Piše: Gašper Blažič
Poslanci so v tem tednu s 46 glasovi za in 24 glasovi proti sprejeli novelo zakona o osnovni šoli. Za so glasovali v Svobodi, SD in Levici, proti pa so bili v opozicijskih SDS in NSi. Poslanci so na seji sprejeli tudi dopolnilo koalicijskih strank glede doseganja ciljev v okviru razširjenega programa v osnovnih šolah.
Prenovljeni zakon o osnovni šoli prinaša obvezni tuji jezik za prvošolce in nacionalno preverjanje znanja (NPZ) za tretješolce. Določa tudi, da je uspeh na NPZ v 9. razredu lahko eno od meril pri vpisu na srednje šole v primeru omejitev vpisa. Novela prenavlja tudi koncept razširjenega programa v osnovnih šolah in vključevanja otrok priseljencev v obvezni program ter dviguje število predmetnih izpitov za šolajoče na domu. Poslanci so na izredni seji sprejeli dopolnilo Svobode, SD in Levice, kjer so predlagali, da bo zavod za šolstvo strokovno spremljal izvajanje in doseganje ciljev razširjenega programa. O tem bo letno poročal ministrstvu in strokovnemu svetu za splošno izobraževanje, minister pa bo na podlagi tega lahko predlagal programske in zakonske spremembe. Poslanci pa niso sprejeli dopolnila NSi, kjer so predlagali, da je za učence zasebnih osnovnih šol in osnovnih šol, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških načelih, tretji predmet pri NPZ v 9. razredu prvi tuji jezik. Predlagali so še, da za omenjene osnovne šole NPZ v 3. in 6. razredu ne bi bil obvezen, saj bi to bistveno poseglo v način dela teh osnovnih šol.
Nadgradnja Gabrove reforme
Morda bo kdo rekel, da se na prvi pogled vse skupaj sliši privlačno. A v resnici se dogaja to, kar je že v 90h letih začel tedanji šolski minister Slavko Gaber, eden od tedanjih najvplivnejših politikov LDS, ko je uvajal reformo osnovne šole oz. prehod z osemletne na devetletno osnovno šolo. Že tedaj je precejšen del strokovne javnosti in civilne družbe glasno opozarjal na krčenje pomena vzgoje ter avtonomije učiteljev, po drugi strani pa je reforma okrepila birokracijo ter storilnostno naravnanost šolstva. Spomnimo se ostrih polemik v Nacionalnem kurikularnem svetu, iz katerega je več članov protestno izstopilo. Kot je znano, je bila med avtorji Gabrove reforme tudi profesorica pedagogike Mojca Kovač Šebart, ki je sicer javno manj znana kot njen mož, prav tako profesor (bibliotekarstva) Miha Kovač in sedaj še hči Nika Kovač.
Prav zato ne preseneča, da noveliran zakon še bolj restriktivno posega v pravico izobraževanja na domu ter v delovanje zasebnih šol. Ob tem naj spomnimo, da je minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda ne sodi med politično močne figure.
O pojavljanju Slavka Gabra lani jeseni na ministrstvu, na kar je najprej opozoril Portal Plus, smo sicer že pisali:
Večni Slavko Gaber je pred 15 leti poniknil; se zdaj vrača kot voditelj ideološke čistke v šolstvu?
Kakor smo pisali tudi o tem, kako je nekdanje ministrstvo za šolstvo in šport danes ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. No, za šport je trenutno zadolžen gospodarski minister Matjaž Han.
O parlamentarni razpravi ne gre izgubljati besed, omenimo naj samo pripombo poslanca Aleksandra Reberška (NSi), da mora sodobni izobraževalni sistem vzpodbujati kompetence, kot so znanje, veščine in vrednote, zaradi česar so pričakovali bolj celovito reformo zakona, ne le nekaj popravkov, ki po njegovem prepričanju bolj ali manj omejujejo izobraževanje na domu in delovanje zasebnih šol ter predpisujejo obvezne NPZ. V NSi menijo, da bi morali v osnovnih šolah vzpodbujati uporabno znanje, ne faktografskega.
