Piše: dr. Jože Dežman
Nenavadno je, kako na primeru bolnice Franja in primeru dr. Viktorja Volčjaka in dr. Franje Bojc Bidovec nazorno spremljamo ideološko-nekulturno obzorje slovenske progresivistično-kolektivistične norosti.
Več je bilo javnih pozivov, naj vsi, ki hočejo v bolnici Franji častiti neko politično religijo in ne resničnosti, končno dojamejo tudi stalinistični proces, na katerem so leta 1944 smrtno ogrozili dr. Viktorja Volčjaka in dr. Franjo Bojc Bidovec. Dokumente procesa sta leta 1996 objavili Jelka Melik in Mateja Jeraj.
Alenka Puhar je leta 2018 protestirala proti televizijski oddaji o bolnici Franja, ki je bila »pristranska, propagandna, pa tudi hkrati anahronistična in za aktualne račune narejena. …
Pristransko in propagandno se mi zdi ravnanje avtorjev, ki gledalcem ponujajo paket, iz katerega so bili izločeni vsi bridki, neprijetni, k razmišljanju navajajoči elementi fascinantne zgodbe. Tako je nastal propagandni sladkobni izdelek, podoben stotinam in stotinam zgodovinskih slavospevov, pred katerimi so morali in bi očitno morali še naprej gledalci ostati odprtih ust. Tako je anahronistična, ker je o bolnici Franji vsaj od leta 1983 znano še vse kaj drugega, za aktualne račune pa tudi narejena, saj smo gledalci lahko zaznali obračun z Možino, Dežmanom in njim podobnimi, ki baje manipulirajo z zgodovinskimi dejstvi.
Nepristranska in nepropagandna stvarna osnova je precej bolj grenka: julija 1944 sta bila vodilna človeka bolnice Franje aretirana, dobra dva meseca zasliševana in trpinčena. Oktobra 1944 sta bila izpuščena, dr. Volčjak (ki je to bolnico ustanovil in nekaj časa vodil) je bil degradiran in »izgnan« v Benečijo, dr. Franja Bojc pa je bila oproščena in poslana nazaj v isto bolnico. Sodni postopek kaže znake nastopa sovjetskega revolucionarnega prava, a na srečo je bilo v bližini nekaj modrih in vplivnih ljudi, ki so se mu postavili po robu. Tako sta oba zdravnika odnesla iz konflikta senco na duši in črno piko v karakteristiki, a vsaj glavo na ramenih. Ni pa nobenega dvoma, da ju je krivica bolela vse življenje – in tudi to, da sta morala o njej molčati.
Razlogi za pregon obeh zdravnikov so prav zanimivi: Izrazita nadvlada politkomisarjev v enotah partizanske vojske, tudi v bolnicah. Politkomisar, ki je sprožil postopek proti Volčjaku in Franji, je bil prepričan, da ga premalo upoštevajo, da mu ne nudijo privilegijev, ki mu pripadajo in da ga nalašč nepravilno zdravijo. V Ozni in tožilcu je našel bojevite in brezobzirne sodelavce, pripravljene na akcijo.«
Ta ugovor velja še dandanes. In še bolj, ker prizadevanja slovenskih ekstremistov, ki preganjajo slovensko zdravništvo, temeljijo na podobni politkomisarski domišljiji, ki je preganjala Franjo Bojc in Viktorja Volčjaka, še mnogo drugih pa ne samo preganjala, ampak tudi pobila.
Toda tudi politkolesarji imate isti problem kot nekoč politkomisarji: Kdo vas bo zdravil, če boste v svoji vojni proti zdravništvu zmagali?
Druga iluzija ideološko-nekulturnih nasilnežev na Ministrstvu za kulturo je »obnova« bolnice Franje. Bolnice Franje ni kaj obnavljati, ker je že zdavnaj ni več. Bolnica Franja je bila kot kronični in neozdravljiv bolnik slovenskih varuhov dediščine označena od vsega začetka.
V strokovnem glasilu Varstvo spomenikov so leta 1950 objavili poročilo o uničevanju sedanjega državnega spomenika Bolnica Franja. Očitno so takrat odstranili dobršen del izvirnega spomenika.
Odstranjevanje izvirnih delov bolnice se je nadaljevalo po plazu leta 1957 in naslednjih. Ni bilo več ne izvirnih stavb in ne večine njihovega inventarja. Priložena poročila iz Varstva spomenikov so dovolj zgovorna.
