Piše: dr. Metod Berlec
O slovenski polpretekli zgodovini, dogajanju na RTV Slovenija in ideološko spornih vladnih odločitvah smo se pogovarjali z največkrat nagrajenim novinarjem javne televizije, TV-voditeljem in priznanim slovenskim zgodovinarjem dr. Jožetom Možino.
DEMOKRACIJA: Zgodila se je škandalozna odločitev štirih ustavnih sodnikov Mateja Acceta, Rajka Kneza, Špelce Mežnar in Katje Šugman Stubbs, to je navadne večine, ki so odpravili zadržanje treh členov novele zakona o RTV Slovenija. Kako to odločitev komentirate glede na to, da bo s tem vlada lahko začela »osvobajanje RTV Slovenija«? Kako to, da ste tak izid napovedali v zadnjem odmevnem Utripu? Ste vedeli, kaj se bo zgodilo?
Možina: Ne, nisem vedel, sem pa, predvsem na podlagi raziskovanja revolucionarne dobe naše zgodovine, zaznal določene vzporednice, da je namreč zdajšnja vladajoča stran v tisti fazi, ko za dosego ciljev uporablja tudi nelegalna sredstva, kot je bilo razumeti samega premierja Goloba.
DEMOKRACIJA: K tej temi se bova vrnila še ob koncu najinega pogovora. Gospod Možina, konec leta 2019 ste na podlagi vaše nadgrajene doktorske disertacije izdali knjigo, znanstveno monografijo Slovenski razkol, okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Knjiga je postala ena največjih knjižnih uspešnic zadnjih let na Slovenskem. Na predstavitvah knjige, ki jih organizirate po Sloveniji, še vedno vlada veliko zanimanje zanjo. Kako si to razlagate?
Možina: Duša slovenskega naroda ni bila nikoli tako ranjena, namerno, z lažjo razbita in uničevana, kot se je to dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. V razmerah okupacije, ki je izvorno zlo, je narodni razkol nemarno in organizirano izvajala Komunistična partija, in to na podlagi dotlej neslutene propagande v prepletu s terorjem do sorojakov, glavno vezivo pa je bila laž, ki ga je režimsko zgodovinopisje s šolskim sistemom ter hlapci v medijih vzdrževalo, dokler se je dalo, in to celo še vedno počne. Ljudje pa si končno želijo resnico in ta knjiga jo očitno prinaša. Boljše razlage za uspeh svoje monografije nimam. Knjiga, ki sega tudi na polje medgeneracijskega prenosa travm, pomaga celiti rane iz časa vojne in revolucije, ki na tak ali drugačen način obstajajo v vsaki slovenski družini. Zato zelo pogosto preberem ali slišim, da imajo Slovenski razkol na polici poleg Svetega pisma. Vem, da je pretirano, a tako mi mnogi rečejo. Ob tem opažam, da številni z branjem knjige in obiskovanjem predstavitev pridobivajo vedenje in pogum ter na neki način »poravnavajo« dolg do zamolčanih prednikov.
DEMOKRACIJA: V knjigi pišete tudi o partizanskih pobojih Romov med drugo svetovno vojno. Prejšnja vlada je razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Se pravi, da tudi na podlagi informacij v vaši knjigi, kjer pišete, da se je leta 1942 ravno na ta dan zgodil največji komunistični oziroma partizanski pomor Romov …
Možina: 17. maja 1942 se je zgodil do tedaj največji posamični pomor slovenskih civilistov vse od začetka vojne, ki pa ga ni zakrivil okupator, nemški, italijanski, madžarski, ampak domača komunistična gverila – slovenski partizani. Zato je ta dan primerno izbran kot dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pomorjenih je bilo več kot 50 oseb, večinoma romskih žensk in otrok. Romi so bili tudi takrat sestavni del slovenskega narodnega telesa in tu ne smemo delati razlik. Delali pa so jih komunistični voditelji, ki so prav za Rome ukazali pomor celih naselij, kar je unikum. Zadnji od petih in hkrati največji množični pomor Romov je bil nad Mavrlenom na obronkih Bele krajine julija 1942; tudi tam so pomorili celotno naselje, po ocenah okrog 80 oseb. Takrat je bil v vrhu odločevalcev Ivan Novak – Očka, po vojni so po njem poimenovali šolo pod Šmarno goro. Take vrednote so vladale …
DEMOKRACIJA: Golobova vlada je prejšnji torek, na predvečer nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, sprejela sklep o prenehanju veljavnosti sklepa o razglasitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, češ da je prejšnja, Janševa vlada lani to sprejela brez javne in strokovne razprave. Kako to komentirate?
