Piše: Vida Kocjan
Mag. Polona Rifelj, ministrica za okolje in prostor v 16. vladi Republike Slovenije, vodi enega najširših resorjev v državi. Zaradi dolgoletnih izkušenj v javnem in realnem sektorju dobro pozna upravne ovire, s katerimi se srečujejo podjetja in investitorji. V pogovoru zato ne govori le o okoljskih standardih, temveč o delovanju sistema: kdo odloča, na kateri podlagi, do kdaj in kdo odgovarja, če postopek stoji. Pogovarjali sva se o tem, ali lahko država odloča hitreje, ne da bi oslabila varstvo okolja in pitne vode, ter o projektih, ki že mesece delijo javnost.
DEMOKRACIJA: Spoštovana ministrica, gospa mag. Polona Rifelj. Imate več kot 20 let izkušenj na področju financ, prava, korporativnega upravljanja, javnega sektorja in tudi gospodarstva. Kako vam te izkušnje pomagajo pri vodenju tako širokega resorja, ki vključuje okolje, prostor, vode, naravo in stanovanja?
Mag. Polona Rifelj: Na ministrstvo gledam predvsem kot na velik sistem, ki mora delovati. Pri financah se naučiš odgovornosti za posledice odločitev, pri korporativnem upravljanju jasne odgovornosti in nadzora, v gospodarstvu pa zelo hitro vidiš, kakšno ceno ima počasno odločanje države. V našem resorju se vse to sreča: investitor potrebuje pravočasno odločitev, prebivalec varno pitno vodo, občina prostor za razvoj, država pa odgovorno upravljanje denarja. A razumeti moramo, da razvoj in varovanje okolja nista nasprotnika. Odločna država mora omogočiti sprejemljiv razvoj, zaščititi okolje in predvsem pravočasno odločiti. Znati mora reči da in ne, ne sme pa leta ne odločiti.
Pogosto poudarjate razumevanje upravnih ovir, s katerimi se srečujejo podjetja in investitorji. Kateri konkretni primer iz vaše prakse vas je najbolj prepričal, da je poenostavitev zakonodaje nujna?
Težko bi izpostavila samo en primer. Bolj me je prepričala množica primerov, pri katerih problem sploh ni bil okoljski standard, ampak način delovanja sistema. Ko imamo aktivne postopke državnih prostorskih načrtov, ki trajajo deset, petnajst ali celo več kot dvajset let, se moramo vprašati, ali je to še razumna uprava. Osebno sem prepričana, da ne. Seveda obstajajo objektivni razlogi – spremembe projektov, tras, strokovne podlage, okoljske presoje, financiranje. Toda razlog za zastoj še ne pomeni, da je zastoj sprejemljiv. Prav zato pri vsakem dolgotrajnem postopku zahtevam štiri zelo preproste odgovore: kje stoji, zakaj stoji, kdo mora narediti naslednji korak in do kdaj. Poglejte, župana, podjetnika ali posameznika v resnici ne zanima, kateri direktorat ima zadevo na mizi. Zanima ga, ali bo država problem rešila in predvsem, kdaj.
Okoljskih standardov ne bomo zniževali zaradi posameznih interesov. Kjer to terjajo strateški interesi države, pa se morajo ukrepi na podlagi stroke in dejanskih razmer tudi prilagajati. Administrativne postopke moramo bistveno izboljšati.
Imate licenco za članstvo v nadzornih svetih in se dodatno izobražujete tudi na področju finančne forenzike. Kako boste to znanje uporabili pri nadzoru velikih projektov, kot so kanal C0 ali sežigalnice?
Predvsem z načeli, ki morajo veljati pri vsakem velikem projektu: jasna odgovornost, sledljivost odločitev, transparentnost in preverljiva poraba denarja. Pri velikih projektih me zanima: kdo je odločil, na kateri podlagi in ali je ravnanje države naknadno preverljivo. In to velja ne glede na investitorja ali politično podporo, da ne bo pomote. Predvidljiva država ni tista, v kateri nekdo vnaprej pozna rezultat, ampak tista, v kateri vsi poznajo pravila. In samo to je izhod iz t. i. »dogovorne« Slovenije.