In vendar je mitologija bolnice Franje tako močna, da se še vedno delamo, da jo obnavljamo in da bomo premagali naravo.
Torej, ob bolnici Franji lahko nazorno vidimo tako posledice norega pogroma nad zdravništvom kot tudi posledice nič manj norega pogroma nad razumnim varovanjem dediščine. Zdravnika lahko politkomisar pohodi in ga drži na oblastnih uzdah, bolnico, ki je dejansko ni več, pa se lahko neprestano »obnavlja«.
Upam, da bodo tako zdravništvo kot varuhi dediščine zmogli obraniti zdravo pamet, pravno državo in človekove pravice pred temi totalitarnimi zablodami. Vse v dobro slovenske demokracije in Republike Slovenije.
—
Varstvo spomenikov 1950
»Spomeniške objekte NOB je Zavod obnavljal deloma sam v svoji režiji in s svojim delovnimi ekipami, deloma so jih pod Zavodovim vodstvom in ob Zavodovi oskrbi z materialom obnavljale organizacije Zveze borcev NOV. Nekatere so obnovili lastniki objektov sami. Bolnica »Franja«: restavracijska dela lansko pomlad započeta so bila letos nadaljevana. Baraka za ranjence desno ob vhodu je bila dvignjena na novo škarpo. Dobila je nov vhod in dohodno stopnišče. Bunker pod barako je očiščen ter z betonskim zidom zavarovan zoper vdirajoče vode, zemljo in grušč s strme brežne plati. Nadaljnji dve baraki na levem bregu hudournika sta dobili novi, trdnejši škarpi, nove pode, manjša od obeh tudi novo leseno streho. Ostali bolniški objekti: izolirnica, soba za žarke, kuhinja, pralnica, s kopalnico in invalidnica, ki stoje nad potočkom, ki pogosto naraste v deroč hudournik, so trajno izpostavljeni kvarnim vplivom vlage. Prvotne jelove nosilce, ki so bili do kraja trhli in nagniti, je bilo treba zamenjati s trajnejšimi in odpornejšimi hrastovimi in deloma z železobetonskimi nosilci, koder je to pokazal statični račun. Potrebna je bila tudi izmenjava mehkih podov s hrastovimi. Vsa hrastovina, podi in nosilci, ki so izpostavljeni vlagi, so bili preparirani z bitumenom, razredčenim s kadboliojeijem, deloma tudi s katranom iin ta počrnela mesta prekrita! z opaži v naravnih barvah z namenom, da ni pokvarjen zunanji izgled objektov. Razumljivo je, da je bilo sporedno s temi deli opravljeno tudi notranje čiščenje in ureditev, kakršna je bila za časa osvobodilnega boja. Notranjost vseh prostorov je bila prevlečena z rjavkastim papirjem, kar ne dviga zgolj estetskega izgleda prostorov, temveč je tudi praktičnega pomena, ker so bile s tem zamašene številne špranje, ki so v notranjost propuščale mraz in vlago. Sicer so bili ti prostori že prej obloženi s sličnim papirjem, ki pa je v teku let preperel in razpadel. Nadalje so bili očiščeni pogradi s posteljnino, kuhinjska oprema in predmeti v pralnici in kopalnici. Očiščena je bila tudi vsa oprema v operacijski sobi. Instrumentarij je konserviral strokovnjak v ljubljanski bolnici tako, da bo za delj časa zavarovan zoper atmosferne pokvare. Mnogo truda in dela je zahtevala ureditev hudournika, ki ob slehernem nalivu, zlasti še ob pomladanskem in jesenskem deževju tako naraste, da ogroža vse spomeniške objekte. Delovna ekipa je očistila vso strugo, pozidala obrežji in ju, koder je bilo potrebno, utrdila z betonsko oporo. Izmenjala je vseh enajst že trhlih mostičkov iz mehkega lesa v skupni dolžini 133 m z novimi hrastovimi, ki bodo zdržali neprimerno daljšo dobo. Ti novi mostovi, počenši s podvižnim, omogočajo obiskovalcem brez kakršnekoli nevarnosti povzpeti se ob strmih pečinah v bolnico in dalje v bunkerje in strelska gnezda. Seveda je bilo za vsa ta obnovitvena dela potrebno ogromno raznega gradbenega materiala. Porabili so pri teh delih v 1. 1950. za 110.471 dinarjev cementa, hrastovine, desk, bitumena, karbolineja, katrana, žebljev, papirja in drugega drobnejšega materiala. Vse blago je bilo transportirano do bolnice po prav v ta namen zgrajenima žičnima vzpenjačama.