Možina: Sovraštvo in strah pred resnico sta žal zamejila pamet in vodila v pobalinstvo. Vem, da se etično bolj ozaveščeni del vladne koalicije tega zaveda, a so tiho. Zaznamovanje spomina na žrtve komunističnega nasilja je strokovno utemeljena in povsem dobronamerna civilizacijska pridobitev, ki širi prostor razumevanja in sprejemanja tistih, ki so trpeli, ter njihovih potomcev. Podobno kot velja za žrtve holokavsta in podobne primere. Tako razumevanje dneva spomina je bilo razvidno tudi na spominski slovesnosti na predvečer 16. maja. Zato lahko spomin na žrtve komunizma ukinja le politična garnitura, ki vidi v komunističnem totalitarizmu vrednoto, ki jo je treba braniti, njihove žrtve pa tudi po 80 letih oropati spomina. Strašljivo. Tako početje je skrajno razdiralno in skrb zbujajoče za skupno slovensko prihodnost. Nedavno sem snemal pričevanje gospe Marolt, roj. Kranjc, po rodu iz Frama. Po vojni so komunisti s krampom umorili očeta, lastnika tovarne za predelavo olja, pozneje je v Starem piskru v Celju izginila še noseča mama. Med vojno so pomagali partizanom – a komunisti so želeli več in vse – njihovo premoženje. Ta gospa je bila tako prizadeta in razburjena, ko so dan spomina ukinili. Ne more verjeti, kako so ženske, ki so na oblasti, ministrice Tanja Fajon, Dominika Švarc Pipan, Asta Vrečko pa predsednica DZ Klokočar Zupančičeva lahko tako brezčutne, skrajno cinične. Tega jo je strah, ker jo spominja na okrutnost ljudi iz časov, ko so ideološki predniki teh gospa pomorili njene starše. Poglejte, oblast, ki ukinja tak spominski dan, s tem početjem tudi formalno postaja varuh zločina in zanikovalec žrtev.
DEMOKRACIJA: Kako ste videli slovesnost 16. maja v primerjavi s kolesarskimi protesti na istem kraju?
Možina: Tu gre za spopad dveh kulturnih konceptov, lahko bi rekli dveh svetov. Na eni strani imate dediče tisočletne srednjeevropske kulture, ki je utemeljena tudi na krščanstvu. Nič idealnega, z napakami, a vendarle na zelo dostojni civilizacijski ravni, mirni ljudje, ki spoštujejo delo in življenje vseh, ne ogrožajo nikogar, ne vpijejo proti nikomer, ne pozivajo k umoru kogarkoli. Njih smo videli 16. maja. Leto pa pol prej pa so na istem kraju dominirali kolesarji in med njimi so bili najglasnejši tisti, ki so se iztirili iz te tisočletne civilizacijske orbite v žaljenje, hujskaštvo in pogrom proti drugače mislečim, v lažno propagando in nasilništvo, vključno z grožnjami s smrtjo. V takem tropu se je znašel celo kak profesor s slavistike ljubljanske Filozofske fakultete. Ja, prav ste slišali.
