Piše: Gašper Blažič
Na zadnji avgustovski dan smo na naši spletni strani demokracija.si objavili kolumno, v kateri je avtor teh vrstic spomnil na 25. obletnico pastirskega pisma slovenskih škofov, v katerem so bili takrat (1998) zelo kritični do spremembe slovenske šolske zakonodaje.
Zlasti tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode je večkrat javno kritiziral slovenski šolski sistem. Kakšno leto dni po omenjenem pastirskem pismu je v enem od nastopov uporabil frazo, ki jo je prevzel iz neke parlamentarne razprave o šolstvu, ki jo je izrekel Dimitrij Rupel (leta 1995), ko je glede šolstva omenil “dresuro nemških ovčarjev”. Levičarski mediji in mnenjski voditelji so tedanjega ljubljanskega vrhovnega pastirja dobesedno raztrgali na koščke, tedanji Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak pa je o njem napisal pamflet z naslovom “Metropolit pasje dežele: kdo bo vodil vzrejne knjige?”.
Vendar Rode še zdaleč ni bil edini kritik šolstva. Zaradi manipulacij pri uvajanju devetletke je prihajalo celo do javnih ostrih polemik med člani Nacionalnega kurikularnega sveta, ki je bil zadolžen za šolski program devetletne osnovne šole, nekateri člani pa so iz tega organa celo izstopili. Med glasnimi kritiki je bil tudi prof. dr. Janez Juhant, ki je za Nikodemove večere (teološki tečaji) leta 1998 pripravil prispevek z naslovom “Ali bo tudi nova šola ideološka?”. Tema tedanjih tečajev, tedaj dobro obiskanega izobraževalno-razpravljavskega cikla, ki ga je vsako leto organiziral medškofijski odbor za študente, je bila “Ljubim, torej sem” v povezavi s 50-letnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Večni Slavko Gaber je pred 15 leti poniknil
Šolska reforma, spremembe šolske zakonodaje, uvajanje devetletke … vse to je zaznamovalo ministrovanje Slavka Gabra, ki je od leta 1992 do 1999 predstavljal glavnega ideologa šolskega sistema in tudi enega od ideologov LDS (v tistem času je bil med ideologi LDS tudi Slavoj Žižek, ki mu je nekaj let kasneje ušla izjava, da mu pet minut dobrega filma pomeni več kakor usoda Slovenije). Leta 1999 se je Gaber v senci obiska ameriškega predsednika Billa Clintona umaknil s položaja (na njegov račun so se namreč vrstili očitki o korupciji zaradi mature Jureta Jankovića, ki je očitno zaobšel tedanja pravila), nasledil ga je Gabrov dotedanji državni sekretar Pavel Zgaga, ki je izhajal iz kroga t. i. levih pedagogov, ki so imeli privilegiran položaj v osrednjih ustanovah za nadzor nad šolstvom, pa tudi na različnih pedagoških inštitutih. Ob tem naj spomnimo, da so med znanimi imeni tega kroga tudi vidnejši člani nekdanje Liberalne, sedaj Alternativne akademije, od Darka Štrajna dalje. Med bolj izpostavljenimi so bili še Janez Krek (zadolžen za Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, prvič je bila objavljena v letu 1995), Zdenko Kodelja, že pokojni Alojz Pluško (tudi nekdanji državni sekretar na ministrstvu za šolstvo), Ljubica Marjanovič Umek pa Mojca Kovač Šebart (verjetno javnost sedaj veliko bolje pozna njeno hčer Niko Kovač, ki je prvo ime Inštituta 8. marec). Vsi našteti in še mnogi drugi so ves čas skrbeli za obrambo slovenskega šolstva pred – civilno družbo, pa naj se sliši še tako neverjetno.
Gaber se je – po krajšem obdobju ministrovanja svoje strankarske kolegice Lucije Čok in pred njo Pavla Zgage – s prihodom Antona Ropa na premierski položaj spet vrnil na ministrstvo, a ne za dolgo. Od volitev 2004 je bil sicer nekaj časa še poslanec, nato pa je povsem poniknil. Očitno je, da se nikoli ni sprijaznil s tem, da bi moral zapustiti politiko, zagotovo pa ga je dotolkel razpad njegove LDS, kjer se ni hotel umestiti v nobeno od frakcij, čeprav je bil še nekaj let prej med najbolj priljubljenimi javnomnenjskimi ikonami tistega časa. Resnici na ljubo je treba povedati, da je ob pomoči obilne medijske podpore in psihološkega obvladovanja množic Gaber vedno javnomnenjsko profitiral, kadar so se nanj vsule kritike, zlasti pa takrat, ko so te prihajale s cerkvene strani. Takrat je bil Gaber “žrtev” tistih, ki so menda želeli ideološko ugrabiti “laično in idejno nevtralno” šolo, ki jo je kot pomembno vrednoto predstavljala LDS. Tej je kasneje še dolgo časa pripadal Borut Sajovic, sedaj prvo ime poslancev Gibanja Svoboda. Pri tem ni odveč spomniti, da sta bila v svinčenih sedemdesetih letih, ko se je marksizem še bolj utrdil v šolstvu, glavna borca za idejno nevtralno šolo – Franc Rode in Franc Perko (kasnejši beograjski nadškof). Tedaj sta bila namreč v uredništvu revije Znamenje in sta takšno šolo na veliko jeze partije in Udbe odločno zahtevala.
Novi boter iz ozadja
A vrnimo se nekoliko nazaj. Na dan, ko smo objavili kolumno o pastirskem pismu, pa je Portalplus objavil informacijo, da se Slavko Gaber – ni znano, ali je v sorodu z Golobovo (nekdanjo?) spremljevalko Tino Gaber – spet “svaljka” na svojem nekdanjem ministrstvu, ki ga vodi manj znani Darjo Felda. Tokrat naj Gaber ne bi nastopal več kot ideolog LDS, pač pa kot ideolog Levice. To niti ni tako nemogoče, kajti Gaber je bil intimno velik nasprotnik zasebnega šolstva, torej aliberalno usmerjen. Zasebno šolstvo bi dopustil pod pogojem, da ga ne bi financirala država, kar je javnemu mnenju morda všeč, vendar je to daleč od logike šolstva 21. stoletja. Ko opazujemo razrast novodobne prebujenske ideologije in vsiljevanja spreminjanja spola v šolskem sistemu, se lahko vprašamo, ali ni to morda Gabrova dediščina.
In za kaj je šlo? Takole piše uredništvo Portalplusa: Gaber naj bi bili na ministrstvu opazili tik pred začetkom novega šolskega leta, tudi zato, ker se pričakuje obračun z desnimi šolniki: “Predvsem tistimi, ki so bodisi podpirali bodisi se niso upirali v času ministrovanja prejšnje šolske ministrice Simone Kustec. Vojna ni le na nacionalki, čistke in obračuni so vsepovsod. Dr. Slavko Gaber velja za brezkompromisnega ideologa z jasnimi cilji, med katerimi ni prostora za razmah zasebnega šolstva, verske izobraževalne alternative ali vdor nadnacionlanih šolskih sistemov. Slavko Gaber ostaja zvest samemu sebi in svoji ideji javnega šolstva, pa čeprav se je ravno t. i. Gabrov šolski sistem v zadnjih dveh desetletjih izkazal kot eden največjih krivcev za slovensko mediokriteto in vladavino negativne selekcije. Z drugimi besedami, Gaber je zadnji, ki lahko komurkoli soli pamet ali od aktualnega šolskega ministra karkoli zahteva. Še več, človeka, ki samovšečno trdi, da ima Slovenija ‘najboljši šolski sistem na svetu’, bi vsak normalen minister s kančkom osebne integritete prijazno odslovil iz pisarne, tajnici pa naročil, naj vratarjem in varnostnikom sporoči, da gospod Gaber nima več vstopa v poslopje ministrstva za šolstvo.”