V oddaji na Planet TV ste izpostavili, da veljavna zakonodaja ministru v veliki meri preprečuje, da bi vedel, kaj delajo njegovi podrejeni, oziroma da jih sploh sme kaj vprašati. Za kaj gre? Nekateri menijo, da minister vedno lahko odredi strokovni nadzor. Je tako?
Tu moramo biti zelo jasni. Minister je politično odgovoren za resor, hkrati pa mora spoštovati samostojnost uradnih oseb v konkretnih postopkih. In prav je tako. Ne morem poklicati uradnika in mu naročiti, kakšna mora biti odločitev. Toda med nedopustnim političnim poseganjem v konkretno odločitev in legitimno odgovornostjo ministra za to, ali sistem deluje, obstaja velika razlika. Tudi nova politična oblast mora to mejo spoštovati. Mandat volivcev nam sicer daje pravico in dolžnost, da spreminjamo politike in sistem, ne daje pa nam pravice niti zakonske podlage, da uradniku naročimo, kako mora odločiti v konkretnem upravnem postopku. A vseeno minister mora vedeti, ali postopki stojijo, zakaj stojijo, ali se spoštujejo roki in kje so sistemska ozka grla. In če sem politično odgovorna za ministrstvo, moram imeti orodja za preverjanje njegove učinkovitosti.
Ne želim posegati v strokovno presojo. Želim pa sistem jasne odgovornosti – za strokovno samostojnostjo se ne more skrivati neaktivnost. Pregledali bomo tudi, ali imajo predstojniki dovolj orodij za sistemski nadzor.
Minister lahko odredi strokovni nadzor, vendar praviloma šele po tem, ko je odločitev že sprejeta in obstaja sum, da ni bila strokovna ali zakonita. Takšen nadzor je torej predvsem naknaden. Ne omogoča pa ministru, da bi med postopkom preverjal, kako se zadeva vodi, kakšne strokovne podlage se uporabljajo in ali gre odločanje v pravo smer, ne da bi mu bilo mogoče očitati poseganje v samostojnost uradne osebe.
Kako je s kanalom C0, so kakšni posebni pritiski?
Pri kanalu C0 se mi zdita nevarni dve skrajnosti. Ena je pričakovanje, da mora nova oblast projekt zaradi pritiska preprosto ustaviti. Druga pa, da ga moramo zaradi dosedanjih vlaganj in evropskega denarja izvesti ne glede na odprta vprašanja. Zame je v vsakem primeru prioriteta čista pitna voda. Razumem pričakovanje dela javnosti: zamenjala se je oblast, zdaj naj ministrica naredi konec. Toda država tako ne sme delovati. Če jaz danes preskočim postopek, lahko naslednji minister jutri enako stori pri projektu, ki ga podpiram. In to ni pravna država.
Spremenimo lahko prioritete, zahtevamo učinkovitejše delo, preverimo zakonitost odločitev, terjamo odgovornost, slabo zakonodajo pa spremenimo. Dokler zakon velja, pa velja za vse. Pitna voda je strateški vir in njena varnost mora biti zagotovljena. Nepomembno je, kdo je investitor ali katera politična opcija projekt podpira. Za vse morajo veljati enaka pravila.
A razumeti moramo, da gre predvsem za pravno in finančno kompleksen projekt, povezan z evropskimi sredstvi in zavezami glede čiščenja odpadnih voda v ljubljanski aglomeraciji, ki zadeva celotno Slovenijo. Zato bi bilo neodgovorno, če bi ministrica mimo postopkov preprosto razglasila politično odločitev v eno ali drugo smer. O odprtih upravnih, okoljskih, inšpekcijskih in sodnih vprašanjih morajo odločiti pristojni organi ter stroka. In njihovih odločitev ne bom prejudicirala.