Dejansko se bodo morali Slovenci in državljani tudi kot volivci odločiti, v kakšnem svetu želijo živeti oni in njihovi nasledniki. Katere vrednote omogočajo sožitje in katere razdor …
DEMOKRACIJA: No, v vladajočih krogih je ob tem slišati trditve, da komunizem ni primerljiv s fašizem in z nacizmom …
Možina: Tu imajo prav. Komunizem ni primerljiv s fašizmom, slednji nam je povzročil nekajkrat manj žrtev kot komunizem. Pač pa je komunizem po brutalnosti in žrtvah na naših tleh povsem primerljiv z nacionalsocializmom. Nič čudno, da sta bila Stalin in Hitler tista, ki sta sprožila drugo svetovno vojno.
DEMOKRACIJA: Vendar naj bi bil komunizem bolj human in socialen. Kot vemo, ta trditev niti približno ne ustreza resnici!?
Možina: Seveda ne, to je otročja govorica. Dvomim, da v vladajočih krogih tako malo vedo. Komunizem je bil med vojno in po njej izjemno brutalen do svojih državljanov. Ne le Slovenski razkol, naj tokrat omenim Rdeče nasilje dr. Milka Mikole, izjemna monografija, vse dokumentirano, kaj se je dogajalo po letu 1945. In še cela vrsta drugih knjig. Vojna proti kmetom, obvezna oddaja, prisilno suženjsko delo, to je le eno od bestialnih poglavij, ki jih je pisal nekdanji režim.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da je imela ministrica za kulturo Asta Vrečko ob obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije (17. aprila 1937, op. a.) celo govor na Čebinah?
Možina: Če se soočimo z dejstvom, da je bila Komunistična partija Slovenije daleč najbolj krvoločna grupacija v vsej slovenski zgodovini, ki je med vojno in po njej pomorila na deset tisoče neoboroženih Slovencev in drugih, se je smiselno vprašati, kakšne vrednote zastopa ministrica Asta Vrečko in kakšen je njen plan.
DEMOKRACIJA: Golobova vlada podpira vrnitev socialističnih bronastih skulptur, vključno s spomenikom jugoslovanskemu komunističnem diktatorju Josipu Brozu Titu, ki je do leta 2001 stal pred Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani, v prostor protokolarnega posestva Brdo pri Kranju. Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da to delajo tudi zato, ker skušajo svojo nesposobnost za izvedbo strukturnih reform prekriti z ideološkimi temami?
Možina: Ta razlaga je logična. Nimaš kaj pokazati, obudiš ideološki boj tako moteče kot nobena vlada do sedaj. Seveda nobena od skrajnih ideoloških odločitev ni šla naprej brez odveze primasa slovenske ekstremne levice g. Kučana. Titoizem postaja obraz slovenske oblasti, ker komunistični zločini niso bili procesirani. Iz podobnih razlogov se v Italiji obuja fašistična folklora. Eni in drugi se medsebojno potrebujejo, rezultat pa je sovraštvo in obujanje totalitarne preteklosti.
DEMOKRACIJA: No, že pred tem pa se je predsednik vlade Robert Golob v začetku leta podpisal pod škandalozni vladni sklep o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve. Nedvomno si v nobeni drugi državi česa takega ne bi privoščili.
Možina: Kaj naj rečem, ta kost se jim je zataknila v grlu. Slovenija se pač ni začela osamosvajati na Čebinah … Sklep pritrjuje tistim poznavalcem, ki pravijo, da se je leta 1990/91 resda poenotil slovenski narod, ne pa tudi politika. Leva, postkomunistična stran si ni želela samostojne države in tudi ne demokracije, zato osamosvojitve ne promovira edini in nesporen povezovalni akt slovenstva. Oni so raje v partijskih Čebinah, zaradi katerih smo dodatno izgubil na deset tisoče prebivalcev ter v dobi komunizma gmotno, kulturno in ekonomsko zaostali za razvitim svetom, ki smo mu pripadali prej. Ministrico Vrečko vidimo še, kako se naslanja na Titov kip, ni pa znane fotografije, da bi počastila osebnosti ali pomnike slovenske pomladi.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na manever zadnjega šefa CK ZKS in prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, ki je nedavno na Vrhniki dejal, da bi bilo smiselno, da bi na Trgu republike v Ljubljani spomenik revolucije zamenjal spomenik osamosvojitve? Glede tega mu je na prvi pogled prisluhnil tudi predsednik vlade Robert Golob, a trenutno niti približno ni jasno, kaj se bo izcimilo iz vsega tega, saj se je tudi Kučan delno potegnil nazaj v izjavah za Mladino …
Možina: Iz tega ne bo nič pametnega. Glede na to, kar se dogaja. dvomim, da bi bil predsednik Kučan državniško sposoben voditi vseslovensko povezovalno idejo, kar bi nujno potrebovali … Kvečjemu je bojazen, da bi vladajoči v sedanji ideološki noriji pošvedrali še pomnik na čas osamosvojitve, ki je največji dogodek v slovenski zgodovini in edini, ki nas lahko trajno povezuje. Poleg tega so dan ali dva po Utripu, kjer sem pokazal zaraščen spomenik revoluciji, tega skrbno očistili. Kar je, ironično rečeno, tudi prav. Čas, v katerem živimo, spominja na čas revolucije, in spomenik je v funkciji …
DEMOKRACIJA: V zadnjem času se nad vami in vašim Utripom znova huduje dolgoletna Kučanova svetovalka Špela Furlan. Zakaj?
Možina: Res, očitno ji nisem pri srcu. Spodbudno pa je, da je redna gledalka mojih Utripov. Kot kaže, je drugo povezano s prvim. V teh dneh se je kar razbohotila v vseh »pravovernih« medijih z istim tekstom, v katerem se huduje nad gospo Alenko Puhar in kolegico Vido Petrovčič, ker sta v oddaji Intervju povedali, da je oče gospe Špele sodeloval z Udbo in ovajal svojega očeta Borisa Furlana, sicer veliko žrtev komunizma. Furlanova trdi, da to ni res. V tem kontekstu napada tudi mene in opleta, da lažem. Se je pa gospa zaletela, bolje, da bi bila tiho. Alenka Puhar, sploh pa Igor Omerza razpolagata z udbovskimi dokumenti, kjer je vse jasno. Ljudje, ki jim je bila Udba blizu, imajo nenavaden odnos do resnice.
DEMOKRACIJA: Na TV Slovenija delate kot novinar, urednik in televizijski voditelj, ste avtor nekaterih najbolj gledanih dokumentarnih filmov vseh časov. Kako vidite zdajšnje razmere na RTV Slovenija glede na to, da eni pridno delate, ustvarjate, drugi pa še kar naprej stavkajo oziroma se gredo politični aktivizem?
Možina: Stavka je pravica, tu ni nič spornega. Če pa za stavko ni stvarnih stanovskih razlogov, gre za politični aktivizem in klicanje gospodarja. In gospodar je na eno od aprilskih stavk tudi prišel oz. prišla v podobi ministrice Aste Vrečo, ki je celoten komplot stavke tudi formalno spolitizirala. Če bi kaj podobnega organizirali mi, ki nam je bliže demokracija in pluralna RTV, pa nas je j….. manj, bi se raje v zemljo vdrli, kot da bi tja povabili ministra Simonitija. Pa tudi on zanesljivo ne bi prišel zganjat političnega plesa za »depolitizacijo« RTV. Glejte, tu je vse obrnjeno na glavo, do praga zdrave pameti in čez. Nekateri so kot plešoči derviši in so se jim pojmi že močno pomešali … Očitajo in blatijo točno s tistim, kar počno sami.
