Piše: Franci Donko (Nova24tv)
Mineva 150 let od Plečnikovega rojstva. 23. januarja 1872 se je rodil Jože Plečnik, vodilni slovenski arhitekt vseh časov in vsestranski umetnik. V lanskem letu, ki je bilo tudi uradno Plečnikovo leto, smo se spomnili 145. obletnice rojstva in 60. obletnice smrti slovitega arhitekta, ki je iz Ljubljane ustvaril narodovo prestolnico. Lanski obletnici so spremljali številni kulturni dogodki, ki so potekali skozi celo leto.
Jože Plečnik spada med najpomembnejše ustvarjalce 20. stoletja. S svojo ustvarjalnostjo je pomembno zaznamoval tri evropske prestolnice: Dunaj, Prago in rodno Ljubljano, kjer je načrtoval, gradil in obnavljal največje evropske in domače arhitekturne dragocenosti.
Komunistična oblast ga je postavila na stranski tir
Uničevalna moč vojne, predvsem pa razmerje sil po koncu druge svetovne vojne, je močno zarezalo v Plečnikove arhitekturne projekte. Komunistična partija je Plečnika, ki je pred drugo svetovno vojno ustvaril mnogo arhitekturnih biserov doma in v tujini, dobesedno postavila na stranski tir. Svoje delo je nadaljeval kot sakralni arhitekt, ki je izdelal veliko kelihov, načrtoval in sezidal mnogo cerkva po slovenskem podeželju. Za njegove večje projekte je bila komunistična oblast povsem gluha. Tudi Katedrale svobode, kakor je po vojni preimenoval idejo Parlamenta, mu niso dovolili postaviti.
O delu arhitekta Jožeta Plečnika je bilo napisanih veliko knjig. Veliko manj pa vemo o njem kot možu globoke vere in izjemnega odnosa do slovenstva. Komunistično partijo so Plečnikova globoka vernost, prijateljstvo z Rožmanom in zastonjsko delo za preganjano slovensko Cerkev zelo motile. Duhovna moč slovenskega naroda, ki izvira iz vsestranskih, svetniških osebnosti, kakršna je bil tudi Plečnik, se je še posebej pokazala ob Plečnikovem pogrebu.
Ne samo, da so sorodniki in prijatelji dosegli cerkveni pogreb, pokopal ga je škof Anton Vovk. Prešernov pranečak, škof Anton Vovk, s svojimi občutenimi besedami slovesa od velikega Slovenca Plečnika nagovarja še danes:
“Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo. – Hvale in zahvale mu je posebej dolžna ljubljanska škofija, saj se je njegova skrb za cerkveno lepoto ustavljala že pri sosedu njegovega domovanja – v trnovki cerkvi.
Sam, potopljen v Boga, je s posebno ljubeznijo delal načrte in skrbno nadziral stavbe in predmete, ki pomenijo kaj božjega. ‘Prvo umetnost je že poganski človek posvečal svojim bogovom. – Naredimo kaj lepega za cerkve, kar bo dvigalo preproste duše, ki vso umetnost in lepoto vidijo morda samo v svoji cerkvi. – V cerkvi, lepo zgrajeni in lepo opremljeni, najde veren in preprost človek največji užitek, katerega mu moramo nuditi.’ Take in podobne njegove izjave sem slišal sam.
Ljubil je lepoto in spoštoval je delo vsakega, posebej še domačega človeka. Kar objemal in gladil je kamen, kovino in les, ki so ga pognale korenine domače zemlje. Med največje prijatelje je štel tiste, ki so darove rodne zemlje spoštovali in jih s svojo roko po njegovi zamisli oblikovali. Ko sem ga leta 1952, ob ogledu novega škofovskega sedeža v ljubljanski stolnici po njegovem načrtu, vprašal, če naj izrujemo starinski žebelj, ki je držal prejšnji baldahin, je skoraj prosil: ‘Pustite ga v zidu, kjer je že veliko let, saj ga je skovala in v zid zabila gotovo slovenska roka.’
Naša preurejena in v častitljivostih lepo ohranjena Ljubljana je večkrat Plečnikova imenovana. Ohranili bodo v časti ime pokojnega mojstra tudi mnogi spomini in cerkveni predmeti, ki so posejani po vsej naši slovenski zemlji,” je v pogrebnem nagovoru izpostavil svetniški škof Vovk.
Češko vodstvo in slovenski epilog
Po 2. svetovni vojni se je Jože Plečnik znašel v nemilosti komunistične partije, ki je poveličevala odurno socialistično gradnjo betonskih panjev za sodobne proletarce, nadvse moteča pa je bila tudi njegova predanost katoliški veri. Plečnika so na ljubljanski univerzi izrinjali kadri, kakršen je trenutni dvorni arhitekt Koželj, dobival pa je tudi vse manj pomembnih naročil. In kako je danes?
Če Slovenija zaradi neozdravljene komunistične preteklosti Plečnika še vedno zanemarja, pa je na Češkem povsem drugače. Njihova naloga pri pripravi projekta nominacije Plečnikovih stavbnih in urbanističnih del za vpis na Unescov seznam je že zdavnaj končana, slovenska, kolikor mi je znano, še vedno ne. Projekt, v katerem je Češka opravila celotno evidentiranje Plečnikove zapuščine, je znak češkega spoštovanja do Plečnika. Slovensko capljanje za Češko je sporočilo narodu, da imamo denar samo za projekte po volji izrojene tranzicijske levice, za katere se je vedno našel denar, za Plečnika pa denarja ni.
Razlog? Pobuda, da bi za vsestranskega umetnika, slovenstvu in katolištvu predanega Plečnika, pričeli postopek za blaženega. Ta je ob glasnem nasprotovanju neokomunistov plaho zamrla. Oživiti bi jo bilo treba z razglasitvijo Jožeta Plečnika za Božjega služabnika, denimo po vzoru, po kakršnem je bila za Božjo služabnico razglašena Cvetana Priol. Slovenija v teh nemirnih časih še kako potrebuje jasnih in trdnih zgledov, kakršen je Jože Plečnik.
