Piše: Arian Sajovic
Prejšnji teden smo bili priča dvema fizičnima napadoma na politično izpostavljeni osebi. Potem ko je direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač v začetku tedna nekdo zagrabil na Bavarskem dvoru, se je v petek nekdo zakadil za poslancem SDS Brankom Grimsom in ga porinil po stopnicah, ko je ta hodil iz poslopja državnega zbora proti parkirni hiši.
Grims se je na srečo ujel in se izognil hujšim poškodbam, ki bi lahko nastale ob padcu. K sreči nihče od napadenih ni bil resno poškodovan, a to ne pomeni, da napada nista resna.
Kakršnikoli napadi na osebo seveda ne morejo biti dovoljeni in nikakor niso sprejemljivi. Prav tukaj pa je problem. Še vedno se namreč opredeljujemo glede tega, ali je neko nasilje sprejemljivo ali ne oziroma ali lahko ob njem zamižimo ali ne. Kljub temu, da smo seveda slišali mnoge obsodbe teh dejanj z obeh strani političnega pola, človek še vedno ne more preslišati komentarjev glasne manjšine, ki napade pozdravljajo ali pa vsaj upravičujejo. Manjkalo pa seveda ni niti teorij o napadih pod lažno zastavo in načrtnem zavajanju javnosti.
Seveda upamo, da bo policija omenjeni zadevi primerno preiskala tako kot tudi vse druge napade na politično izpostavljene osebe, ki so v zadnjem obdobju čedalje pogostejši. Ampak bolj kot obstoj tega fenomena zbujajo skrb reakcije javnosti, ki se pri teh dejanjih pozicionira glede na to, ali jih kategorizira kot sprejemljive ali ne.
Ob vsem tem si človek ne more pomagati, da ne bi utrujeno zavzdihnil in si rekel: Ali bomo kot narod že preskočili ta preklemani miselni vzorec, ki se pri nas kaže od leta ’45 naprej? Zločini enih proti drugim so okej ali pa se sploh niso zares zgodili, zločini drugih pa so nesprejemljivi in pošastni. Igro dvojnih standardov, ki ostaja ogromen in trdovraten madež naše družbe, je treba za vedno očistiti.
A to se ne bo zgodilo, dokler se ljudje ne bomo zavedali, da tega, kaj je prav in kaj narobe, ne določa ideološko ozadje ali pripadnost neki skupnosti, temveč zakon. In dokler tega ne bomo dojeli, zagovarjali in ščitili, bomo še naprej živeli v civilizacijskem spačku, kjer očitno živimo po pravilih džungle in ne po pravilih države.