Pri tako občutljivem projektu pa mora biti povsem jasno, na katerih strokovnih podlagah je bila odločitev sprejeta. Ker zaupanje ustvarjajo zgolj preverljivi argumenti. Sama pritiskov na strokovna merila ne sprejemam. Razumem, da interesi obstajajo, moja naloga pa je zagotoviti, da odločajo zakon, stroka in javni interes.
Kaj pa sežigalnice, kaj se tu dogaja?
Tu bi naredila korak nazaj. Sežigalnica sama po sebi ni politika ravnanja z odpadki.
A hierarhija je jasna: manj odpadkov, ponovna uporaba in recikliranje, nato obdelava preostanka. Če Slovenija potrebuje dodatne zmogljivosti za termično obdelavo preostanka, mora odločitev temeljiti na količinah, okoljski sprejemljivosti, lokaciji, vplivu na ljudi, ekonomiki in dolgoročni strategiji – ne na vnaprej izbrani rešitvi, čeprav sežigalnice niso slaba rešitev. Zato potrebujemo jasne številke o količinah, alternativah, stroških in posledicah. Šele nato lahko odgovorno odločimo. Pri dveh od treh predvidenih lokacijah ti podatki niso v celoti jasni.
Ob prevzemu poslov ste izpostavili tudi stanovanjske projekte. Kaj ste prevzeli, kaj se dogaja, gredo stvari v pravo smer?
Pri stanovanjih je stvar preprosta: stanovanje ne nastane s sprejetjem zakona ali številko v proračunu, zato stanovanjsko politiko povezujemo s prostorom. Predpisna veriga je konkretna: zemljišče, prostorski akt, komunalno opremljanje zemljišč, dovoljenje, financiranje, gradnja in cena. In če odpove zgolj en člen, stanovanja ni. Tudi zato smo stanovanjsko in prostorsko politiko povezali. Želimo več javnih najemnih stanovanj, primernih zemljišč, hitrejše umeščanje, komunalno opremljanje stavbnih zemljišč, aktivacijo praznih stanovanj in lažjo pot predvsem mladih do doma.
Pri tem bom vztrajala pri merilu, ki velja tudi drugje: stanovanjska politika ni uspešna takrat, ko sprejmemo zakon ali na novinarski konferenci predstavimo številko. Uspešna je takrat, ko človek pride do stanovanja, ki ga lahko plača, in ko mladi človek na podeželju lahko zgradi svoj dom.
Bili ste tudi na sejmu Agra in se srečali s številnimi sogovorniki. Kakšno je bilo glavno sporočilo?
Če povzamem ključno: okoljski resor ne sme biti nasprotnik slovenskega kmeta in tudi ni. Suša je pokazala, da moramo z vodo upravljati drugače. V istem letu imamo lahko poplave in pomanjkanje vode. Zato nujno potrebujemo več zadrževanja vode, namakanja, učinkovitejšo rabo in hitrejše postopke za sprejemljive projekte. Zavedajmo se, da voda ni neomejen vir in da njena raba ne sme ogrožati drugih uporabnikov ali ekosistema. Toda odgovor ne sme biti, da se nič ne da. Tu je naloga države v iskanju rešitve.
Poslušanju ljudi na terenu pa mora slediti delo. Zato že ves čas potekajo delovni sestanki glede namakanja, voda in prilagajanja kmetijstva. Slovenija ni brez vode, z njo pa moramo bistveno kakovostneje upravljati. Na žalost tega ne moremo hitro spremeniti – zamujene so bile številne priložnosti –, moramo pa se prilagajati. In tu pridemo do težjega dela. Vsi se strinjamo, da potrebujemo poplavno varnost, zadrževanje vode in namakanje. Težje je, ko je treba povedati, kje bo zadrževalnik. Preseči bomo morali logiko »rešitev da, samo ne pri meni«. Če vsako rešitev zavrnemo v svojem okolju, ne bomo rešili ničesar. Trdim, da država mora posege strokovno utemeljiti, iskati mora najmanj obremenjujoče rešitve in upoštevati legitimne interese. Ne more pa obljubiti prilagajanja brez sprememb za kogar koli.
