7.9 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Euractive: Slovenski predsednik vlade Janez Janša predstavlja najmočnejšega izzivalca statusa quo, v katerem je bila slovenska levica predolgo na oblasti

“Slovenski predsednik vlade Janez Janša predstavlja najmočnejšega izzivalca statusa quo, v katerem je bila slovenska levica predolgo na oblasti,” v kolumni za Euractiv izpostavlja profesor, dvakratni minister v slovenski vladi in nekdanji generalni sekretar skupine za razmislek o prihodnosti Evrope dr. Žiga Turk. 

Odkar je Janez Janša marca prevzel vodenje slovenske vlade, se je levica znašla v šoku, saj je izgubila oblast, poudarja Turk. “Kljub širjenju okužb novega koronavirusa vsak petek protestirajo na ulicah slovenske prestolnice Ljubljane, vključno z zamaskiranimi antifajevci. Na mednarodnem parketu na vsak način poskušajo prikazati Slovenijo kot še eno neliberalno demokracijo v nastajanju.” Največja ironija po besedah Turka pa je, da se Janševa vlada bori proti temu, kar bi nekateri označili kot “levi orbanizem”.

Orbanizem?
“V primeru, da orbanizem sploh obstaja, bi ta pomenil sistem, kjer ena politična stran dosežne popolno dominacijo v izvršilni oblasti, parlamentu, sodni oblasti, v medijih, šolstvu in podjetništvu,” izpostavlja Turk in med drugim dodaja, da v tem primeru ne bi mogli več govoriti o obstoju sistema zavor in ravnovesij (checks and balances). Veje oblasti se ne bi več nadzorovale. Moč bi se namreč izrabljalo za ohranitev oblasti, sprememba oblasti pa bi bila malo verjetna.

Profesorja prava Matej Avbelj in Jernej Letnar Černič to v enem izmed svojih prispevkov označujeta kot ustavno nazadovanje, ko demokracija začne dreti nazaj v nedemokratični sistem, pojasnjuje. “Poljsko in Madžarsko pogosto navajajo kot primer tega. Slovenije ne tako pogosto, ampak se jo tudi. To bi bilo lahko za marsikoga presenetljivo, namreč država je nekdaj predstavljala vzorno jugoslovansko republiko in nato vzorno državo članico EU, poudarja Turk in pojasnjuje, da je k temu nedvomno pripomogla popolna kulisa v ozadju in razmeroma mirno politično dogajanje (vsaj v primerjavi z Balkanom v bližnji soseski).”

Rdeči privilegij
V zadnjih 75 letih je levica vodila vlado 90 odstotkov časa, mesto predsednika republike pa je obvladovala kar 100 odstotno, poudarja Turk in dodaja, da je po demokratičnih spremembah v zadnjih 30 letih desnosredinska oblast vladala le 7,5 let, pri čemer lahko govorimo le o enem polnem mandatu. “V preostalem času so bili na oblasti neposredni institucionalni, materialni in ideološki dediči socialističnega režima.” V državi ni niti enega konservativnega dnevnega časopisa. S strani skrajne levice se na javno televizijo gleda kot na njihovo, opozarja Turk.

Foto: STA

“Še pred demokratizacijo je bil velik del gospodarstva privatiziran in je šel v roke komunistov. Imamo živahen privatni sektor, a se ta politično ne izpostavlja. Izpostavljanje bi bilo lahko namreč slabo za samo poslovanje. Takoimenovani novi razred, kot je navajal Milovan Djilas, je uspešno preživel padec Berlinskega zidu, ohranil pozicije, vpliv in lastnino- gre za rdeč privilegij. Nekateri politiki so bili novi, ampak vse ostalo je ostalo enako, kar pa je v nasprotju s spremembami, k naj bi jih prinesla demokracija.”

“”Neodvisnost” institucij, ki je trdno v rokah simpatizerjev levice, se najbolj ostro zagovarja. “Neodvisnost” je namreč zagotovilo za ohranjanje statusa quo. Zahodnjakom je seveda težko razložiti, da obstaja razlika med tem, da je resnično prisotna neodvisnost in med obstojem “neodvisnosti”. Obstaja velika razlika med neodvisnim sodstvom ali mediji, ki so bili vzpostavljeni v demokratični družbi, in neodvisnim sodstvom ali mediji, ki predstavljajo zapuščino avtoritarne države.”

Po besedah Turka v Sloveniji obstaja levičarski decentralizirani “orbanizem”. Levičarski zato, ker sta populizem in demagogija stvar leve politične opcije. Decentraliziran pa zato, ker formalno gledano ne gre samo za enega močnega voditelja, ampak gre za celotno mrežo, ki si je podredila gospodarstvo, državo in medije. To omrežje je tako močno, da mu je uspelo ob vsakih volitvah oblikovati neko novo politično stranko, s čimer si je na račun glasov za novinca v politiki uspela zagotoviti oblast.

Janša predstavlja najmočnejšega izzivalca za ta status quo. Glede na to, da je Janša v dobrih odnosih z Viktorjem Orbanom, Madžari so investirali v medije, evropski poslanci iz stranke SDS pa so na stran Fidesza, navajajo kako naj bi pod Janševo oblastjo obstajala nevarnost, da Slovenija postane še ena neliberalna demokracija. Realno gledano pa je po prepričanju Turka potrebno zavedanje, da je Slovenska demokratska stranka prešibka za kaj takega. “Nima niti večine v Janševi koalicijski vladi,” poudarja in dodaja, da koalicijske stranke NSi, SMC in DeSUS predstavljajo garant za to, da se “orbanizem” levice ne more spreobrniti v “orbanizem” desnice. Turk je prepričan, da je Janša z ukrepi tekom pandemije pokazal prej nasprotno, da so ukrepi sredinsko usmerjeni. “Levici desno označevanje pride prav z namenom polarizacije države in sejanjem dvoma v tujini. Pri tem pa veselo sodelujejo levičarski mainstream mediji.”

14. vlada Republike Slovenije (Foto: STA)

Na poti liberalne demokracije
Slovenija se ne nahaja v nevarnosti, da bi ustavno nazadovala, je prepričan Turk. Od nikoder namreč ni mogoče zdrsniti. “Boj med levim in desnim “orbanizmom” je garant za ohranitev statusa quo, kar pa je nedvomno v interesu levice.” Najboljše, na kar se liberalni in konzervativni demokrati lahko upajo je, da se ponovno vzpostavi demokratično ravnovesje med vejami oblasti, da menjava vlade levo/desno postane norma, ne šokantna izjema ter da se izpodbija rdeči privilegij globoke države. “Janša zmore ta izziv. Krščanski demokrati in drugi koalicijski partnerji pa predstavljajo zagotovilo, da privilegij ne bo obarval v drugo barvo.”

Nina Žoher

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine