Piše: Gašper Blažič
Publicist, pisatelj in ekonomist mag. Igor Omerza je izdal novo knjigo s pomenljivim naslovom “Milan Kučan in Udba”. V njej opisuje karierno povezanost zadnjega predsednika CK ZKS s tajno politično policije, ki ji je bil v tej vlogi tudi politični voditelj te organizacije.
Igor Omerza, ki pripravlja še dve novi knjigi o tem, kako je Udba oz. SDV operativno obdelovala oporečnike (tokrat o Francu Jezi in Dimitriju Ruplu), je na podlagi najdenih dokumentov predstavil številna dejstva, ki seveda negirajo splošno prepričanje, da je bil Kučan vsaj v svoji mladosti nekakšna žrtev politične tajne policije. Dejansko je ravno obratno. Vsaj od leta 1969 dalje – takrat je 28-letni dotedanji predsednik socialistične mladine Milan Kučan postal član sekretariata CK ZKS, istega leta pa je oporečnik in tržaški pisatelj Boris Pahor soustanovil slovensko zamejsko stranko Slovenska levica, da bi demokratične levičarje ločil od titoizma – se je Kučan pojavljal kot obveščana oseba v slovenski oblastni nomenklaturi.
Kučan je kasneje pridobival vedno večjo vlogo zlasti v času umiranja Josipa Broza Tita in po njem, predvsem v primeru dolgotrajnega ustanavljanja Nove revije, ki je luč sveta zagledala po dve leti trajajočih procedurah, s katerimi je oblast preprečevala to dejanje.
Naslovna fotografija knjige je sicer iz junija leta 1958, ko je tedaj 17-letni Milan Kučan vstopil v zvezo komunistov.
Njegovo ime se je začelo pojavljati leta 1969
Kot je pojasnil Omerza, gre za dvojno knjigo, ker opisuje, kako in kaj je Udba poročala Kučanu in drugič, kaj je Udba pisala o samem Kučanu. “Seveda ga ni zalezovala, le detektirala je, kaj o njem mislijo drugi npr. tuji novinarji, nemška obveščevalna služba ipd.” Kronološko je knjiga enotna, ne glede na to ali Udba poroča Kučanu ali pa zapisuje, kaj drugi mislijo o njemu, to prikazujem kronološko in to od leta 69 do 90. Zato so vsa poglavja od prvega do štirinajstega kronološko opredeljena že v naslovu vsakega poglavja V operativnih alias terenskih poročilih Udbe se pojavlja kot osebnost, o kateri se govori, premišljuje in se jo analizira. In govorjenje o Kučanu in tajno udbovsko povzemanje tega je pravzaprav zelo ugodno za sliko o njem, predvsem v obdobju razpadanja socialistične Jugoslavije, je pojasnil Omerza.
Manj ugodno zanj je, da si je Udba pri poročanju njemu osebno pomagala z mikrofoni v stenah in s telefonskim prisluškovanjem, z zalezovanjem, s tajnimi preiskavami in s tajnim fotografiranjem, s poštno kontrolo, s številnimi ovaduhi. Na ta način je Milan Kučan izvedel veliko o domačih, zamejskih in emigrantskih demokratih (nekateri med njimi so tudi velikani slovenske osamosvojitve npr. Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, France Bučar, Franc Jeza), domačih in tujih novinarjih, duhovnikih in odvrženih slovenskih in jugoslovanskih komunistih (npr. Ranković, Kavčič, Djilas).
“Prvo z moje strani najdeno poročanje Udbe Kučanu je iz novembra 1969. Namreč, leta 1969 je Boris Pahor v Trstu izdal knjigo “Odisej ob jamboru”, ki je govorila o nacionalnem vprašanju in tam je napadel Edvarda Kardelja. Ker je bil Kardelj zaščitena žival v matici, so Pahorju, prvič, od takrat naprej nadeli kodno ime zalezovanja Jambor in drugič, začeli knjigo pleniti na meji, po poštah, po domovih. Tu je dokument Udbe, poslan tudi Milanu Kučanu, ki opisuje, kako plenijo Pahorjevo knjigo,” je dejal Omerza. Veliko več o tem si lahko preberem v njegovi knjigi Boris Pahor v žrelu Udbe!
Kot je še pojasnil avtor knjige, vrh ZKS ni neposredno dobival operativnih dokumentov, ampak skrajšana poročila. Dnevno so se v ljubljanski center Udbe v Slaviji zlivali dokumenti iz trinajstih operativnih centrov Udbe, največji je bil Ljubljana-mesto. Potem so se iz te množice papirjev delala krajša dnevna poročila za politično vodstvo, dalje mesečna, trimesečna in letna poročila in še posamezni analitični dokumenti za posamezne vsebine. Tako se v enem od teh poročil pojavi ime Draga Jančarja, s čimer se začne pot Jančarja v zapor, ker je, kot je zabeleženo, Jančar razširjal emigrantsko literaturo. Znano je, da so mu udbovski agenti premetali stanovanje in v njem našli dve inkriminirani knjigi (“V Rogu ležimo pobiti” ter eno od knjig profesorja, ekonomista in člana Ehrlichovega kroga Cirila Žebota). O tem so bili obveščeni vsi glavni funkcionarji: Sergej Kraigher, Andrej Marinc, France Popit, Franc Šetinc, Mitja Ribičič, Stane Markič, Franc Tavčar – Rok, Rudolf Hribernik – Svarun, Milan Kučan in Janez Vipotnik. Draga Jančarja so udbaši zalezovali v tajni obdelavi Skupaj, več o tem si lahko preberemo v knjigi Kocbek, Pahor, Jančar in Udba!
Kako so sledili nastanku Nove revije
V tajni Informaciji, datum 31. oktober 1979, poslani tudi Milanu Kučanu, najdemo tudi naslednjo točko “Poskus ustanovitve nove literarne revije”, in dalje: “Dimitrij Rupel se je v imenu skupine nekaterih bivših sodelavcev ‘Perspektiv’ dogovarjal z glavnim urednikom ČGP Delo Jakom Koprivcem, da bi v okviru ČGP Delo izdajali novo literarno revijo z naslovom Kulturni magazin.” Seveda tu ni bilo nič jasnega, je bila pa to že priprava na ustanovitev kasnejše Nove revije. Več v knjigi Veliki in dolgi pohod Nove revije!
No, tu čisto mimogrede dodajamo, da je Jak Koprivc dobil svojega vrednega “ponosnega naslednika” kar v osebi svojega sina Marka Koprivca, nekaj časa poslanca SD, sedaj pa državnega sekretarja za kohezijo in regionalni razvoj (pri ministru Aleksandru Jevšku, nekdanjem kriminalistu).
Titovo umiranje in slovenski “separatisti”
Dan po famoznem sestanku slovenskega političnega vodstva s Titom v Karadjordjevem – to je bilo 24. decembra 1979 – se je začela Titova agonija. Iz Karadjordjeva so ga morali z letalom pripeljati v Ljubljano, kjer je ostal na zdravljenju. Za vedno. Udba pa je nato beležila vsa mnenja ljudi o njegovi smrti. “V letu 79 in 80 je Uprava za analitiko, ki je bila nekakšen analitski podaljšek Udbe, saj je svoje Informacije izdelovala na podlagi udbovske terenske dokumentacije, ustvarila v letu 79 33 Informacij, ki obsegajo 436 strani, v letu 80 pa 76 Informacij na 851 straneh. In prav vse je dobil, poleg ostalih slovenskih komunističnih prvakov, tudi Milan Kučan. Vseh 1287 strani teh Informacij pa pač ne more človek stlačiti v eno knjigo! Zato sem se znašel v nenavadnem položaju. Prvenstveno pri opisovanju Udbe manjka papirjev, saj je bila večina uničenih, tu pa je potrebno delati selekcijo. Vsaka selekcija je seveda subjektivna, a moram reči, da je lažje delati izbor, kot pa se mučiti s pomanjkanjem dokumentacije! Seveda je pa vsakomur, ki ga to podrobneje zanima, na razpolago celotna dokumentacija v Arhivu Slovenije,” je v predstavitvi poudaril Omerza, ki je o tem pisal že v knjigi Jovanka in Udba in se bo na to obdobje še vrnil v eni izmed njegovih prihodnjih knjig z naslovom Umiranje Tita in Udba.
No, v tem obdobju Udba ne poroča samo o Titu ali okoli njega, ampak tudi o zadevah, ki niso bile povezane z njim. Tako so npr. Kučan in druščina bili obveščeni 11. februarja 1980, da je “dne 10. 2. 80 pater Hieronim Žveglič odpeljal Edvarda Kocbeka (spremljala sta ga žena Zdravka in inž. Jože Strgar) na zdravniški pregled v München. Iz ZRN se bodo vrnili predvidoma 13. 2. 80.” “Tu moram pripomniti, da se je Edvard Kocbek tu zadnjič srečal s svojim prijateljem Borisom Pahorjem,” dodaja Omerza. In še: “Več o Kocbeku in Udbi si lahko preberete v moji obsežni knjigi Edvard Kocbek – Osebni dosje št. 584, saj je bil Kocbek najbolj (po Udbi) zalezovan posameznik v propadli, socialistični Sloveniji!”