Poleg tega gre za zavesten medijski nateg, nikoli na RTV ni stavkala večina, šlo je za manjšino. Pač pa so vladi uslužni mediji in vlada sama ustvarjali vtis popolnega kolapsa. Kje pa, hiša je delovala relativno normalno. Seveda je vodstvo vleklo tudi manj pametne, celo kako nepotrebno potezo, vendar je treba prvenstveno cenit napor, da se program nazorsko uravnoteži. Se pravi, da se začne vse presojati po enakih vatlih. Tu so bili storjeni koraki v pravo smer – in da bo jasno, stavke ob podpori vlade so se zgodile, ker hišni aktivisti niso več popolnoma obvladali vsega programa. Premier Golob je potarnal, da ima vlada slabšo javno podobo tudi zaradi RTV. In so ukrepali.
DEMOKRACIJA: Omenila sva že spremenjeno odločitev US, po kateri lahko sedaj vkorakajo na RTV. Dobri poznavalci ocenjujejo, da imamo ta čas na oblasti politično garnituro, ki se obnaša povsem diktatorsko in sploh ne razume parlamentarne demokracije! Kaj to pomeni za Slovenijo? Očitno je, da prave ločitve treh vej oblasti sploh nimamo več, da sta zakonodajna in sodna veja oblasti povsem podrejeni izvršilni veji oblasti?
Možina: Kakšne veje oblasti neki, tu gre za unitaristično konsolidacijo enako mislečih. Če si predstavljate, simbol delovanja te oblasti ni razvejano drevo, ampak hlod.
Pritiski na US so morali biti neizmerni, če si predstavljate, da so nekateri ustavni sodniki spremenili »strokovno« mnenje v času, ko se ni zgodilo nič, razen javnih pritiskov vladajočih na US. V nebo vpijoče je to, da je US omogočilo uveljavitev spornega zakona o RTV, čeprav samo – kljub temu, da je močno nagnjeno v levo – dvomi, da je zakon ustaven. Se pravi, omogočajo uveljavitev po vsej verjetnosti neustavnega zakona, s čimer odpravljajo sedaj veljavni zakon o RTV, ki pa je 100-odstotno ustaven. Sploh pa je to, kar so zapisali v obrazložitvi, zakaj ne morejo vsebinsko odločiti, nekaj tako norega, da mora imeti učinke ne Evropskem sodišču za človekove pravice, kamor so že romale pritožbe.
Biografija
Jože Možina se je rodil v Dobravljah v Vipavski dolini leta 1968. Zaposlen je kot novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov na Televiziji Slovenija. Po izobrazbi je doktor zgodovinskih znanosti in diplomirani sociolog kulture. Uveljavil se je kot eden najprodornejših raziskovalcev slovenske polpretekle zgodovine, še posebno v televizijskem mediju. V letih 2006 do 2010 je bil direktor Televizije Slovenija. Je avtor dokumentarne serije Pričevalci, voditelj oddaje Intervju in režiser nekaterih najbolj markantnih dokumentarnih filmov v slovenskem prostoru, med drugim: Škof Rožman – zločinec ali žrtev, Dosje Slobodan Milošević, Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, Uročeno zavetje, Čas vojne, Angola: dežela obljub, Skrivnostna celina, Urok Depale vasi, Katastrofa ob jezeru Kivu, Svetloba temnih obrazov, Pedro Opeka, dober prijatelj. Prejel je številne nagrade v Sloveniji (dvakrat Jurčičevo nagrado, gong popularnosti in gong ustvarjalnosti za posebne dosežke), v ZDA (najboljši režiser dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu), v Kanadi (nagrado za odličnost na področju filmske umetnosti) in v Indoneziji (nagrado za najboljši dokumentarni film, posebno nagrado žirije). Leta 2014 je za svoje dokumentarne filme prejel nagrado Prešernovega sklada. Za svojo izjemno znanstveno monografijo Slovenski razkol je letos prejel najvišjo stanovsko nagrado Historia viva moderna, ki jo podeljuje Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino.