Golob je le izvajalec ukazov “stričkov”
Tako Portalplus. In če karkoli od tega, kar je zapisal, drži, smo lahko upravičeno zaskrbljeni, saj se očitno oglaša novi boter iz ozadja, ki bo diktiral čistko na področju šolstva, nekoč pa je celo udrihal po ustavnih sodnikih, ko so leta 2014 priznali enakopravni status javnega in zasebnega šolstva. No, verjetno glede na zadnjo prakso ustavni sodniki te “napake” ne bodo več ponovili. “Premier Golob bi potegnil pametno potezo, če bi svojemu šolskemu ministru Feldi zabičal, naj se znebi Gabra in njegovega vpliva. Verjetno ne želi, da se mu ponovi Drnovškova zgodba izpred več kot četrt stoletja, ko je tedanji premier popustil Gabru in šolskega ministrstva ni vzel iz kvote LDS, tako da je Gaber lahko ostal minister. Z drugimi besedami, pragmatični Drnovšek je moral na koncu popustiti, zato da je Slavko Gaber ohranil svoj peskovnik in obveljal za neformalnega šefa trde, ideološke levice,” še piše Portalplus. No, to drži, a očitno je Robert Golob veliko šibkejša figura od pokojnega Drnovška, čeprav že slednji ni bil preveč močan, saj je imel znotraj LDS močno opozicijo, zbrano pri t. i. zajtrkovalcih, ki so se dobivali pri tedanji ljubljanski županji Viki Potočnik. Šlo pa je za skupino, ki bi bila danes morda še najbližja razvpitemu poslancu Levice Mihi Kordišu. In kot kaže, je Golob ujetnik teh “stricev”, ki v resnici vodijo vlado. Sedaj, ko je padla RTV, lahko začnejo s “čiščenjem” šolstva v skladu z moralno-politično primernostjo tako kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je najbolj znano ime disidentov med šolniki postal politični obsojenec profesor sociologije Oto Vilčnik. In Bruselj bo seveda vse dogajanje opazoval kot nekakšno tretjerazredno burko …
Vpogled v zgodovino šolskega resorja, kjer je izdatno vlogo odigral Slavko Gaber, nam pove, da je omenjeni resor večkrat menjal imena. Tako je bil v Demosovi vladi Peter Vencelj najprej republiški sekretar (nato minister) za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo, vendar je imela socialistična zakonodaja še vedno sistem t. i. republiških komitejev, ki so jih vodili predsedniki. Tako so s prihodom Demosove vlade oz. izvršnega sveta (po stari kardeljanski zakonodaji) vsi predsedniki komitejev najprej postali republiški sekretarji, nato pa ministri. V poosamosvojitvenem obdobju je komite oz. republiški sekretariat za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo dobil novo ime: ministrstvo za šolstvo in šport. Slabo desetletje kasneje je z razbitjem ministrstva za znanost in tehnologijo prišlo do spremembe: leta 2000 je Lucija Čok, ki je vodenje ministrstva podedovala od Lovra Šturma (Bajukova vlada), postala ministrica za šolstvo, znanost in šport. Obdobje prve Janševe ter Pahorjeve vlade je znova prineslo staro ime: ministrstvo za šolstvo in šport (ministra sta bila Milan Zver in za njim Igor Lukšič). S krčenjem števila ministrstev in z združevanjem resorjev je Slovenija leta 2012 dobila združeno »superministrstvo« za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kar je sprožilo silovit vihar med t. i. kulturnimi vstajniki, ki so tedaj ob slovenskem kulturnem prazniku na nož pričakali novega ministra Žigo Turka in celo zažgali kontrabas. No, v vladah, ki so sledile, so kulturni resor znova osamosvojili, ostalo pa je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, vse do prihoda sedanje vlade, kjer je ministrstvo znova dobilo ime, ki bi ga moralo dejansko imeti že od vsega začetka: ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Zanimivo, vzgojo so postavili celo na prvo mesto, v devetdesetih letih pa je bila za tedanjega ministra Gabra in njegovo ekipo neprijeten balast, saj naj bi šolstvo predvsem izobraževalo. Sedaj pa je vendarle našla svojo mesto. Vprašanje je le, kakšna – morda vzgoja za spremembo spola, ideologijo LGBT…?