Z doslej opravljenimi deli pa še ni do kraja opravljena zaščita bolnice. Ekipa gradi sedaj na izpostavljenih mestih pletene in zidane pregrade, ki bodo bolniške objekte »Franje«, enega naših najlepših spomenikov osvobodilne borbe, zavarovali pred snežnimi lavinami, gruščem in kamenjem, ki se sicer utegne zrušiti s strmih pečin na lesene objekte. Vsa doslej opravljena zaščitna dela je opravila dva do deset članska delovna ekipa pod Zavodovim nadzorstvom in njegovih direktivah v lastni režiji.«
Varstvo spomenikov 1959
Leta 1957 so se vse leto opravljala na raznih spomeniških objektih manjša vzdrževalna dela, kakršna terja skrb zanje. Obsežnejša dela pa je terjala bolnišnica Franja, tako zaradi nujnih obnovitvenih del, še bolj pa zaradi elementarne nesreče, ki jo je doletela septembra. Posebna skrb, ki jo trajno posvečamo temu pomembnemu zgodovinskemu objektu, je že spomladi narekovala celotno obnovo streh na petih objektih, s čimer so bile zgradbe dobro zavarovane pred vremenskimi vplivi. Dne 12. septembra pa je skalnati plaz, ki se je odtrgal v zgornjem delu levega severnega pobočja v obliki kamnite gmote 2 X 2 X 1.50 m, ki je ob padanju potegnila za seboj še več drugega kamna, objekte močno poškodovala. Poškodbe na barakah segajo okrog 100 m daleč. Nad 10 m3 kamenja, ki se je zrušilo v sotesko je močno poškodovalo 6 barak in delno uničilo tudi njihovo bolniško opremo, operacijsko mizo, postelje itd. Vsi objekti so bili takoj obnovljeni, vendar še ni bila odstranjena nevarnost nadaljnjih plazov, posebno v deževnih in zimskih obdobjih. Komisija, ki jo je takoj po nesreči poslal Zavod za spomeniško varstvo LRS v bolnišnico Fran j o in v kateri sta bila med drugimi tudi tehnična strokovnjaka inž. Lojze Poljanšek in geolog Anton Grimšičar, je ob točnem pregledu strmega, skalnatega pobočja soteske ugotovila, da je nadaljnje rušenje skalnatih plazov mogoče zaustaviti le z zgraditvijo palisadnih kamnitih sten na ogroženih mestih. Tako bi bilo potrebno zgraditi več takih sten v širini do 10 m in višini do 3 m na več mestih, ponekod v šahovskem zaporedju. Vsekakor terja pomembnost tega spomeniškega objekta čim prejšnje zavarovanje, ker bi ga utegnila ponovna nezgoda še dosti huje prizadejati kakor tokrat. Bolnišnica Franja je med najbolj obiskovanimi spomeniškimi objekti NOB, kar nam tudi nalaga odgovorno dolžnost, da poskrbimo za zaščitna dela čim prej, vsekakor pa v prvi polovici 1958.
Varstvo spomenikov 1960
Bolnišnica Franja. Skalnati plaz, ki se je utrgal 12. septembra 1957 v zgornjem delu severnega pobočja, je od vseh bolniških zgradb močno poškodoval sedem objektov. Komisija, ki je takoj po nesreči pregledala ves teren, je ugotovila, da se bodo kamniti plazovi še rušili s pobočja. Na predlog ing. Alojza Poljanška bomo ta spomenik NOB zavarovali pred nenadnimi rušenji kamnitih plazov z zgraditvijo palisadnih sten na ogroženih mestih. Ing. Poljanšek je izdelal podrobne načrte, po katerih so spomladi 1959 začeli postavljati zaščitne zidove. O tem delu je dal naslednje poročilo: Barake partizanske bolnišnice »Franja« leže v tesni skalnati soteski, po kateri teče potok. Nekateri objekti so postavljeni direktno nad potokom, drugi pa neposredno ob njem in večinoma naslonjeni na strma skalnata pobočja, ki se dvigajo z leve in desne strani potoka. Ta pobočja so ob barakah in neposredno nad njimi skoraj vertikalna in nezaraščena, v višjih legah pa strmejša od 55° ter slabo zarasla z bukovim grmičevjem.
