Piše: Bogdan Sajovic
Z Alojzom Peterletom, predsednikom osamosvojitvene Demosove vlade, smo se med drugim pogovarjali o današnjem odnosu do osamosvojitve, zlaganih mitih NOB, nesposobni aktualni vladi in nedavnih evropskih volitvah.
V te dneh mineva triintrideset let, odkar je vlada pod vašim vodstvom izvedla proces osamosvojitve. Kaj lahko rečete toliko let kasneje?
Počasi se je prijelo, da je osamosvojitev največ, kar je politično dosegel slovenski narod, da je prinesla svobodo za vse, nam omogočila vstop na politični zemljevid sveta in da je to vredno praznovanja. Nikoli ni bilo še toliko proslav dneva državnosti kot letos, se pa še čuti neki zadržek pri tistih, ki vidijo osamosvojitev kot konkurenco »NOB«. Ne gre samo za ignoranco, gre tudi za poskuse razvrednotenja osamosvojitve, ki jo uporabljajo celo za element polarizacije.
Kaj je krivo za to, šolstvo?
Šolstvo je samo sredstvo, krivo je mitično ozadje, ki varuje pridobitve revolucije in se trudi, da komunizma ne bi obravnavali po evropsko kot totalitarizma. Izraz tega je tudi spomenik revolucije na Trgu republike. Če se totalitarnemu redu ne bi odpovedali, ne bi dosegli tega, kar sem omenil prej. Bistveno je, da ni šlo samo za osamosvojitev, ampak tudi za demokratizacijo. Si predstavljate, da si ta dosežek v triintridesetih letih ni zaslužil, da bi postal tema maturitetne naloge. Ignoranca je sistematična, seveda pa ne zadeva vseh pedagogov. Naj spomnim, kako je pokojni dr. Lovro Šturm kot minister poslal šolam priporočilo, da bi ob koncu šolskega leta pripravili proslavo ob dnevu državnosti, saj se njen datum ujema s koncem šolskega leta. Ravnatelji šol so to priporočilo množično zavračali, češ da gre za politizacijo šolstva. To pomeni, da manjka osnovno razlikovanje med državo, domoljubjem, politiko in strankami. Ne verjamem, da nasprotniki praznovanja največjega državnega praznika ne bi vedeli za plebiscit. Vem pa tudi, da mladina v naših šolah praviloma ne izve, da smo bili napadeni in zmagali v vojni za Slovenijo, predvsem pa ne izve, zakaj je do osamosvojitve in demokratizacije sploh prišlo. Neka doba, ki ni prinesla svobode za vse, se varuje z ignoranco časa, v katerem smo dosegli resnično svobodo na plebiscitarni podlagi. Podobno se je dogajalo z odnosom do prve svetovne vojne. Nič ne sme zasenčiti druge. Sicer poslušamo tehnične razlage, da pride osamosvojitev na vrsto šele na koncu letnega učnega načrta in je mnogi profesorji ne obravnavajo, češ da je zmanjkalo časa. Če bi bila volja, bi jo obravnavali pa na začetku šolskega leta. Vem pa, da so tudi učitelji, ki najdejo čas za osamosvojitev.
Morda pa je krivo to, da idejnemu vodji slovenske levice Kučanu osamosvojitev »nikoli ni bila intimna opcija«, njegov nekdanji zet pa je vodja šolniškega sindikata?
Zdi se mi pošteno od njega, da to prizna. Gre pa za očitno in veliko zadrego. Osamosvojitev ni bila projekt Partije (»avantgarde«), z državotvorno idejo so nastopile pomladne politične sile, stare pa so ponujale Sloveniji prihodnost v Jugoslaviji. Je pa naslednica ZKS v takratni skupščini podprla zakon o plebiscitu in podpisala na to vezani sporazum strank. Tu lahko govorimo o enotnosti. Kučan je tudi upošteval rezultat prvih demokratičnih volitev, kasneje pa je kot vrhovni poveljnik podpisal izjavo o demilitarizaciji, ko smo bili v kritičnem času priprav na obrambo. Pomembno je, da stara struktura ni šla frontalno proti osamosvojitvi, ni je pa vodila. Na volitvah je s projektom samostojne državnosti zmagal DEMOS in prevzel ključno politično odgovornost za osamosvojitev.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