S 3. septembrom 1998 (pismo je bilo javno objavljeno deset dni kasneje, saj so ga brali v cerkvah, 20. septembra pa je bil objavljeno še v Družini) so slovenski škofje (tedaj trije ordinariji in trije pomožni škofje) v pastirskem pismu ob začetku šolskega leta starše in vernike pozvali, naj si po demokratični poti prizadevajo za spremembo šolske zakonodaje, ki je bila brez predhodnega nacionalnega soglasja sprejeta marca 1996 in v državnih šolah prepoveduje vsako konfesionalno dejavnost, ter pomagajo oblikovati šolo, ki bo v skladu z zgodovinsko, kulturno in versko identiteto slovenskega naroda. Kot so zapisali, prepoved verouka v slovenskih šolah in tudi kakršnega koli pouka o veri, kjer bi imela cerkev svojo besedo, izhaja iz nestrpnosti do vere in cerkve in bo tako nestrpnost tudi rojevalo. Če bi naša šola hotela vzgajati za strpnost in pluralnost, ne bi izključevala iz šolskega prostora katoliške vernosti in Cerkva (katoliške in evangeličanske), katerima pripada velik del državljanov. Po njihovem mnenju izključevanje konfesionalne vernosti iz šole tudi pomeni, da si neka vplivna skupina lasti pravico oblikovati svetovni nazor mladih in se tako postavlja na mesto staršev in cerkve, pri čemer gre za nespoštovanje splošno priznane pravice staršev in pravice otrok. Nobena državna oblast nima pravice nadomeščati vloge staršev, jo spodrivati ali ji celo nasprotovati, temveč jo mora podpirati, ji pomagati in jo dopolnjevati. Zato se vodstvo Cerkve na Slovenskem zavzema za to, da se v državne šole uvede pouk o krščanstvu kot religioznem, kulturnem in zgodovinskem pojavu in o njegovem moralnem nauku. Ta predmet naj bi bil obvezen in izbirni, zanj pa naj bi bila pristojna cerkev, saj bi se le na ta način izognili nevarnosti, da bi otroci o veri in cerkvi slišali od staršev in v cerkvi eno, v šoli pa drugo. To pa bi bilo po mnenju slovenskih škofov ne samo škodljivo za vzgojo, ampak tudi v direktnem nasprotju z zahtevami mednarodnih dokumentov, Katoliške cerkve in celo slovenske ustave. Katoliška cerkev se ne bo nikoli sprijaznila s tem, da ne bi imela nobene soodgovornosti za to, kaj bodo o njej in o katoliški veri poučevali mlade rodove, je še poudarjeno v pastirskem pismu. Slovenski škofje v njem dodajajo, da nikomur ne marajo vsiljevati svojega prepričanja, saj naj bi bila za ta predmet svobodna odločitev: najprej bi se o tem odločali starši, nato mladostnik sam. S tem bi se prostor svobode v šolah širil, verni in neverni bi se učili medsebojnega spoštovanja, svobodnega in neobremenjenega javnega izpovedovanja svojih prepričanj, hkrati pa sodelovanja in strpnosti. Mlade bi morala šola pripravljati na urejeno družinsko življenje, jim vlivati državniški čut in smisel za narodno skupnost. Vzgajati bi jih morala v optimizmu in jih pozivati k lastni iniciativi, k volji in veselju do življenja, s čimer bi mlade obvarovali pred nevarnostmi nasilja, mamil in samomora.
Reakcija na pastirsko pismo je bila silovita. Predvsem se je izprsil tedanji Delov kolumnist Boris Jež, ki je škofom očital domišljavost in se spraševal, kdaj bo Cerkev začela izstreljevati rakete, o krščanstvu je pisal kot o stvari, ki se je dogajala pred dva tisoč leti v “zagamanih libanonskih hribih”. No, Ježu se je – očitno zaradi prevelike gorečnosti – zgodilo tudi nekaj povsem faktičnih napak pri navajanju zgodovinskih dejstev (čeprav se je pohvalil, da je predaval na Univerzi Columbia!). S svojo kolumno v Družini pa ga je nato »nokavtiral« prevajalec in publicist Matej Leskovar (“Ježa ježa na Parnas ali Destrukcija destrukcije”). Na Ježevo kolumno sta se v Družini kritično odzvala še pisatelj Alojz Rebula in nekdanji izseljenski duhovnik Branko Rozman.
Opomba: prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji.