Na levem pobočju nad barakama je površina apnenčne skale v zgornjem delu pobočja znatno preperela in razpokana. Zato so se posamezni večji in manjši kosi posebno na spomlad oddvajali od apnenčevega masiva in valili v dno potoka. S časom so nastale cele drče, na katerih so se drobnejši kamni zadrževali, čim se je pa sprožila debelejša skala, je potegnila za seboj tudi to kamenje in je tako nastal cel plaz. Tak plaz se je pojavil tudi 12. 9. 1957. Posamezno kamenje je priletelo s tako silo na objekte, da so na dolžini približno 100 m predrli streho in strop ter poškodovali pohištvo v barakah. Da se ti objekti, kakor tudi obiskovalci zavarujejo pred plazovi, so se morala predvideti ustrezna zavarovanja. Glavna težava je bila v tem, ker je bil del pobočja, na katerem naj bi se postavili zaščitni braniki, izredno strm in težko pristopen, a drevje, ki na pobočju raste, v ta namen ni bilo uporabno. Podrobnejše analize stroškov so pokazale, da je najcenejša zaščita, če se v zgornjih legah zgrade obrambni zidovi iz kamnitega drobirja, ki se nahaja na mestu samem. Ta gradnja je mogoča na ta način, da se napravijo zaboji iz specialne (palvis) žične mreže, ki se potem napolnijo z drobnim kamenjem. S temi zaboji se potem kot s kamnitimi kvadri zida zid, samo da se namesto malte uporablja medsebojna povezava kvadrov z močno žico. Tako se lahko uporabi kamenje na mestu samem in je treba prenesti le lahko žično mrežo, medtem ko se kamenje, ki je nevarno in ki leži na strmem pobočju, uporabi za gradnjo zidu. Tak zid bo ščitil pobočje tudi pred snežnim plazom. V nižjih legah, kjer ne bo več nevarnosti za snežne plazove, pa je predvideno, da se med skalna pobočja napno betonska železa, ki so vsidrana v zdravo skalo v medsebojni razdalji enega metra drug nad drugim. Med ta železa se napne in dobro priveže žična mreža v dvojni legi. Da se ta mreža čimbolj utrdi, so betonska železa, ki nosijo mrežo, tudi po širini vezana z železi, ki so vsidrana v zdravo skalo na pobočju nad mrežo. Višina mrežne zaščite znaša 3 do 4 m. Že spomladi se bo pokazalo, če so bili ti zaščitni ukrepi uspešni, sicer se pa bodo na primernem mestu lahko zgradila še nova zavarovanja, bodisi po prvem ali drugem načinu.«
Varstvo spomenikov 1962
Podrobnejši ogledi v letu 1960 so pokazali, da so bili v poslednjih letih na spomeniških objektih opravljeni zaščitni ukrepi v glavnem pozitivni. Skalnati plaz, ki je 1957 močno poškodoval 7 objektov bolnišnice Franje, je terjal nujne ukrepe. V ta namen sta bili v naslednjih dveh letih zgrajeni na ogroženih mestih strmega pobočja nad Fran j o dve palisadni steni in niže pod njima žična mreža v dvojni legi. S tem posegom nismo spomeniških objektov zaščitili le pred skalnatimi plazovi, temveč po večini tudi pred kamenjem, ki je vsa prejšnja leta, zlasti spomladi, pogostoma padalo s pobočja. Objekti bolnišnice Franje so dobro vzdrževani, ker opravlja manjša popravila kar sproti vestni čuvaj Bevk. Vendar so bile v letu 1960 ugotovljene večje okvare na nekaterih strehah in podih. Zlasti je potrebna temeljitega popravila in boljšega zavarovanja steza, ki pelje v Fran j o od dvižnega mostu ob skali navzgor in dalje do mostu nad bolnišnico, prek katerega je dohod v bunker za ranjence. Ugotovljeno je bilo tudi, da je ta most deloma preperel in bo naslednje leto potreben nujne obnove. Na Rogu so spomeniški objekti izpostavljeni izlasti občutni vlagi. S premazi lesenih sten in streh s karbolinejem smo deloma zavrli gnitje, nemogoče pa je karbolizirati temeljne tramove in pode na spodnji strani, ker leže