“Biščak je bil zaradi objave satiričnega članka o nezakonitem priseljevanju obsojen na zaporno kazen. Vedno so bili v zgodovini ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih hoteli utišati, vendar so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo izražanja. Zdaj imamo zgodovinsko dolžnost, da se zoperstavimo,” je zapisal na Twitterju novinar španskega časnika El Correo de Espana. Zgražanje nad represivnostjo slovenskega sodstva je odjeknilo tudi v mednarodnih vodah.
Represivnost slovenskega sodstva dobiva mednarodni odmev. Zapreti hočejo nekdanjega odgovornega urednika Demokracije Jožeta Biščaka zaradi karikature, zapreti hočejo nekdanjega premierja Janeza Janšo zaradi zapisa na Twitterju. 133. člen KZ SFRJ je pri nas še vedno zelo živ v duhu sodnih odločb, “Interpretacija zakonodaje v smislu, da lahko vsak, ki koga užali, prejme celo zaporno kazen, je izredno nevarna praksa, ki spada v neke druge čase,” je ob tem dejal pravnik Mitja Iršič.
“Ta redki inkvizicijski postopek je potekal v državi članici EU, Republiki Sloveniji. Očitno je, da sta kršenje svobode izražanja, kršenje nepristranskega preiskovalnega novinarstva postala dva glavna stebra v vladi Slovenije in sistemu sodišč, hkrati pa se resno poskuša uvesti cenzuro, ki bi ji zavidal celo severnokorejski režim,” je bil zapis Petra Taseja v članku z naslovom “Konec Svobode govora za Slovenijo” za Eurasio Review, neodvisno revija, ki analitikom in strokovnjakom ponuja prizorišče za širjenje vsebine o širokem naboru tem, ki so pogosto spregledane ali premalo zastopane v medijih, v katerih prevladuje Zahod.
Spomnimo, da se je še nedavno na Okrajnem sodišču v Ljubljani zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Nekdanji odgovorni urednik Demokracije in nekdanji zunanji sodelavec revije Aleksander Škorc sta bila zaradi satiričnega zapisa na prvi stopnji obsojena na pogojno kazen. Napovedana je pritožba, zato sodba še ni pravnomočna. Ob tem je Biščak v svojem zaključnem govoru izpostavil ključe zadeve, ki namigujejo na ideološko motivirano sojenje, in poudaril, da ne more verjeti, da se kaj takega lahko dogaja v demokratični Sloveniji.
Komunizem je nameraval, želel in skušal absolutno zavladati ljudem, tudi njihovim umom in dušam. V ta namen so bile uporabljene vse možnosti, zlasti nadzor nad kulturo, pri čemer je imel posebno vlogo zakon o verbalnem deliktu, ki je branil svobodo govora in mnenja pod grožnjo zapora. Tisti zakon ni bil samo paradigma ujetega duha, ampak tudi ujetega človeka – jugoslovanskega človeka.
Začudenje in zgražanje nad odločitvijo sodišča pa je omenjena zadeva sprožila tudi v mednarodnih vodah, med drugim je bo o tem spregovoril z Biščakom tudi Alvaro Penas, španski novinar za časnik El Correo de Espana, ki je na Twitterju zapisal: Jutri v @CorreodeSpain moj intervju z @JozeBiscak, bivšim urednikom in vodjo @Demokracija_ENG in predsednikom Društva domoljubnih novinarjev Slovenije. Biščak je bil zaradi objave satiričnega članka o nezakonitem priseljevanju obsojen na zaporno kazen. Vedno so bili v zgodovini ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih hoteli utišati, vendar so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo izražanja. Zdaj imamo zgodovinsko dolžnost, da se zoperstavimo.”
Svoboda govora v Sloveniji postaja le črka na papirju, saj si je drugače težko razlagati odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi z zadevo Škorčeva glosa. Satiričen zapis Aleksandra Škorca decembra 2020 z naslovom Presežki 5 je bila glosa, ki je na zbadljiv in satiričen način izrazila nemoč vlade pri obvladovanju ilegalnih migracij, s tem, da je bilo dodano, da če vlada tega ne bo mogla urediti, bo to pač storil Bog, ki pa se ne bo ustavil le pri ilegalnih migrantih, ampak bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi na Zemlji ne glede na raso. Sodnik Primož Štancar je v tem prepoznal žalitev človeškega dostojanstva, čeprav je šlo za satiro. Po njegovem mnenju je bilo storjeno kaznivo dejanje po 297. členu Kazenskega zakonika RS, vendar se poraja vprašanje, ali je to le pretveza za ohranjanje 133. člena KZ SFRJ, za katerega se zdi, da je pri nas še vedno zelo živ v duhu sodnih odločb.
Zadevo je komentiral tudi slovenski pravnik in politični komentator Mitja Iršič, ki je dejal, da je “Svoboda govora in izražanja temelj naše civilizacije. Vsako omejevanje te svobode ima smisel le v okviru osnovne naloge države, se pravi v funkciji zagotavljanja varnosti, ki je pri nas zajeto v 297. členu Kazenskega zakonika in ga je zakonodajalec namensko omejil na zelo ekstremne primere, kjer je defacto in dejure ogrožena varnost državljanov. Na žalost pa so naša sodišča, kot to rada znajo, zakonodajo vzela zelo kreativno, v duhu 133. člena Kazenskega zakonika SFRJ, ki je urejal verbalni delikt. Interpretacija zakonodaje v smislu, da lahko vsak, ki koga užali, prejme celo zaporno kazen, je izredno nevarna praksa, ki spada v neke druge čase.”
Pred odločitvijo sodišča, s katerim se mora danes soočati Biščak, je že pred leti opozarjal na to: “Na današnji dan pred 39 leti je vrag vzel diktatorja. Danes, hvala Bogu, ne tulijo sirene in ni treba stati mirno. Za vse tiste pa, ki menijo, kako je bilo življenje s Titom fajn, prilagam člen o verbalnem deliktu – zloglasni 133. člen KZ SFRJ ali “Titov člen”.
Takšna pravna praksa pa kaže tudi na osnovno pomanjkljivost kakršnegakoli omejevanja svobode izražanja – namreč na koncu se vedno vprašamo, kdo bo arbiter, ki bo odločal o tem, kaj je npr. sovražni govor in kaj ni. Pri nas so to indoktrinirani levičarji, v Rusiji so to Vladmir Putin, FSB, GRU in Roskomnadzor. Ne eno ne drugo ni v redu, saj podeljuje državi praktično neomejen spekter pristojnosti, s katerim si lahko podredijo in nadzorujejo komunikacije med državljani. Svoboda izražanja je tako pomembna iz istega razloga kot načelo delitve oblasti na tri dele, ki si med sabo ne zaupajo – nikoli ne smemo verjeti v benevolentnost oblasti – ne izvršilne, ne sodne in ne zakonodajne,” je zaključil Iršič.
