Piše: Andrej Žitnik (Nova 24TV)
Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je dobilo status nevladne organizacije v javnem interesu v mandatu ministra Vaska Simonitija. Aktiv kulturnikov se je ne le verbalno, ampak celo fizično znesel nad ministrstvom, saj je seveda ta status do takrat bil rezerviran izključno za društva, zavode in “raziskovalne inštitute” leve do skrajno leve politične provenience. Izkoristili so dejstvo, da je takratni predsednik (ne pa ustanovitelj) društva Urban Purgar na spletu izrekel nekaj nespametnih besed, ki so jih nato pripisali društvu samemu. Napadena je bila celo stavba ministrstva – skrajneži (po informacijah naj bi bil eden izmed njih levi aktivist Vuk Čošić) so na ministrstvo s sprejem na okna narisali svastike, češ, da društvo promovira “neonacizem”. Seveda to ni res. Kljub temu je društvo ostalo do danes tarča institucionalnih in uličnih napadov levice, čeprav je predsednik društva Purger odstopil. Zdaj bi ga ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko kar prepovedalo oz. izbrisalo. Gre za obrise brisanja oblasti nevšečne kulture podobno kot v času zgodnjega nacizma?
Ministrstvo za kulturo bo po poročanju medijev namreč na upravno sodišče in državno tožilstvo podalo prošnjo za izbris Društva za promocijo tradicionalnih vrednot iz registra. Za to so se odločili zaradi krepitve izrazov nestrpnosti in hujskanja proti drugače mislečim, je v izjavi poudarila ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Na ministrstvu trdijo, da so povezani s skupino rumenih jopičev, čeprav je edina “povezava” do rumenih jopičev prav Purger, ki pa je kot predsednik društva odstopil že pred dvema letoma, prav tako ni več član društva. Takrat je izbris društva iz registra društev v javnem interesu zahtevala zloglasna Pravna mreža za varstvo demokracije, ki je takrat na tožilstvo (podobno kot zdaj ministrstvo) vložila predlog za začetek postopka izbrisa tega društva, in sicer predvsem zaradi tega, ker naj bi imel predsednik “napačne interese”.
Samooklicani Aktiv kulturnikov se je takrat prav tako zavzemal za odvzem statusa Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, saj društvo po njihovem mnenju ni delovalo v javnem interesu. Aktiv je v protestniški akciji na okna Ministrstva za kulturo tudi izobesil plakate z izjavami, ki jih je predsednik omenjenega društva Urban Purgar objavil na družbenih omrežjih. Najbolj sporna naj bi bila “pohvala” Hitlerja – čeprav je Purgar večkrat poudaril, da je bila izjava izvzeta iz konteksta, poleg tega pa je tudi objavili peticijo z naslovom Predlog za sprejem zakona o prepovedi javne uporabe totalitarnih simbolov. Njegove provokativne izjave so bile namreč namenjene prikazu dvojnih meril glede obsodbe totalitarizmov.
Minister za kulturo Vasko Simoniti je takrat na pisno poslansko vprašanje odgovoril, da sme na podlagi zakona o nevladnih organizacijah nevladna organizacija zaprositi za pridobitev statusa pri pristojnem ministrstvu v skladu z dejavnostjo, ki jo izvaja. Ministrstvo v upravnem postopku nato ugotavlja dejstva, ki so potrebna pred izdajo odločbe. Če ugotovi, da nevladna organizacija izpolnjuje vse zakonsko predpisane zahteve, ministrstvo izda odločbo o pridobitvi statusa. Vlogo za pridobitev statusa nevladne organizacije tega društva, ki je bila vložena marca 2021, je najprej pregledala Strokovna komisija za področje književnosti in podala pozitivno mnenje. Nato je mnenju strokovne komisije sledilo tudi ministrstvo. Zato je bila tudi prijava Pravne mreže na tožistvu na koncu zavržena kot neutemeljena, saj ta ni bila sposobna dokazati povezave med društvom in neonacizmom.
Društvo nima nič z izjavami posameznika in tudi nima nič z nacizmom
Društvo samo se je sicer distanciralo od Purgerjevih izjav (čeprav so bile te izvzete iz konteksta) ter izjavilo, da nima nič z izjavami posameznika, da društvo nima nič z nacizmom. Zakon o nevladnih organizacijah (ZNOrg), ki je bil sicer sprejet pod vlado Marjana Šarca, je jasen glede podelitev in odvzemov statusov – in po veljavni zakonodaji statusa društvu, ki izpolnjuje vse pogoje, tega ni mogoče odvzeti – društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je vse pogoje izpolnjevalo. Če bi minister Simoniti takrat arbitrarno posegel v postopek, bi pri tem kršil zakonodajo.
To pa je na lastni koži spoznala tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki društvu kljub prigovarjanju leve “ulice” in kulturnikov v letu vladanja ni uspela odvzeti statusa. Iz zanesljivih informacij smo izvedeli, da je ministrica pritiskala na tam zaposlene, naj “si izmislijo” dovolj dober razlog, da društvu status odvzamejo, čeprav bo potem zadeva po pritožbi na upravno sodišče padla. To so uradniki na ministrstvu zavrnili in ministrici pojasnili, da se pod takšne odločbe pač ne upajo podpisovati, saj bodo oni tam še dolgo po tem, ko bo ministrica zopet le še “kulturnica v javnem interesu”, ki ji država plačuje prispevke, kot je bila, preden je prevzela funkcijo.
Ministrica je bila na robu obupa, saj je ravno njena “ulica” iz Metelkove Simonitijevo ministrstvo obtoževala promocije neonacizma, zato ker društvu ni odvzela statusa društva v javnem interesu – zdaj pa društvu tudi sama ni bila sposobna odvzeti statusa, saj je ugotovila, da v postopku ni bilo prav nobenih napak in da društvo ne promovira neonacizma, kot so si izmislili ministričini ulični podporniki. Sledil je pritisk s strani “njenih” medijev.
Nedolgo nazaj so se na Mladini zanimali okrog statusa javnega interesa za društva in o medijskem razvidu za Nacionalno tiskovno agencijo (NTA). Ministrstvo za kulturo je mediju pojasnilo, da ne obstaja pravna podlaga za odvzem oziroma izbris. “Očitek, da naj bi domnevno s tem spletnim portalom upravljali neonacisti in ga med drugim uporabljali tudi za širjenje idej iz Hitlerjevega Mein Kampfa, žal še ne zadostuje za izbris iz razvida medijev,” so namreč navedli po poročanju NTA.
Pritisk je bil prevelik
Očitno je, da si želi ministrica oprati roke. Zaveda se neprijetne situacije, v katero so jo nevede porinili njeni lastni aktivisti. Prejšnje ministrstvo je stranka Levica skupaj s podporniki iz Metelkove proglasila za podpornika neonacizma (kar je v eter povedala celo novinarka RTV Slovenija Špela Kožar, ki jo je ministrstvo nato tožilo prek odvetnika), zdaj pa je po tej logiki tudi sama postala podpornica “neonacizma”. Seveda je težko uiti ironiji, da so ravno ministričini levi podporniki pod Simonitijevim mandatom pred ministrstvo postavljali krvave mize z imeni uslužbencev (tudi redno zaposlenih), risali svastike in lepili listične z imeni uslužbencev z odrezanimi glavami – se pravi v slogu čisto pravega fašizma. Seveda to ministrici ni preveč mar. Razume, da mora nahraniti lačne pse na ulici in v medijih, ki si želijo krvi.
A ker so ji uradniki dovolj jasno povedali, da v njenem imenu niso pripravljeni kršiti zakonodaje, je ministrica očitno ugotovila, da je edina možna pot ta, da si opere roke in odgovornost za nastalo situacijo porine v roke upravnega sodišča in tožilstva (kot smo zapisali je to sodišče podobno ovadbo Pravne mreže enkrat že zavrnilo). Iz naših virov smo izvedeli, da ministrica dobro ve, da s prošnjo ne bo uspešna, saj so ji to uradniki jasno razložili, bo pa manever uporabila kot izgovor za lastne medijske volkove tipa Mladina, da se skupaj izgovorijo, češ: “Vsaj poskušali smo.”
Začetek “čistk”?
Na drugi strani pa je slovensko pravosodje, za katerega nekateri pravni strokovnjaki pravijo, da ga je leva politika “privatizirala”, postalo izredno nepredvidljivo. Spomnimo na neverjetno sodbo ustavnega sodišča o odpravi zadržanja vladne novele zakona o RTV, ki je osupla tudi leve pravnike. Morda bo želelo upravno sodišče s “kreativno” interpretacijo prvo iti ministrstvu za kulturo na roke, tako kot je šlo ustavno sodišče na roke vladi in levemu krilu novinarskega aktiva RTV Slovenija. Če bi se to res zgodilo, smo na pragu slovenske socialistične analogije nacistični “sinhronizaciji kulture”. Nacisti so želeli s čistko v zgodnjih tridesetih iz nemške kulture izbrisati vse sledi judovskega vpliva na nemško umetnost. Če ministrstvu za kulturo manever ob pomoči pravosodja uspe, smo na pragu lastne “sinhronizacije” kulture. Spomnimo, sodnikom so se pred kratkim enormno povišale plače.