Še en primer tajnega poročanja iz leta 80, 7. marec 80: “Znani tržaški separatist Franc Jeza meni, da bo po odhodu tov. Tita prišlo do ‘korenitih sprememb’ v SFRJ. Novo vodstvo, ‘najverjetneje pa novi voditelj države’ bo čez nekaj časa ‘kritiziral’ Tita in njegovo ‘diktatorsko politiko, kot so to storili na Kitajskem po smrti Mao Zedonga’. Jeza pričakuje tudi več svobode po Titovem odhodu, tako v tisku, govorjenju in izmenjavi mnenj. Meni, da je bil Kavčič edini slovenski politik, ki je bil ‘sposoben zavladati Sloveniji in jo osvoboditi’.”
Mimogrede, Franc Jeza je bil zaradi sodelovanja v OF zaprt, po t. i. povojni osvoboditvi pa je, zgrožen nad slovenskim stalinizmom, novembra 1948 emigriral v Italijo in od tod ognjevito napadal režim v matici in brez omejitev zahteval vspostavitev samostojne slovenske države. Zato so ga celo prijatelji imeli za fantasta, Udba pa ga je skušala ugrabiti, na srečo ji to ni uspelo. Omerza je napovedal, da bo v septembru letos velik simpozij v Trstu o njem, tam bo predstavil knjigo Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, podnaslov Franc Jeza – Separatist; pod tem pravzaprav upravičenim tajnim imenom, ga je Udba namreč ves čas zalezovala.
Slovenska Udba je zalezovala tudi odstavljenega Aleksandra Rankovića in njegovo družino, čim so prišli v Slovenijo. To pa je bilo pogosto, saj je bila njegova soproga Slavica Slovenka. V letu 1982 najdemo tako 10. februarja “Informacijo o bivanju Aleksandra Rankovića v SR Sloveniji”. Ta 4-stranska pisarija je bila dostavljena Viktorju Avblju, Francetu Popitu, Milanu Kučanu, Sergeju Kraigherju, Stanetu Dolancu in Andreju Marincu. “Navajam jo v celoti, da pokažem, kako vestno so naši udbovci sledili Rankovića, tudi še potem, ko je umrl paranoični diktator Tito, ki je skupaj, s prav tako paranoično soprogo Jovanko dal, z izmišljenimi razlogi, odstraniti drugega človeka Jugoslavije, tega sicer kot pes zvestega sodelavca in tudi velikega povojnega klavca ali če hočete množičnega morilca. Da ne bo pomote, tudi Tito je bil množični morilec! Tu sta si bila brata po krvi, in kri, prelita na njun ukaz, napolnila bi jezero!” je odločen Omerza.
V letu 76 se Milan Kučan prvič pojavi v udbovskih dokumentih z imenom in priimkom, in to ne kot prejemnik, ampak kot nastopajoča oseba. Drugače pa je veliko razmišljal o Kučanu novinar Viktor Meier, zalezovan pod imenom Toper (pred tem Žurnalist). “Bil je rdeča cunja za slovenski (in tudi jugoslovanski) režim in njegovo Udbo, čeprav je pravzaprav o Kučanu pisal z naklonjenostjo, a seveda hkrati napadal nedemokratični režim in se celo zavzemal za samostojno Slovenije. V tem smislu je govoril, slovenskim novinarskim sogovornikom, o vzpostavitvi slovenske valute! S Kučanom je tudi, za znameniti ‘Frankfurter Allgemeine Zeitung alias skrajšano FAZ, opravil intervju 26. oktobra 87. Šef slovenske tajne politične policije Ivan Eržen je 25. novembra 87 posebno poročilo o razgovoru Kučana in Meierja poslal, pod varovalnimi atributi “državna varnost, uradna tajnost, strogo zaupno”, zvezni Udbi v Beograd. V knjigi citiram ta tajni tekst v celoti!”