Napovedali ste pospešitev postopkov umeščanja v prostor in izdajanja gradbenih dovoljenj ter digitalno platformo za spremljanje. Kdaj lahko pričakujemo prve merljive rezultate?
Tu ne želim iz rokava potegniti številke samo zato, da bi lepo zvenela. Najprej moramo pošteno ugotoviti, kje smo, sicer čez leto dni niti ne bomo vedeli, ali smo bili uspešni.
Najprej res intenzivno pregledujemo postopke in ozka grla: podvajanje dokumentacije, različne zahteve in možnosti vzporednega dela. Forenzično pregledujemo tudi informacijske in geoinformacijske sisteme, stroške in podvajanja. Treba je razumeti, da digitalizacija ni nova aplikacija: najprej proces, nato podatki, šele nato tehnologija. Digitalno spremljanje mora nedvoumno pokazati, kje je zadeva in kdo je na vrsti. Podvojene rešitve moramo racionalizirati, učinek pa meriti v času, podatkih ali strošku. Ljudem je vseeno, koliko direktoratov imamo; pomembno je, ali država zato odloča hitreje in ali je jasno, kdo je odgovoren.
Kako boste uskladili hitrost postopkov z varstvom okolja in pitne vode, zlasti pri projektih na vodovarstvenih območjih?
Tako, da teh dveh stvari ne bomo zamenjevali. Hitrost postopka ne določa okoljskega standarda. Če je projekt nesprejemljiv, ga hitrejši postopek ne bo naredil sprejemljivega. Če pa projekt vse pogoje izpolnjuje, ni nobenega javnega interesa, da država to ugotavlja več let. Na vodovarstvenih območjih je pitna voda strateški vir. Kakovostna zgodnja presoja lahko projekt tudi pospeši, saj investitor pravočasno izve, ali je rešitev sprejemljiva. Najdražje in po mojem mnenju nedopustno pa je, če država investitorju šele po letih pove, da projekta na izbrani lokaciji ni mogoče izvesti.
Ministrstvo po reorganizaciji pokriva zelo široko področje. Kako preprečujete, da se ne bi ponovno pojavili podvajanja in neusklajenosti med okoljem, prostorom in stanovanji?
To je bil razlog za reorganizacijo: naloge, razpršene med tri ministrstva in vladno službo, smo povezali. Število direktoratov smo zmanjšali s šest na tri, število vseh notranjih organizacijskih enot pa s 76 na 48, kar pomeni zmanjšanje za 36,8 odstotka. Namesto treh ministrov imamo enega, namesto šestih direktorjev direktoratov imamo tri. Ocenjeni prihranek samo pri plačah vodstvenega kadra je približno 1,21 milijona evrov letno. Toda prihranek ni najpomembnejši rezultat. Pomembneje mi je, da so poti odločanja krajše in da je odgovornost jasnejša. Prostora namreč ne moremo načrtovati brez okolja, stanovanj ne brez prostora in poplavne varnosti ne brez voda. Zdaj so ta področja ponovno povezana tudi organizacijsko. In občine morajo to občutiti v bolj usklajenem delovanju države in jasni odgovornosti. Neusklajenost in podvajanja odpravljamo z digitalnimi orodji, ki omogočajo prenos informacij in podlago za pravilne odločitve.
V pismu zaposlenim ste poudarili politično nevtralnost in prepoved simbolov ter ideoloških stališč v službenem času. Kakšni so bili odzivi?
Precej manj dramatični, kot bi sklepali iz odzivov zunaj ministrstva. Sporočilo je bilo profesionalnost. Javni uslužbenec ima pravico do osebnih stališč, v službenem času pa predstavlja državo in mora delati strokovno, nepristransko in enako do vseh ter slediti interesom države, ne pa posameznim ideološkim trendom, ki škodijo državnim interesom. To zame ni ne leva ne desna zahteva. To je standard profesionalne javne uprave. Da ne bo sprenevedanj – enako velja za vse. Zato: enaka pravila, strokovna merila in jasna odgovornost.
Koliko birokratske ovire zavirajo naložbe, kaj je treba najprej spremeniti?