na zemlji. Zato bomo v letu 1961 dvignili vse barake od 15 do 30 cm od tal in jih podzidali s suhim zidom, v katerem bodo line za zračenje. Zrak, ki bo cirkuliral pod objekti, bo v veliki meri prispeval k uspešnejšemu ohranjevanju temeljev in spodnjih delov barak. S podzidavo spomeniških objektov bomo rešili še en važen problem. S hitro gradnjo barak, ki jo je zahteval vojni čas, ter z nezadostnimi pripomočki in dostikrat tudi s slabim materialom, ki je bil pač edini pri roki, je bilo delo čestokrat le improvizirano. Premalo pozornosti je bilo posvečeno zlasti temeljem, zato je razumljivo, da so se nekatere barake s časom vidno nagnile in so tiste med njimi, ki so bile postavljene na poševnem svetu in na spodnji strani slabo podprte, v nevarnosti, da se podro. S podzidavo zdravih, suhih temeljnih zidov bomo seveda izravnali spomeniške objekte in jim dali tudi lepši videz. V zvezi s temi problemi, ki smo jih tu nakazali, je bilo delo v letu 1960, poleg rednega vzdrževanja spomeniških objektov ,osredotočeno predvsem na tehnične priprave, zlasti na nabavo primernega lesa in drugega materiala, ki bo potreben prihodnje leto za večja obnovitvena dela na Bazi 20 in v bolnišnici Franja, kasneje pa tudi na ostalih spomeniških objektih na Rogu.
…
Bolnišnica Franja. Na stezi od dvižnega mostu navzgor do prečnega mostu nad bolnišnico so bili izvedeni do potankosti vsi varnostni ukrepi. Železne vrvi za oprijemanje na notranji strani steze so bile ponekod na novo pričvrščene k živi skali. Enako so bile zaradi popolne varnosti obiskovalcev na novo pritrjene železne in lesene ograje na zunanji strani steze, kjer je bilo to potrebno. Most pred vhodom v bolnišnico je bil le delno obnovljen. Največ pozornosti je bilo posvečene 8 m dolgemu mostu nad Franjo, ki veže obe pobočji in vodi prek njega steza v bunker za ranjence. Most je zdaj popolnoma nov in iz varnostnih razlogov mnogo močnejši od prejšnjega. Konstruiran je na nove, solidne betonske temelje, poleg tega pa še oprt od sredine poševno navzdol na obe pobočji, tako da je varnost prometa popolnoma zagotovljena. Solidno, skorajda predimenzionirano izgradnjo mostu so nam narekovali določeni razlogi. Obiskovalci bolnišnice Fran je se namreč kaj radi povzpenjajo tudi na most, od koder imajo prekrasen razgled na vse strani: na bunker za ranjence, ki je v neposredni bližini, na objekte bolnišnice Franje pod seboj in navzgor po ozki, izgubljajoči se soteski, po kateri priteka globoko pod njimi hudournik. Izredno močno konstruirani most dopušča tudi večjo obremenitev, kakršna je takrat, ko je most poln obiskovalcev. Kakor rečeno, je prav s tega mostu najlepši razgled in tudi naprej od njega ni nobene idealnejše razgledne točke. Prav zato smo iz varnostnih razlogov na zgornjem delu mostu postavili pregrado in z njo preprečili obiskovalcem pot proti bunkerju, ki sam po sebi ne predstavlja posebne ogledne znamenitosti, pot do njega pa vsekakor še ni zadostno zavarovana, celo ne za množičen obisk. Od ostalih objektov bolnišnice Franje so zahtevali večja popravila baraka električne centrale, invalidski dom, baraka za žarke in baraka za ranjence. Na ostalih barakah so bila opravljena le manjša popravila. Načrt za most je napravil tesarski mojster, strokovni učitelj Janez Markelj, ki je vodil in nadziral vsa dela pri mostu nad Franjo kakor tudi na drugih objektih. Stroške za ves les je nosil Občinski ljudski odbor Idrija, stroške za ostali material in delo pa je kril Zavod za spomeniško varstvo LRS. V letu 1961 je obiskalo bolnišnico Franjo nad 20.000 ljudi.