejo najvišjo ceno za to strokovnost – generacijo za generacijo.
Ženske se dostikrat sprašujejo, čemu tako malo moških v šolstvu (12 odstotkov v OŠ in cca. 30 v SŠ – številka se že desetletja ne spreminja). Odgovor je ta, da moški pač ne moremo samo gledati, se v nedogled pogovarjati, se morda celo opravičevati staršem in poslušati, kako je zgolj večni pogovor, mediacija ipd. rešitev. Vir: X
Z izjemno inteligentnim sodelavcem sva se pred dnevi pogovarjala o feminizaciji šolstva. Tema, ki jo večina raje obide, ker je občutljiva in ker nihče noče biti tisti, ki bo rekel, da je cesar gol. Kaj to v resnici pomeni?
Da v šolstvu že dolgo prevladuje ženska večina, ki ni več…— RokK (@rok_kostomaj) June 22, 2026