Najbolj jih zavira nepotrebna negotovost. Investitor lahko vračuna strošek okoljske zahteve, težko pa negotovost, ali bo postopek trajal šest mesecev ali sedem let in ali bodo organi zahtevali različne stvari. Zato ponavljam štiri ključne besede: predvidljivost, učinkovitost, pravna varnost in odgovornost.
Načrtno in sistemsko odpravljamo podvajanje dokumentacije, nepotrebno zaporednost postopkov, ponovno odpiranje razrešenih vprašanj, nejasne odgovornosti in obdobja neaktivnosti. Odpravljanje birokracije zato ne pomeni odpravljanja pravil, kar skušajo v narativ vnesti (pre)številni. To dvoje se v političnih razpravah prepogosto zamenjuje. Postopek lahko skrajšamo, odpravimo podvajanja in od države zahtevamo, da odloči v razumnem roku. Ne moremo pa investitorju obljubiti, da bo zato dobil odločitev, kakršno si želi. Sama ne želim države, ki investitorju avtomatično reče da. Želim državo, ki mu pravočasno in argumentirano reče da ali ne. Pri čemer je poudarek na pravočasno.
Kako je mogoče zagotoviti, da se pri velikih projektih – C0, sežigalnicah, poplavni varnosti – ne ponovijo napake iz prejšnjih obdobij, tako glede dovoljenj kot glede porabe javnega denarja?
Sistem ne sme biti odvisen od tega, kdo je minister, župan, investitor ali uradnik. Potrebujemo jasna pravila, transparenten postopek, sledljivo odločitev in odgovornost. Tudi čez leta mora biti mogoče ugotoviti, kdo je odločil, na kateri podlagi in koliko je stalo. In enako velja za javni denar: uspeh ni, koliko smo porabili, ampak kaj smo dosegli. To velja tudi za poplavno obnovo. Zaostanek po letu 2023 moramo nadomestiti in narediti preskok od sanacije k preventivi. Tu moramo biti pošteni tudi do ljudi, ki so od spremembe oblasti pričakovali hitre spremembe. Razumem jih in tudi sama želim učinkovitejšo državo. Toda postopkov pravne države ne moremo preskočiti samo zato, ker smo prepričani, da imamo prav. Naša naloga je skrajšati postopke, določiti odgovornost, spremeniti slabe predpise in državo prisiliti, da odloča – ne pa zamenjati ene politične samovolje z drugo. In prav to je rdeča nit mojega vodenja: začeli smo pri sebi, zdaj moramo urediti postopke, povečati odgovornost in meriti rezultate.
Ne bom branila stanja zato, ker smo ga podedovali. Odgovarjala bom za to, kaj bomo z njim naredili in kaj bo zaradi našega dela drugače za ljudi, občine in mlade.
Biografija
Mag. Polona Rifelj je po izobrazbi magistrica politologije, univerzitetna diplomirana komunikologinja in ekonomistka, ki svoje znanje nenehno nadgrajuje, med drugim na področju finančne forenzike, ima pa tudi licenco za članstvo v nadzornih svetih. Ima več kot 20 let vodstvenih in izvršilnih izkušenj na področju financ, prava, korporativnega upravljanja ter javnega sektorja. Svoje strokovne kompetence je pridobivala na odgovornih položajih v gospodarstvu, državni upravi in lokalni samoupravi. Med drugim je opravljala funkcijo državne sekretarke na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije ter vodila finančna in pravna področja v realnem sektorju. Pred imenovanjem je zasedala položaj prokuristke v podjetju Nigrad, d. o. o. Zaradi svojih dolgoletnih izkušenj na vodilnih položajih v javnem in realnem sektorju je dobro seznanjena s problematiko in konkretnimi izzivi, s katerimi se gospodarstvo sooča na področju okoljske zakonodaje in trajnostnega razvoja. Odlikujeta jo razumevanje upravnih ovir, s katerimi se spoprijemajo podjetja in investitorji, ter operativno znanje s področja upravljanja proračunov, optimizacije procesov in vodenja zahtevnih investicij.
