Ob aktualno politično-zgodovinskih debatah smo se pogovarjali s strokovnjakom za prvo svetovno vojno, zgodovinarjem in muzejskim svetnikom v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani dr. Markom Štepcem. Je soavtor aktualne razstave 33 DNI, ki pripoveduje o koncu prve svetovne vojne in Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala 29. oktobra 1918.
Gospod Štepec, pred dnevi ste doktorirali iz vpliva vojne na življenje civilnega prebivalstva v slovenskih deželah v času prve svetovne vojne. Za začetek pa bi vas kljub temu vprašal, ali bi se bilo mogoče prvi svetovni vojni izogniti. Ali so se vodilni evropski politiki tistega časa res obnašali kot nekakšni mesečniki, kot v svoji knjigi Mesečniki – Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno, piše avstralski zgodovinar Christopher Clark?
Problem preteklosti in njenega preučevanja je, da zgodovinarji na podlagi različnih ohranjenih virov vedno raziskujemo, kaj se je zgodilo, in ne, kaj bi se lahko. Generacije vojakov in civilistov so boleče občutile dejstvo, da morebitne drugačne možnosti niso bile izrabljene. Domneve, kaj »bi lahko bilo«, pa ostajajo vedno odprte kot možnost v sedanjosti in prihodnosti, da v podobnih situacijah ravnamo drugače, da iščemo najrazličnejše alternative, ki bi bile manj boleče za posameznika in skupnost. In v tem smislu se zgodovina kot veda pravzaprav razume kot učiteljica mišljenja in življenja, je pa neizprosni pogoj, da jo seveda poznamo. Na žalost pa se pri tem pogosto zdi, da iz preteklosti prevečkrat ponavljamo prav napake. Kakorkoli, Christopherju Clarku ter njegovi odlično napisani in argumentirani knjigi lahko vsekakor verjamemo, pri tem podčrtujem, da »mesečnikov« na njihovi poti v vojno ni poganjala neka abstraktna »mesečina«, ampak sebični interesi, pohlep, želja po prevladi in drugi vzroki, ki so družbo s preloma stoletij in njene vrednote zakotalili v strelske jarke in izčrpavajoče pomanjkanje.
Slovenci smo v tistem času živeli razdeljeni na dežele znotraj avstro-ogrske monarhije. Kako so naši predniki doživljali izbruh prve svetovne vojne? Se jim je po umoru prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914 zdela vojna upravičena?
Umor prestolonaslednika in njegove soproge je ulice mest v avstro-ogrskem prostoru najprej ogrnil v črne zastave. Znotraj splošnega ogorčenja danes poznamo tudi drugačne glasove, ki so v prestolonaslednikovi smrti videli tudi zatrtje možnosti in idej o reformiranju dualistične monarhije. Tudi nekateri Slovenci so bili blizu prestolonaslednikovega t. i. belvederskega kroga. Potem so se začele mobilizacije in vojne napovedi, ki so sledile avstro-ogrski napovedi vojne Kraljevini Srbiji. Vojna kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, predvsem v svoji lokalni različici, se je številnim v Avstro-Ogrski zdela upravičena, celo nujna, so se pa zelo redki zavedali, kako bo videti v svojem polno razvitem uničevalnem potencialu. Predvsem po mestih je ob mobilizacijah izbruhnil val navdušenja, vojnega hujskaštva in občutka lastne moči, ki so ga spodbujali propagandni aparati. Prikrita je seveda ostajala tesnoba slovesa, ki so jo občutili svojci, ko so se poslavljali od vpoklicanih vojakov. To vse skupaj z močno propagando je tista značilnost poletja 1914, ki jo danes beremo kot zaton klasične Evrope, zadnje dejanje »belle epoque« in vstop v »kratko dvajseto stoletje«.
Je pa verjetno kmalu prišlo do vsestranskega soočenja s kruto realnostjo tako na fronti kot v zaledju, ki jo prinaša izbruh take totalne vojne, vojne, ki je bila drugačna od prejšnjih.
»Take vojne si nismo predstavljali,« je zapisal slovenski vojak Ivan Matičič in to je bila skupna izkušnja vojakov, ki so jih poslali na bojišče ne glede na njihovo narodnost ali starost. Razvoj sodobnega topništva in strojnic je prisilil vojake − kljub prvotni strateški zahtevi po stalnem napredovanju − da so se vkopavali v kilometrske linije strelskih jarkov in kavern. Vojna se je tako spremenila v pozicijsko vojno strelskih jarkov, v katere so vlaki dovažali celotne generacije, ki so tam neusmiljeno izgubljale svoja življenja. Kroženje med prvo bojno črto in zaledjem, sanitetno mrežo, zabavišči za vojake in razvejenimi preskrbovalnimi sistemi je postalo njena vsakdanja značilnost.
Po nedavni spominski slovesnosti na Bazovici pri Trstu so se razvnele ostre politične razprave o dogajanju ob koncu druge svetovne vojne na območju Trsta in okolice; o zločinih komunizma, nacizma in fašizma. In tudi polemike, čigav bi pravzaprav moral biti Trst, Istra in Dalmacija. Je mogoče reči, da je za marsikaj kriv t. i. londonski sporazum oziroma njegovi avtorji?
Prva svetovna vojna, ki naj bi bila »zadnja«, »ventil, skozi katerega bo iztekla vsa nakopičena umazanija sveta«, in naj bi na bojišču »razrešila vse probleme«, je pravzaprav udeležencem ob nerešenih problemih dodatno prinesla kup novih in le dve desetletji sta bili potrebni, da je izbruhnila nova vojna, ki je pomnožila število mrtvih vojakov in okrepila nasilje nad civilisti. Iz prve svetovne vojne so izšli posamezniki, ki so militantne obrazce življenja prenašali v družbo, povojne mirovne konference so v nasprotju s pričakovanji o »pravičnem miru«, ki bo upošteval obljubljene pravice narodov do samoodločbe glede novih meja, neustavljiva želja zmagovalcev po ponižanju centralnih sil − predvsem Nemčije, ker je njena zaveznica Avstro-Ogrska s koncem vojne razpadla, in posledično obremenitve njenega gospodarstva in vrsta omejitev so prinesle klic nove vojne, za katero ni bilo treba prav veliko, da se je udejanjila. Prva svetovna vojna je v marsičem bila prav na začetku teh zgodovinskih in družbenih procesov. Nezadovoljstvo, ki ga je med vojake in civiliste v zaledju s pomanjkanjem, militarizacijo in destabilizacijo temeljev evropskih družb prinesla vojna, je okrepilo iskanje različnih alternativ propadajočemu staremu svetu. Med njimi so bile demokratične alternative vse bolj šibke, naraščala so avtoritarna družbena gibanja in totalitarizmi, ki jih omenjate v vprašanju, ki so značilno zaostrili in zaznamovali Evropo in svet dvajsetih in tridesetih let. Pri tem so s svojo industrijsko uničevalnostjo kmalu povzročili množične žrtve v koncentracijskih taboriščih in gulagih.
Del tega tudi za Slovence posebej usodnega dogajanja ob koncu prve svetovne vojne je bilo tudi določanje meje novih držav po razpadu avstro-ogrske monarhije med prvo svetovno vojno in po njej. Londonski sporazum je bil tako le eden od zgodovinskih členov tega večplastnega dogajanja, ki se je posebej zaostril s fašističnim napadom na Kraljevino Jugoslavijo med drugo svetovno vojno in obdobjem po njej, ko so povojni obračuni zmagovalcev z nasprotniki in domnevnimi nasprotniki v ideološko zaostrenem kontekstu »hladne vojne« Evropo ohranjali v stanju »nevarne celine«.
Ob nastopih na omenjeni spominski slovesnosti sem med drugim pomislil, da bi vsaka družbena skupnost, ki želi odgovarjati na vprašanja sedanjosti, pravzaprav morala biti sposobna samokritičnega soočenja z lastnimi temnimi platmi, zločini in miti ter pogledati na svojo preteklost celovito.
Celoten intervju si lahko preberete v tedniku Demokracija!
