Piše: Keith Miles
V vsakdanjem življenju se moramo vsi odločiti, kaj so naše prioritete. Večina družin se zanaša na plačo ali pokojnino in ima omejene prihranke. Živijo v okviru svojih zmožnosti in poznajo svoje prioritete. Hrana, najemnina, elektrika, oblačila, in če imajo srečo, varčevanje za prihodnost. Tudi podjetja imajo prednostne naloge. Plačevanje plač zaposlenih, ohranjanje zadovoljstva strank, zniževanje stroškov, naložbe za prihodnost in odplačilo vseh posojil.
Toda ali se vlade obnašajo na enak način? Imajo politiki dobre in jasne prioritete? Ali so resnično osredotočeni samo na kratkoročno? Zdi se, da je njihova prioriteta številka ena vnovična izvolitev na naslednjih volitvah, tako da kratkoročno priljubljenost obravnavajo kot pomembnejšo od dolgoročnih načrtov. Mnogi, zlasti v proporcionalnem sistemu, vedo, da je zanje najpomembnejša lastnost, da so na vrhu ali blizu vrha kandidatne liste svoje stranke. Vedo tudi, da če so v vladi, si je laže sposoditi denar za načrte, včasih ekstravagantne, kot pa zvišati davke. Če zvišajo davke, jih neradi vrnejo na nižje stopnje. V Sloveniji se spomnimo dviga DDV za plačilo reševanja bank. Zdi se, da je prioriteta politikov, da morajo ONI »delati stvari«. Zato ni presenetljivo, da radi porabijo veliko našega denarja, zbranega z davki. Videti je tudi, da imajo željo po spremembi družbe, očitno mislijo na bolje, vendar vsi vemo, da se pogosto zmotijo.
Ali imajo enako razumen pristop kot družine ali podjetja? Ali živijo v skladu s svojimi zmožnostmi in zmanjšujejo stroške? Varčujejo za prihodnost in poskušajo odplačati posojila? Ne zdi se tako.
Jasno je, da družinske prioritete pomenijo veliko odgovornost, tako kot to velja v večini podjetij. Zdi se mi, da bolj ko se je politika vpletala v vsakodnevno življenje, bolj neustrezna in zmedena je bila raven odgovornosti. Tradicionalno glavna odgovornost države za obrambo države in posameznika doma in na ulici ni zasedla najvišjega mesta, kot bi ga morala.
Pravzaprav se zdi, da njihov prvi ukrep ni reševanje problemov posamično, ampak povedati javnosti, »kaj vlada počne glede tega«. Seveda javni uslužbenci spodbujajo takšen odnos in tako birokracija in neučinkovitost rasteta skupaj z višjimi davki. Tako postane prioriteta javnih uslužbencev cilj povečanja njihove moči in odgovornosti.
Ne velja samo za lokalne politike, ampak tudi za tiste v Bruslju, ki trpijo zaradi enakega odnosa do prioritet. Več moči za center, kar vodi do večjega zadolževanja in večjih obdavčitev. To ne ustreza samo lokalnemu trendu, temveč tudi dolgoročnemu cilju graditve imperija.
Seveda je to osupljivo, saj imajo vlade le denar, ki ga dobijo od nas. Tudi če si kot vlada sposodijo denar na denarnih trgih, je to v imenu države, kar pomeni, da moramo MI plačati obresti in vrniti glavnico. Razen če ne bankrotirajo kot nekdanja Jugoslavija in nekatere druge države in potem javnost trpi drugače, predvsem tisti, ki so varčevali in z bankrotom države izgubili večino svojih prihrankov.
Končno imeti prioritete pomeni prevzeti odgovornost in možnost ugotovitve standardov vpletenih. Jasno je, da družinske prioritete pomenijo veliko odgovornost, tako kot to velja v večini podjetij. Zdi se mi, da bolj ko se je politika vpletala v vsakodnevno življenje, bolj je bila raven odgovornosti neustrezna ali zmedena. Tradicionalno glavna odgovornost države za obrambo države in posameznika doma in na ulici ni zasedla najvišjega mesta, kot bi ga morala.
Ali potrebujemo ta trend vedno večje države? To sploh ni jasno in večina od nas vidi, da gre vse, ko gre vlada na dopust, zelo dobro in morda bolje kot takrat, ko je v službi!