57. številka Nove revije in Milan Kučan
V zvezi z objavo slovenskega nacionalnega programa leta 1987 je Omerza spomnil, da je pred kratkim Dimitrij Rupel v Konzorciju predstavil svojo novo knjigo o štirih Voditeljih Slovenije. Prisotni Kučan je dejal, da je ob izidu 57. št. Nove revije citiral znanega francoskega filozofa (mislil je na Voltaira), “da bom naredil vse, da se te ideje lahko slišijo.” S tem je hotel nekako amortizirati Ruplovo uvodno konstatacijo, da je Kučan menil ob izidu sedeminpetdestke, da se bo trudil, da se te ideje ne bodo uveljavile v družbeni praksi. Hm, ali je Kučan res naredil vse za slišnost idej 57. številke?! “Seveda ne! Prav nasprotno! Takoj ob izidu so se 16. februarja 87 pri predsedniku slovenskih komunistov Milanu Kučanu zbrali Miloš Prosenc, Boris Majer, Jože Smole, Ciril Zlobec, Bogo Gorjan, Matjaž Kmecl, Adolf Bibič, Peter Bekeš, Josip Košuta, Bojana Hudales (opravičil se je Ciril Ribičič) in med drugim sklenili, citiram: “Tovariš Smole”, takrat šef socialistične fronte, “se mora dogovoriti z glavnimi in odgovornimi uredniki naših osrednjih občil, da izida nacionalne številke ‘Nove revije’ ne bodo najavljali oz. o njej poročali.””
In še veliko več kot to. Bil je, skupaj s sekretarjem ZKS Milošem Prosencem, glavni redaktor “Informacije” vodstva slovenskih komunistov o 57. številki, ki je bila 6. marca 87 poslana v Beograd, v kateri piše, da proučujejo pravne možnosti za uvedbo kazenskega pregona zoper nekatere avtorje spornih prispevkov v 57. številki (misli se na Iva Urbančiča, Jožeta Pučnika, Franceta Bučarja). “Ali to izgleda kot Kučanov trud, da bi se ideje 57. številke slišale? Prepoved poročanja o številki in razmišljanje o kazenskem pregonu avtorjev vsekakor ne spadata v demokratičen repertoar!” meni Omerza.
Zalezujoč Žebota
Februarja 1988 je Ciril Žebot poslal Slavku Preglu, direktorju Mladinske knjige, predlog da bi Mladinska knjiga tiskala njegovo knjigo Neminljiva Slovenija. Seveda je to povzročilo nemir pri Preglu. Žebot je bil namreč najpomembnejši in režimu najnevarnejši politični emigrant, in se je zato Pregl posvetoval s slovenskim ministrom za informiranje Marjanom Šiftarjem (kasnejšim Kučanovim svetovalcem v predsedstvu, op. G. B.), kaj mu je storiti. Ta je v nadaljevanju o tem povprašal predsednika republiške vlade oz. izvršnega sveta Dušana Šinigoja, ta pa naprej šefa partije Kučana, šefa SZDL Jožeta Smoleta in šefa Sveta za Udbo Andreja Marinca. Smole je odgovoril: “Dušan, mislim, da Mladinska knjiga nikakor ne more tiskati Žebotove knjige.” In Marinc: “Isto misli tov. Kučan s pripombo, da bi bilo dobro priti do rokopisa.” “Uf, tukaj pa je Milan Kučan popolnoma na liniji Udbe, ki se je tudi iz petnih žil prizadevala priti do Žebotovega rokopisa! Če bi Kučan dovolili natis v Sloveniji, bi seveda takoj prišel do celotnega Žebotovega teksta, a to ni bila pot, po kateri bi hotela iti Kučan in Udba! Mimogrede,” pravi Omerza, “o Cirilu Žebotu sem že napisal knjigo Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, podnaslov Ciril Žebot – Peter, prvi del. Prihajata še drugi in tretji del te knjige!”
Kako se je Milan K. lotil tudi Omerze
“Omerzova izjava, da je režim nelegitimen in da je dovoljeno rušiti ga z vsemi sredstvi, to je borba za oblast, če bi to rekel v Ameriki, bi tam ravno tako rekli, da je to to,” je 15. aprila 1988 na znamenitem sestanku v Tacnu dejal Kučan. Prav takrat, ko je tudi omenil “fašistoidne manire”!
“Pri pregledovanju partijske dokumentacije sem presenečeno ugotovil, da se je Kučan zaradi tega že poprej večkrat spravil name in sicer na različnih sestankih zveze komunistov, prvič, 4. februarja, drugič, 14. marca, tretjič in četrtič 15. marca (dvakrat v enem dnevu), petič, 24. marca, šestič, 28. marca in sedmič 13. aprila,” je dejal Omerza. In dodal: “Za pridobitev demokracije v Sloveniji potem ni bilo potrebno uporabiti vseh sredstev, tudi zaradi primerne politike Zveze komunistov in Milana Kučana, za pridobitev samostojne države pa je bilo žal, potrebno uporabiti vsa sredstva v vojni za Slovenijo!”
