Piše: Dr. Ivan Klemenčič
Zaradi navidezne zapletenosti medvojnega revolucionarnega dogajanja na Slovenskem in predvsem močne ter še vedno uradno prevladujoče komunistične propagande v novi demokraciji še vedno nismo presegli dveh temeljnih pogledov na medvojno obdobje.
Kot vemo, so komunisti s svojimi nasledniki sprva polni hvale vztrajali pri legitimnosti krvave komunistične revolucije, ki so jo ob osamosvojitvi kot na namig iz ozadja zamenjali z novo neizmerno hvalo za novo samoumevno legitimnost za osvoboditev slovenskega naroda. Nič ne de, če je celotna Slovenija še vedno posejana s spomeniki revoluciji in njenim zločincem. Danes bi se rad nekdanji prvi komunist znebil vsaj motečega osrednjega spomenika revoluciji v samem središču prestolnice, pa čeprav s spomenikom osamosvojitve.
Na demokratični strani se je vzpostavila temeljna in načelna kritika osvobojevalnega konstrukta z izpodbijanjem laži in navajanjem zamolčanih dejstev. Upoštevaje ta in še nova dejstva, kot bo še razvidno, ne moremo več govoriti o reviziji zgodovine, napisati je treba povsem novo zgodovino revolucionarnega časa na Slovenskem.
Vendar ne prezrimo, da demokratična stran v svojih utemeljitvah ni povsem enotna. Ta kritični čas se za slovenski narod razlaga tako z genocidno revolucijo kot hkrati lahko še z njegovim osvobajanjem. Ko se ji pridružujejo še nekateri razlagalci z nasprotne strani, se začenjajo izgubljati v sholastičnih razpravah in neskončnem mozganju, ali se lahko oddvoji osvobajanje od revolucije ali morda ne, pa koliko je bilo enega in koliko drugega itd.
Dve fazi revolucije pomenita konec komunističnega varanja z osvoboditvijo
In rešitev? Je nadvse preprosta, ko demokrati sprejmejo temeljno dejstvo: med vojno sta v Jugoslaviji potekali dve fazi komunistične revolucije, narodna in razredna. Kaj spet to pomeni? Pomeni »radikalno« rešitev. Kot sem zapisal v naslovu enega svojih prispevkov na to temo: »Če sta bili dve fazi revolucije, ni bilo osvobajanja in ni legitimnosti.« Bila je pač revolucija. Zelo preprosto in stoodstotno resnično. Dragi slovenski demokrati, sprejmite to dejstvo, če ga še niste, da se že razkrinka več kot osemdesetletno komunistično varanje slovenskega naroda.
In takoj pojasnila. Za ta se moramo vrniti na samo izhodišče, k »velikanoma« boljševiške revolucije Leninu in Stalinu. Po prvi vojni vodja komunističnega gibanja Lenin se je kot realist taktično odločil. Jasno mu je bilo, da frontalna razredna revolucija nima možnosti. Zato jo je razdelil na dva dela. Prva »pripravljalna« faza, nacionalna revolucija, naj z domoljubnimi gesli pritegne širše množice privržencev in bojevnikov, predvsem socialne demokrate, kmete, kristjane, drobno buržuazijo in še posebno leve in liberalne intelektualce. Vložek mora biti kar največji, se pravi nacionalni interes (seveda neiskren za komuniste delavske internacionaliste) in osvobajanje (kar je spet v popolnem nasprotju z nedemokratičnostjo komunizma).
Ti novi privrženci naj pod vodstvom komunistične partije v prvi fazi revolucije po možnosti vržejo staro oblast, potem nastopi druga razredna ali boljševiška faza revolucije s komunistično nasilno zasedbo oblasti. Kot zlahka vidimo, gre v vsakem primeru za oblast, ne za osvobajanje naivnih. Še več. Dotedanji zavezniki, po Stalinu koristni idioti, postanejo odkrito to, kar so bili prej prikrito, razredni sovražniki, s katerimi je treba obračunati, in to represivno in krvavo. Kot drastično pravi Aleksander Bajt v monografiji Bermanov dosje (Ljubljana 1999, str. 868): »Nož v hrbet zaveznika je bistvo teorije dveh etap revolucije.« Očitno je bil Leninov teoretični »izum«, ki ga je sprejel in udejanjal Stalin, tako prepričljiv, da po sto letih še naprej uspešno vara naivne in neobveščene. Ti v Sloveniji še danes živijo v zadoščenju, da so bili osvobojeni.
26. aprila 1941 PIF, od 22. junija 1941 OF
Tako končno prehajamo k slovenski zmedi s PIF in OF s povsem nedvoumno logiko Kominterne. Vedeti je treba seveda, da so bile slovenska partija, druge v Jugoslaviji in povsod drugje samo sekcije Komunistične internacionale. Bile so nesamostojne in so morale ravnati po njenih navodilih. Za vodjo Kominterne je Stalin formalno nastavil Georgija Dimitrova (v letih 1934 do 1943, ko je zaradi zaveznikov Kominterno razpustil), sicer je, kot se za diktatorja totalitarne države spodobi, o vsem odločal sam. Tako je Kominterna komunističnim partijam poslala navodilo, katera faza je kdaj obvezna, kar je seveda veljalo tudi za PIF in OF. Zato je Kidrič post festum »neki debaterski sestanek pri Vidmarju«, kot piše v svojih spominih Kocbek, bilo je 26. in ne 27. aprila 1941, razglasil za »zgodovinski datum ustanovitve OF«, ki je bil tisti čas lahko v skladu z navodilom Kominterne poimenovan le PIF. Ustanovili so lahko le Protiimperialistično fronto! Ne pozabimo še, natanko na ta zgodovinski dan se je po Mariboru ob navdušenem sprejemu komunistov kot zmagovalec sprehodil Hitler. Le nekaj dni pozneje so komunisti z nacisti po Hitlerjevem navodilu navdušeno slavili 1. maj, tako v revirjih, Mariboru in drugje. Je to kaj drugega, kot klasična kolaboracija z okupatorjem?
In še datumi. Stalin je zapovedal razredno revolucijo proti »zahodnim imperialistom« po 23. avgustu 1939, ko je sklenil pakt z nacistično Nemčijo. Resnica je bila seveda povsem nasprotna: takrat največja imperialista sta bili totalitarni državi nacionalsocialistov in komunistov, ki sta ogrožali vso Evropo. Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je bilo treba nemudoma zbrati vse sile za obrambo Sovjetske zveze. Od takrat Stalinovo navodilo za prvo fazo revolucije, narodno revolucijo. Dotedanji zahodni imperialisti so nenadoma postali zavezniki komunistov za boj proti Hitlerjevi Nemčiji. Šele takrat so slovenski komunisti lahko imenovali svojo organizacijo OF. Ko je že prej Hitler napadel Jugoslavijo in 6. aprila 1941 bombardiral Beograd, so se komunisti v Jugoslaviji potuhnili in niso branili domovine. Ko je dobra dva meseca pozneje napadel Sovjetsko zvezo, so po navodilih Kominterne začeli z odporom. Ni šlo tedaj za domoljubje, šlo je za sovjetoljubje.
Še o ozadju poimenovanja obeh komunističnih organizacij na Slovenskem. Uresničitev dvoetapne revolucije v Jugoslaviji si je Stalin zamislil že davnega leta 1925. Deset let pozneje je Kominterna s sklepom 7. kongresa v Moskvi predvidela oblikovanje svetovnega bloka protifašističnih sil z ustanavljanjem ljudskih front. Slovenska Osvobodilna fronta je tako nastala že razmeroma pozno in ne kot nekaj izvirnega, bila je ideološki derivat Kominterne v funkciji prve faze revolucije. Povsem enako je s poimenovanjem NOB, sta torej najčistejša revolucionarna izraza prve faze revolucije, ki naivne zavajata, zato ju demokrati ne bi smeli za komunisti ponavljati kot pomensko nevtralna izraza. 15. avgusta je znotraj OF le pod nadzorom komunistov nastala tajna teroristična organizacija VOS za pobijanje vidnih slovenskih demokratov. Koga so komunisti tu osvobajali? Je bila to še prva faza revolucije?
V Jugoslaviji potekali obe fazi revolucije hkrati
Govorimo o posebnosti celotne Jugoslavije, kjer sta obe fazi revolucije potekali vzporedno. To je bilo povsem v nasprotju z navodili Kominterne zaradi stremljivosti in neučakanosti praktično-teoretičnega dvojca Tito-Kardelj. Aleksander Bajt njuno varanje Kominterne nazorno poimenuje »en korak nazaj po dveh korakih naprej«. Tito je hotel že maja 1941 revolucionarno zrušiti jugoslovansko oblast. Kominterna se je ostro odzvala in zapovedala prvo fazo revolucije. Podobno je vztrajala, ko je decembra istega leta ustanovil prvo proletarsko brigado. Vztrajala je zaradi varanja nekomunistov s prvo fazo za zanesljiv končni uspeh. Titu ob strani je stal ideološko neomajni Kardelj: »Strateški načrt na prvi etapi predstavlja načrt buržoazno-demokratične revolucije, ki z neprekinjenim preraščanjem prehaja v drugo etapo, v proletarsko revolucijo.« Zato je bila revolucija na Slovenskem in v celotni Jugoslaviji tako krvava. To Kardeljevo »preraščanje« pomeni genocidni poboj političnih nasprotnikov slovenskih demokratov, nedolžnih ljudi, mož, žena, otrok, pomeni ropanje in uničevanje. Pomeni več kot sedemsto morišč po Sloveniji, ki so po gostoti teh zločinov na prvem mestu v Evropi. Tako ta dva komunista, največja množična morilca, prvi v Jugoslaviji, drugi v Sloveniji.
K tematiki o dveh etapah revolucije sodi še marsikaj, a naj ob znani literaturi zadošča. Osrednje delo za obravnavano tematiko je že omenjeni Bermanov dosje dr. Aleksandra Bajta. Akademik, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in erudit, ki je pregledal arhive od Londona do Beograda, je svoja dognanja kot edini na to temo strnil v osrednje poglavje svoje monografije Revolucija v ovčji koži narodnoosvobodilne vojne. Pisec teh vrstic se je bil tudi na podlagi Bajtovih dognanj prisiljen sem in tja oglašati, bodisi načelno ali s polemičnimi odzivi; tako je nastalo dvanajst prispevkov in k njim še sedem objav na spletu. Tako se je denimo o temi dveh faz revolucije začenjala v Delu polemika s Spomenko Hribar, ki se je kot nekdanja komunistka prav tej temi povsem izognila. Razumljivo, resnica in dokazi so neizprosni, to bi vodilo le v popoln poraz njenih osvoboditeljev. Žal je knjiga dr. Bajta, ki bi morala biti referenčna, povsem potonila v pozabo, prispevki pisca teh vrstic pa očitno niso vplivali na javno mnenje. Ali ima pričujoče dvajseto besedilo kaj možnosti?
Je v naravi totalitarizma, da osvobaja?
To sem upal, končno povedano, pri odličnem poznavalcu medvojnega dogajanja na Slovenskem, zato sem ga hotel s pismom (14. junija 2021) k temu spodbuditi. Žal od dr. Jožeta Možine ni bilo odgovora (čeprav sva sodelovala še pri mesečniku Ampak). Njemu bi interpretacija z upoštevanjem dveh faz revolucije vsekakor olajšala delo in mnogim zainteresiranim Slovencem bi kot avtoriteta končno sporočil resnico. Bila bi vsekakor neubranljiva obtožba samooklicanih osvoboditeljev. Možina demokrat se je oglasil ob zadnjem »prazniku« uradno še vedno 27. aprila, in kot je sam sporočil, doživel cenzuro svojega prispevka pri Odmevih RTV Slovenija, v ustanovi, kjer vendar službuje (pri popoldanskih poročilih smo si ga za nazaj še lahko ogledali). Kaj bi šele bilo, če bi povedal, da niti rešilne bilke z osvobajanjem ni bilo, da sta bili le dve fazi revolucije. Kakorkoli, nikoli ni prepozno. Vabilo kolegu še velja.
Za komuniste in njihove naslednike je dvofazna revolucija seveda neusmiljeno razkrivajoča, zato o njej povsem molčijo. Ste kdaj slišali kakšnega komunista govoriti o dvofazni revoluciji? Je popoln tabu, kot je zdaj že revolucija v celoti. Na prsi se trkajo le še kot osvoboditelji. Teže razumljivo je, zakaj je ne sprejmejo demokrati. Razumevanje medvojnega časa bi neizprosno razsvetlilo resnico, dokončno bi odvzelo lažno legitimnost osvoboditeljem.
Ko govorimo o osvobajanju, končno zaradi popolnosti ne spreglejmo, da je bilo veliko partizanov kmetov in tudi iz drugih slojev naroda ter vernih ljudi. Neredki partizani niso vedeli za revolucionarne cilje komunistov, še manj za Kominterno in njena navodila, Kocbek s svojo stranko jim je dajal zgled. Motiviral jih je deklarirani osvobodilni odpor, začenši z zavajajočim poimenovanjem Osvobodilna fronta. Zato lahko govorimo o odporu okupatorju na komunistični strani le na individualni ravni, kar pomeni, da se je slovenski človek uprl vsem trem totalitarizmom, ki so ga okupirali.
Za sklep še beseda o dolgem varanju s komunistično ideologijo osvoboditve slovenskega naroda. Povejmo, naj vendarle in končno zadošča zgolj in samo zdrava pamet, zdrava kmečka pamet. Vprašajmo se, ali je mogoče s komunističnim totalitarizmom osvobajati. Ali je mogoče z genocidnim pobojem političnih nasprotnikov Slovencev v letu tako imenovane osvoboditve osvobajati? Nemara tudi tiste, ki so si z begom v tujino rešili življenja? Ali tiste, ki so preživeli in so jih doma politično in ekonomsko zatirali? In končno, ali je v naravi totalitarizma, da osvobaja? Tisti z opranimi možgani najbrž pritrjujejo svojim mučiteljem. Klenih slovenskih demokratov ni mogoče prevarati. Bodimo Slovenci!
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
