Piše: I. K.(Nova24tv)
V Bruslju so komaj sprejeli zavezo, da bodo države, ki so članice NATA, obrambne izdatke zvišale na pet odstotkov BDP, slovenska politika pa že nagovarja levičarsko javnost, da bo poskušala pretentati evro-atlantsko zavezništvo. Slednje naj bi storila tako, da bo povsem civilne izdatke “pretihotapila” kot obrambno proračunsko postavko. Pri tem jim izdatno pomagajo levi mediji, ki to nemogočo laž dodatno oglašujejo.
Prvak opozicije Janez Janša je opozoril, da za uspešno obrambo potrebujemo predvsem ogrodje vojske, torej tisto, kar vojska najbolj potrebuje – vojake. Levica, njeni politični analitiki in mediji zdaj njegovo izjavo izkoriščajo za politični napad, češ da “je ravno Janševa vlada ukinila vojaški nabor”. Gre seveda za laž, poleg tega pa je bila ukinitev nabora – tudi s strani takratne leve vlade – povsem logična odločitev, saj je šlo za povsem drugo obdobje.
Janez Janša je na novinarski konferenci pred dnevom državnosti poudaril, da Slovenija danes za obrambne izdatke nameni več denarja kot leta 1994, ko je bila po njegovi oceni vojaško najmočnejša. Hkrati je opozoril, da je DZ pred dvema tednoma sprejel obrambno resolucijo, ki vsebuje zavezo, da bo Slovenija do leta 2030 za obrambo zagotovila tri odstotke BDP, hkrati pa bo zagotovila tudi 10.000 poklicnih vojakov in do 30.000 rezervistov. Kljub temu nikjer ne piše, kako bo Slovenija dosegla tolikšno število vojakov. Poudaril je, da ima Slovenska vojska trenutno okoli 6000 vojakov in približno 1000 pripadnikov pogodbene rezerve. Vse obrambi namenjene milijarde brez ustreznega števila vojakov ne bodo imele velikega smisla, je povedal.
Janševa opozorila so smela, saj vojaški poklic tudi zaradi slabih plač in težkih delovnih pogojev z zastarelo opremo med mladimi ni perspektiven. Mladi si ne želijo postati vojaki, hkrati pa ni nobene perspektive za vnovično uvedbo nabora. Mediji so Janševo izjavo izkoristili za podtikanje in zdaj razglašajo, da je za to kriva prav Janševa vlada. Politični analitik Antiša Korljan je na POP TV razlagal, da je slovenska politika pod vodstvom Janeza Janše ukinila obvezno služenje vojaškega roka in tako “slovensko vojsko pustila brez stalnega dotoka nabornikov, ostali so profesionalni vojaki, tako da v tem trenutku slovenska politika žanje, kar je sadila pred dvajsetimi leti”.
Zakaj smo ukinili nabor?
Korljan seveda laže ali pa je nepoučen. Nabora ni ukinila prva vlada Janeza Janše, ampak leta 2004 vlada LDS, ki jo je vodil Tone Rop, ko je bil obrambni minister Anton Grizold. Četudi pustimo to zelo pomembno podrobnost ob strani, kljub temu da povsem razvrednoti Korljanov napad na desnico, da je bila ta avtor razpusta vojaškega nabora, je pomembno, da so bile varnostne razmere leta 2004 povsem drugačne, kot so danes, zato je ekstrapolacija takratne zgodovine z današnjo tako neumna, kot bi primerjali zdravstvene razmere v času črne kuge z današnjim časom.
Leta 2004 je bil svet še v obdobju, ki ga je Francis Fukuyama poimenoval “The end of history” (konec zgodovine), saj naj bi po vsem svetu začel prevladovati ekonomski in družbeni liberalni model, velike države pa naj se ne bi več zapletale v oborožene spopade. Leta 2004 je bilo še vedno mogoče verjeti, da bo tako. Velike sile so se dogovorile in aktivno izvrševale nuklearno razoroževanje. Kljub ameriškim posredovanjem v Afganistanu in Iraku je v javnosti prevladovalo mnenje, da gre za lokalno vojno proti terorizmu, ne pa za mednarodni spopad, ki bi lahko prerasel v naslednjo svetovno vojno.
Ruska federacija pod vodstvom sicer vedno bolj avtoritarnega Vladimirja Putina je bila – predvsem zaradi velikega razsula svoje vojske, ki jo je podedovala od bankrotirane Sovjetske zveze – še vedno dokaj pohlevna in je vsaj na videz iskala ekonomsko-politične povezave z zahodom (Putin je bil v odličnih odnosih tako z Georgeem W. Bushem kot z nemškim socialnodemokratskim kanclerjem Gerhardom Schröderjem). Bush in Putin sta se celo dobila na bilateralnih srečanjih v Ljubljani. Kitajska je prav tako komaj začela svoj vzpon iz države v razvoju v svetovno velesilo, v katero se spreminja danes, vojaška pridružitev Tajvana so bile le oddaljene sanje. Šlo je torej za čas, ko svet ni imel civilizacijskih sovražnikov z izjemo hermetično zaprtih komunističnih fevdov, kot sta bili in sta še vedno Severna Koreja in Kuba, ter despotskih režimov na Bližnjem vzhodu in v Mali Aziji.
Takrat je bilo seveda povsem logično, da je treba slovenski nabor ukiniti – sploh v okviru dejstva, da smo vstopali v zvezo NATO, pod katere dežnikom smo bili varni. Živeli smo v enem od redkih obdobij v zgodovini, ko ni grozila večja globalna vojna. Svet je bil povsem drugačen, kot je danes.
Drugačna resničnost
Desetletji, ki sta sledili, sta povsem na novo spisali razmerja moči v geopolitični pokrajini sveta. Rusija se je s pomočjo izvoza naravnih bogastev krepila in postajala iz dneva v dan bolj avtoritarna. Prej je svojo brutalnost usmerjala predvsem v razprtije z avtonomnimi pokrajinami (spomnimo se genocida nad Čečeni v mestu Grozni). Leta 2006 je nasilno prevzela dele Gruzije, aktivno je začela groziti vzhodnim državam zveze NATO, češ da s priključitvijo zvezi NATO ogrožajo ruske interese. Začela se je širiti v Afriko in na Bližnji vzhod – diktator Asad je preživel le zaradi ruske intervencije. Prvi pravi pokazatelj ruskih kolonialnih ambicij je bilo zavzetje ukrajinskega Krima, nato pa je bilo le vprašanje časa, kdaj bo sledila popolna invazija na suvereno državo, kakršne nismo videli že od druge svetovne vojne. Leta 2022 se je res zgodila. Z napadom Rusije na Ukrajino se je svet zbudil v drugo resničnost. Čez noč se je oblikovala os Rusija–Iran–Kitajska, in sicer skupaj z malopridnimi latinskoameriškimi socialističnimi režimi, ki so kot kakšen antipod liberalnemu redu začeli ogrožati naš način življenja.
Danes so te države aktivno sovražne do zahoda in jasno kažejo, da je njihov cilj kolonialni prevzem sveta na osnovi totalitarne ideologije, ki jo zastopajo. Rusija, podobno kot Nemčija med drugo svetovno vojno, vso svojo podobo in smisel za obstoj vidi le še v vojaškem ekspanzionizmu. Ruski propagandisti aktivno pozivajo k napadu na države, ki so vključene v zvezo NATO, in vnovično vzpostavitev sovjetskega imperija.
Rusija že leta hibridno napada EU, prav tako kot je pred invazijo napadala Ukrajino. Kitajska vse bolj rožlja z orožjem in javno izpostavlja, da bo napadla Tajvan, hkrati pa ozemlje odvzela še Vietnamu, Filipinom, Japonski, celo Južni Koreji. Iranski kult smrti na Bližnjem vzhodu je bil tik pred razvojem atomske bombe, če ne bi intervenirale Združene države Amerike skupaj z Izraelaom.
Sprenevedanje slovenskega politično-medijskega stroja
V takem svetu so seveda potrebni povsem drugačni razmisleki kot leta 2004. Živimo v svetu, kjer je večja vojna v Evropi nekaj, kar ni le verjetno, ampak skoraj neizbežno, če seveda ne bomo reagirali dovolj hitro.
Obtožbe Korljana in levih medijev, da je Janša ukinil nabor, so kontraproduktivne in služijo le kot diverzija, da se ljudje ne pogovarjajo o tem, kakšen kaos v zvezi z oboroževalno politiko vlada znotraj Golobove koalicije. Namen sprenevedanja o davno ukinjenem naboru je v tem, da se ljudje ne pogovarjajo o tem, kako se SD in Levica sprenevedata, da nimata ničesar s povišanjem obrambnih sredstev na pet odstotkov. Resolucije sploh ne bi bilo mogoče implementirati brez njihovih glasov. Gre za eksistenčno grožnjo dveh etabliranih strank skrajne levice, zato mediji počnejo vse, da bi ju rešili javnega pogroma – levičarski politični bazen je seveda odločno proti oboroževanju. Delno je to zaradi tega, ker verjame v idejo hipijevskega miru, delno pa tudi zato, ker si velik del njihovih posameznikov tiho želi prihoda Rusov in njihovega načina “demokracije”.
Gre torej predvsem za obrambo politike, ki jo tako levi mediji kot levi centri moči potrebujejo, ne pa za resen premislek o slovenski obrambi. Jasno je, da ima Janša prav – brez povečanja števila vojakov ne bo ustrezne obrambe, če kdaj skozi madžarsko mejo res prodrejo podivjani ruski plačanci. Jasno je tudi to, da nimajo levi centri moči nobenega interesa, da bi dejansko poskrbeli za suvereno obrambo naše države znotraj zveze NATO.