Ogromno faktografskega učenja, a le malo uporabnega znanja
A prava slika noveliranega zakona prihaja na dan šele zdaj. Takole je zapisala uporabnica facebooka (ime hranimo v uredništvu):
Novela zakona o osnovni šoli je sprejeta. Prenovljeni zakon o osnovni šoli prinaša obvezni tuj jezik za prvošolce in nacionalno preverjanje znanja za tretješolce. In mnogo drugih dodatkov. Skratka, že k tako preobsežnim vsebinam v šolah, tako osnovnih kot srednjih – se je spet nekaj dodalo. Kot večinoma do zdaj! Vsaka novela doda urico ali dve več, eno obveznost ali dve več, niža starostno obdobje za pouk določenih snovi. In na drugi strani? Nikoli prej ni bilo med mladimi toliko depresij in stisk, anksioznih motenj kot danes. Mladina je resda postala stroj za predelavo informacij, a na račun psihičnega zdravja. Se nam to zdi dobra zamenjava? Včasih slišim kar neke ocene čez prst, kako danes mladina vse manj zmore in kako je bila naša generacija učno bolj sposobna. To seveda ni res! Če pogledam učbenike, kaj smo se mi učili (in nekaj jih še hranim iz gimnazije), je bilo snovi skorajda za polovico manj. Da ne govorim o osnovni šoli. Zvezki kažejo, da kar smo mi počeli šele pri osmih letih, danes počnejo že nekateri petletniki. Otrokom smo že dolgo vzeli otroštvo. Smo pa v zameno dobili otroke s posebnimi potrebami, stiskami, mladino, ki pozna imena tablet za spanje, pomiritev, o katerih mnogi še slišali nismo.
Edina prava in smiselna novela bi bila, da se odvzame vsaj tretjinski obseg snovi! To bi bila edina in smiselna pridobitev! Odvzeti, ne dodati! Manj, ne več! Nujno je treba razbremeniti šolski učni načrt, najprej zaradi učencev, nato tudi zaradi učiteljev. Nujno! In še nekaj, kdor je včeraj glasoval za novelo o šolah, naj – preden je dvignil roko – sede za mesec ali dva spet v šolske klopi, sedem ur, vsak dan, nato še uro ali dve domačih nalog, pa uro učenja za teste, ustno spraševanje in druga presenečenja. In naj se nauči vso snov, ki se od mladine zahteva. Veliko, ogromno je snovi, ki je ne morejo prebaviti, ne zmorejo procesirati. Ja, edino na račun psihičnega zdravja, motivacije, tako je pri mnogih. Naša šola je že dolgo izgubila kompas, kriterij za »dobro« šolo je postala količina učne snovi, ki jo poskušamo natlačit v mlade glave, ne pa tudi poglobitev, ponotranjenost. Velikokrat se sprašujem, koliko je vredno znanje, ki človeka pelje proč od sebe? Gora informacij, a zelo malo tistega, kar človeka naredi zdravega na vseh nivojih. Ker … dragi moji, zdravje ni le stvar telesa. Zdravje je motivacija, zdravje je ohranjeno upanje, zaupanje v življenje, zdravje je, da si šole želiš, da si učenja želiš. Ja, to je zdravje! Šola, ki je vredna svojega imena, je šele takrat, ko bodo učenci drli vanjo z veseljem. Ne pa da jih ob zvonenju vidiš pridrveti na plano, kot da so spuščeni iz zaporov. Ta prizor bi nam moral dati misliti! Kdorkoli je včeraj dvignil roko v podporo noveli, otrokom ni zagotovil več znanja. Tistim, ki uspe »priti skozi ta šolski sistem« bi položila na srce; ne kopirajte nas, starejših. Nismo vam znali dati, kar potrebujete. Zato bodite vi tisti, ki spremenite to norost, ki jo danes imenujemo šola, v nekaj lepega, kar bo v učencih budilo radost že samo ob misli nanjo.
Dovolj za modre.