V knjigi je sicer nekaj prostora posvečeno tudi udbovskemu zalezovanju Igorja Bavčarja in Janeza Janše. Tudi v povezavi z afero JBTZ!
Nato pa pride leto 1990. Konec marca tega leta najdemo poročanje udbinega dvojnega agenta Žana (pravo ime Aleksandar Grnjak). V tem tajnem dokumentu se omenja tudi Milan Kučan. Žan je namreč poročal o svojem stiku z nemškim obveščevalcem Eriko (pravo ime Werner Ravens), citiram: “Erika je omenil, da so v BND-ju [zahodnonemška obveščevalna služba] ob analiziranju situacije v Sloveniji ocenili, da Demos ne bo dobil predsedniških volitev [torej Pučnik] in da bo Kučan zmagal že v prvem krogu. Erika: ‘Po našem izračunu bo tako’.” Ni bilo čisto tako! Res pa je, da je zmagal Milan Kučan v drugem krogu.
Zakaj je Kučan postal “Plavi”
Aleksandar Vasiljević – Aca, dolgoletni kosovec, nekaj časa celo načelnik KOS-a (tajne vojaške politične policije) je v Mladini, 10. januarja 95, razkrinkal Kučana kot konfidenta KOS-a, njegov psevdonim naj bi bil ‘Plavi’. To je pozneje ponovil tudi v Feral tribune, 17. marca 2006. O tem je pisal tudi general Marijan Kranjc v knjigi Balkanski vojaški poligon (leta 1989). Ob tem je potrebno povedati, da je na predstavitvi Repetove knjige o Milanu Kučanu v Cankarjevem domu (27. november 2015), Kučan dejal, kot Omerza citira po Svet 24: “Ne more biti dokaza o tem, da sem bil agent. Sklicujejo se na izjave generalov JLA, kontraobveščevalne službe, ki so imeli svojo vlogo v procesu proti četverici. Če kdo potem so imeli oni interes, da me kompromitirajo. In kaj je bolj enostavno kot povedati: on je bil naš agent.”
“Kar zelo moti pri celi zadevi je to, da je Kučanov demanti prišel šele po skoraj 21 letih od prve izjave Vasiljevića v Mladini o tej Kučanovi agenturi. Sedaj smo pred izbiro, ali verjeti (za Kučana) neverodostojnemu lažnivcu Aleksandru Vasiljeviću ali verjeti zapoznelo odkritosrčnemu Milanu Kučanu. Tisti, ki Kučana ne marajo, bodo verjeli prvemu, tisti, ki ga imajo radi, bodo verjeli drugemu. Kdo ima prav, pa se bo videlo po odprtju arhivov KOS-a, kar pa je dejanje, ki se bo dogodilo šele daleč v prihodnosti,” je to zadevo komentiral publicist.
In sedaj pozor: V letu 87 je Udba dostavila slovenskemu komunističnemu vrhu “1262 obvestil”. “No, za leto 87 nisem našel niti toliko, kolikor je prstov na eni roki. In kje so ostali! Tisoč in še več njih? Ja kje neki, vzela jih je udbovska noč in megla!” Kot pravi Omerza, so zadnja leta propadlega slovenske, socialističnega režima “strahotno počiščena”. “Če sem se v letu 80 otepal s preobilico dokumentov poslanih Kučanu, se že v letu 1987 to število drastično zmanjša. Tako iz poročila za leto 87 vemo, da je naša tajna policija dostavila slovenskemu komunističnemu vrhu “1262 obvestil”. Takrat je bil Kučan najvišje rangirani slovenski komunist. Ta obvestila so bila “namenjena političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje sovražne aktivnosti.” No, v opisu dokumentov, ki sem jih našel v arhivu in ki jih je Milan Kučan prejel od Udbe v letu 87 vidimo, da jih nisem našel niti toliko, kolikor je prstov na eni roki. In kje so ostali! Tisoč in še več njih? Ja kje neki, vzela jih je udbovska noč in megla! Spremenili so se v papirno kašo ali pa izpuhteli v zrak (v prozoren zrak, kot bi rekel mojster Shakespeare) v masovnem uničevanju arhivov slovenske Udbe pred prvimi povojnimi demokratičnimi volitvami oz. vse tja do sredi-majskega nastopa Demosove vlade v letu 90!” je svoj nastop zaključil Omerza.
Oglejte si fotogalerijo, avtorica fotografij je Polona Avanzo:
