Piše: Gašper Blažič
Potem ko je Golobova vlada tako rekoč na predvečer spominskega dneva na žrtve komunizma v Sloveniji (17. maj) ukinila ta dan, se je zganila civilna družba s peticijo. To so nato poslali v evropski parlament brez velikih pričakovanj, a vendarle.
Trud se je izplačal, saj je peticijo podpisalo okoli dva tisoč podpisnikov, s tem pa je na odboru evropskega parlamenta za peticije, ki ga vodi španska (pravzaprav katalonska) poslanka Evropske ljudske stranke Dolors Montserrat, vzbudila precej pozornosti. Peticija je bila vložena že pred lanskim poletjem, v začetku tega leta pa jo je odbor za peticije uvrstil na dnevni red za 14. februar. Na pepelnično sredo.
Boj proti okupatorju je bil podrejen revoluciji
A najprej nekaj besed o tem, za kaj sploh gre. Janševa vlada je leto dni pred tem sprejela odlok o razglasitvi nacionalnega spominskega dneva spomina na žrtve komunizma. Seveda vseh, ne samo tistih iz leta 1945. Zato je za datum izbrala obletnico poboja Romov v soteski Iške, kjer so 17. maja 1942 pripadniki Šercerjevega bataljona povzročili prvi množični pokol t. i. razrednih sovražnikov, ko so si za tarčo izbrali Rome. V napadu je umrlo 53 ljudi, med njimi skoraj polovica otrok, med žrtvami je bila tudi nosečnica. Prva vaška straža pa se je pojavila junija 1942. Do takrat so komunisti prek VOS in partizanskih enot pobili že okoli 1500 Slovencev. Bilo je jasno, da je bil glavni cilj komunistov revolucija, nasilen prevzem oblasti torej, boj proti okupatorju pa je bil revoluciji podrejen. To dokazujejo tudi številne izjave komunističnih revolucionarjev. Že jeseni 1941 je Boris Kidrič v svojih pismih dajal ukaze za izvajanje revolucionarnega partijskega nasilja, saj je Komunistična partija Slovenije želela spodbuditi ugodne razmere za obračun z nasprotniki. Zato je z nasiljem spodbujala povezovanje nasprotne strani z okupatorjem, čeprav je bila KPS vse do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo sredi leta 1941 tudi sama v neposredni kolaboraciji z nemškim okupatorjem. Tudi zato pred prelomom zavezništva med Hitlerjem in Stalinom ni želela organizirati partizanskih čet za odpor proti okupatorjem (Nemčija oz. Tretji rajh ter njene zaveznice: Italija, Madžarska in NDH). Jeseni 1941 je KPS ustanovila tudi svojo Varnostno-obveščevalno službo (VOS), razglasila monopol v boju proti okupatorju, kasneje pa svoj notranji monopol v OF formalizirala z znamenito Dolomitsko izjavo. To, kar se je zgodilo po 8. maju 1945, ko je okupator položil orožje, je bila le logična posledica vsega, kar se je dogajalo prej. Zato pri žrtvah komunizma ne moremo govoriti samo o vrnjenih domobrancih, ker je bilo žrtev v resnici veliko več in ogromno med njimi je bilo civilistov.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
